Dokument zasedanja

 

9. 2. 2011                                                                                                                B7‑0114/2011

PREDLOG RESOLUCIJE

ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije

v skladu s členom 110(2) poslovnika

o rasti cen živil

Hannes Swoboda, Stéphane Le Foll, Luis Manuel Capoulas Santos, Paolo De Castro, Luís Paulo Alves, Daciana Octavia Sârbu, Kader Arif, Kriton Arsenis, Ricardo Cortés Lastra, Udo Bullmann, Leonardo Domenici, Robert Goebbels

v imenu skupine S&D

 

B7‑0114/2011

Resolucija Evropskega parlamenta o rasti cen živil

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2011 o priznavanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru zanesljive oskrbe z živili,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. februarja 2009 o cenah živil v Evropi,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. januarja 2009 o skupni kmetijski politiki in zanesljivi preskrbi z živili na svetovni ravni,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o rasti cen živil v EU in državah v razvoju,

–   ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker je nedavna nestanovitnost cen živil in surovin povzročila veliko zaskrbljenosti o delovanju evropske in svetovne preskrbe z živili in ker je najbolj ranljive skupine prebivalstva dvig cen živil najbolj prizadel, tako v razvitih državah kot v državah v razvoju; ker visoke cene živil ogrožajo preskrbljenost ljudi z živili in poslabšujejo pogoje tistih, ki so že imeli težave pri preskrbi z živili, ter dolgoročno ogrožajo svetovno zanesljivost oskrbe z živili,

B.  ker je EU na nedavni seji odbora FAO za prehransko varnost v svetu poudarila problem izjemnega nihanja cen in je bila nova strokovna skupina na visoki ravni pozvana, naj poroča o razlogih za nihanje cen in o ukrepih v zvezi z njimi,

C.  ker lahko vremenski in drugi dogodki države privedejo do zatekanja k protekcionističnim politikam, kot se je pokazalo ob nedavni prepovedi izvoza pšenice iz Rusije in Ukrajine, ki skupaj izvozita okrog 30 % svetovne pšenice,

D.  ker lahko vrsta dejavnikov, kot so škodljivci in bolezni, dostopnost do naravnih virov in naravne nesreče nenehno slabi svetovno proizvodnjo hrane, kot se je v letu 2010 pokazalo ob daljši suši in požarih v Rusiji ter hudih poplavah v Pakistanu in nedavno tudi v Avstraliji,

E.  ker bodo te naravne nesreče zaradi podnebnih sprememb vse pogostejše, kar bo ogrozilo zanesljivost preskrbe z živili,

F.  ker se bo po ocenah FAO število svetovnega prebivalstva do leta 2050 povečalo s 7 na 9,1 milijarde in tako zahtevalo 70-odstotno povečanje preskrbe z živili,

G. ker zanesljivost preskrbe z živili ne pomeni samo razpoložljivosti zalog živil, ampak po mnenju FAO vključuje tudi pravico vseh do živil in do dostopa do zdrave prehrane; ker lahko Evropa v svetu prispeva k zanesljivosti preskrbe z živili tako, da postