Dokument zasedanja
25. 1. 2011 B7‑0078/2011
PREDLOG RESOLUCIJE
ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 110(2) poslovnika
o razmerah v Tuniziji
Hélène Flautre, Franziska Katharina Brantner, Nicole Kiil-Nielsen, Barbara Lochbihler, Catherine Grèze, Frieda Brepoels, Daniel Cohn-Bendit
v imenu skupine Verts/ALE
Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Tuniziji
Evropski parlament,
– ob upoštevanju evro-sredozemskega sporazuma med Evropsko unijo in Tunizijo, ki je začel veljati 1. marca 1998,
– ob upoštevanju sporočila Komisije o evropski sosedski politiki z dne 12. maja 2004 in njenega akcijskega načrta EU-Tunizija, ki je začel veljati 4. julija 2005,
– ob upoštevanju svojega poročila o klavzuli o človekovih pravicah in demokraciji v sporazumih Evropske unije, sprejetega 16. februarja 2006,
– ob upoštevanju smernic Sveta o zaščiti zagovornikov človekovih pravic, sprejetih junija 2004 in posodobljenih decembra 2008,
– ob upoštevanju poročila delovne skupine za splošni redni pregled Tunizije pri Svetu Združenih narodov za človekove pravice z dne 10. aprila 2008,
– ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose o poglabljanju dvostranskih odnosov med EU in evropskimi partnerji z 8. in 9. decembra 2008,
– ob upoštevanju izjave Evropske unije po osmem srečanju pridružitvenega sveta EU-Tunizija 11. maja 2010,
– ob upoštevanju poročila o napredku Tunizije z dne 12. maja 2010,
– ob upoštevanju poročila o politiki EU za zaščito zagovornikov človekovih pravic, ki je bilo sprejeto 14. maja 2010,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o razmerah na področju človekovih pravic v Tuniziji, zlasti pa resolucij z 29. septembra 2005, 15. decembra 2005 in 15. junija 2005,
– ob upoštevanju skupnih izjav visoke predstavnice EU Catherine Ashton in komisarja za širitev in sosedsko politiko Stefana Füleja z 10. in 17. januarja 2011,
– ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,
A. ker je obupano dejanje Mohameda Buazizija, ki se je samozažgal 17. decembra 2010 v Sidi Buzidu, sprožilo ljudsko vstajo, ki poziva h koreniti političnim spremembam v Tuniziji,
B. ker je policija nasilno zadušila miroljubno protestno gibanje, ki se je razširilo po vsej Tuniziji, pri čimer je bilo več kot sto žrtev, zlasti pa, ker je proti protestnikom uporabila strelno orožje, izvajala samovoljne usmrtitve in aretacije, jih mučila v pridržanju in ker je prišlo do nasilnih izginotij;
C. ker je predsednik Ben Ali 14. januarja 2011 zapustil državo in bil nepreklicno nadomeščen v skladu s členom 57 tunizijske ustave, in zlasti zaradi osrednje vloge, ki jo je imela vojska pri varovanju protestnikov in prebivalstva ter podpori spremembam,
D. ker milice nekdanjega predsednika Ben Alija nadaljujejo s širjenjem strahovlade nad prebivalstvom in so storile številna nasilna dejanja, ter še naprej resno ogrožajo celotno prebivalstvo,
E. ker odnose med Evropsko unijo in Tunizijo od 17. julija 1995 ureja sporazum o pridružitvi, v katerem je tudi klavzula o človekovih pravicah, od 4. julija 2005 pa akcijski načrt, ki v okviru evropske sosedske politike temelji na vzajemno priznani zavezanosti k skupnim vrednotam, kot so demokracija, pravna država, dobro upravljanje ter spoštovanje človekovih pravic v skladu s členoma 8 in 21 Pogodbe EU,
F. ker Evropska unija ni sposobna razviti resnično usklajene in učinkovite zunanje politike do svojih partnerjev, predvsem pa zaradi šibkosti mehanizmov sodelovanja med EU in Tunizijo in ob ponovnem poudarku zahteve Evropskega parlamenta, da se izvajanje klavzule o človekovih pravicah iz pridružitvenih sporazumov sistematično spremlja s pomočjo ustreznega mehanizma,
G. ker je zato treba v sedanjem pregledu sosedske politike sistematično upoštevati vrednote in načela iz člena 21 PEU, omogočiti bolj pozorno spremljanje spoštovanja teh vrednot, predvideti jasne in natančne mehanizme ocenjevanja, ki bodo lahko sledili dejanski prenovi spoštovanja in spodbujanja človekovih pravic in demokracije, trajnosten gospodarski, socialni in okoljski razvoj, ter uvedbo suspenzivne klavzule o odobritvi prednostnega statusa;
1. izraža solidarnost s tunizijskim prebivalstvom, ki je v svojih zakonitih demokratičnih težnjah pripeljalo državo do zgodovinskega političnega preobrata, s katerim se je končalo 23 let diktature; v tej zvezi pozdravlja pogum in odločnost, ki jo je pokazalo v štirih tednih miroljubnih protestov in poudarja pomembno vlogo žensk; izraža sožalje družinam žrtev;
2. pozdravlja in trdno podpira proces demokratične tranzicije v Tuniziji in poziva k oblikovanju tranzicijske vlade, ki bo odprta za sodelovanje z različnimi deli civilne družbe in uživala zaupanje prebivalstva; meni, da je sporno ohranjati pomembnejše osebnosti Ben Alijevega režima na vidnih ministrskih mestih, zlasti v notranjem ministrstvu;
3. izraža zadovoljstvo ob prvih odločitvah o izpustitvi političnih zapornikov in zapornikov vesti, razpustitvi ministrstva za informiranje, jamčenju svobode izražanja, priznanju vseh opozicijskih strank kot tudi možnosti za registracijo nevladnih organizacij;
4. pozdravlja ustanovitev treh državnih komisij, ene za proučitev dogodkov po 17. decembru 2010, druge za boj proti korupciji in tretje za prenovo institucij in zakonov; meni, da je njihovo delovanje popolnoma skladno s procesom prenove in demokratizacije države in želi, da se njihova priporočila upoštevajo pri razmisleku o prihodnji zakonodajni reformi;
5. meni, da je izredno pomembno, da komisije sestavljajo neodvisne osebnosti iz civilne družbe, da imajo resnična preiskovalna pooblastila in se lahko zanašajo na sodelovanje vseh državnih služb ter imajo na voljo proračunska sredstva in človeške vire, potrebne za učinkovito delovanje; meni, da morajo imeti komisije možnost, da izkoristijo strokovna znanja in podporo visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice in ustrezne mehanizme pri ZN;
6. poudarja, da je pomembno ustvariti pogoje, potrebne za pripravo svobodnih in preglednih parlamentarnih in predsedniških volitev z mednarodnim opazovanjem v razumnem roku, ki bo dovoljeval vzpostavitev pravega demokratičnega okolja v skladu z mednarodnimi standardi;
7. vztraja, da je treba podpirati razvoj neodvisnega pravosodja in uvesti prehodne pravosodne postopke;
8. poziva Svet, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj vso podporo namenijo sedanjemu procesu demokratične tranzicije in nudijo politično ter finančno pomoč civilni družbi in reformam, ki so potrebne za demokratizacijo države, zlasti glede svobode izražanja, vesti, tiska, združevanja, zbiranja in neodvisnosti pravosodja;
9. poziva k preusmeritvi akcijskega načrta v program podpore demokratični tranziciji, predvsem z okrepitvijo programov, namenjenih civilni družbi, v vseh sedanjih finančnih instrumentih, in po potrebi s človekoljubno pomočjo; v zvezi s tem poziva k povišanju sredstev Skupnosti, ki so namenjena Tuniziji; poudarja, da je pomembno podpirati organizacije za spodbujanje ženskih pravic in poziva k pripravi konference o ženskah in demokratični tranziciji pod vodstvom Catherine Ashton;
10. poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj sprejmeta vse ukrepe potrebne za celovito podporo oblikovanju in delovanju treh državnih komisij;
11. podpira skupni predlog visoke predstavnice EU Catherine Ashton in komisarja za širitev in evropsko sosedsko politiko Stefana Füleja, da se takoj nameni pomoč za pripravo volitev in poziva, naj se je ne omeji zgolj na volilno obdobje, temveč naj se upošteva potreba po spremljanju procesa demokratizacije; poziva Evropsko unijo, naj bo na tem področju proaktivna;
12. opozarja, da so vsa pogajanja, ki so se začela s prejšnjim režimom, prekinjena v pričakovanju svobodnih in demokratičnih volitev;
13. poziva Evropsko unijo, naj sprejme ciljne sankcije za osebe, ki so se okoriščale s tunizijskim premoženjem, predvsem s prepovedjo izdaje vizuma tem osebam, in poziva države članice, ki tega še niso storile, naj zamrznejo premoženje družine in sorodnikov Ben Alija ter vrnejo nepošteno pridobljena sredstva Tuniziji;
14. poziva predstavnike EU in držav članic, naj zagotovijo, da bodo vključeni v diplomatski dialog vsi predstavniki demokratične tranzicije; zato poziva, naj predstavniki EU in držav članic v Tuniziji poosebljajo novo politično usmeritev in uživajo podporo in zaupanje vseh sodelujočih pri spremembah; zato poziva EU, naj imenuje posebnega odposlanca za Tunizijo;
15. poziva Evropsko unijo, naj se nauči iz tunizijskega primera in spremeni svojo politiko podpore demokraciji in človekovim pravicam tako, da bo imela v njej civilna družba osrednjo vlogo, z uvedbo mehanizma za izvajanja klavzule o človekovih pravicah; vztraja, naj prenova sosedske politike da prednost učinkovitemu izvajanju ciljev, opredeljenih v členu 21 Pogodbe, in da se jo ocenjuje na podlagi meril o neodvisnosti pravosodja, spoštovanja temeljnih pravic, pluralizma, svobode tiska in boja proti korupciji;
16. poziva k oblikovanju medinstitucionalne delovne skupine, v katero bo vključen Evropski parlament, ko bo imela za cilj ponovno opredelitev prednostnih ukrepov, ki potrebujejo podporo v prihodnjih mesecih in, v skladu s potrebami, preusmeritev sredstev različnih finančnih instrumentov zunanje pomoči, ki se sedaj uporabljajo v Tuniziji;
17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Evropski službi za zunanje delovanje in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, prehodni vladi Tunizije, pa tudi vsem dejavnikom sprememb in visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice.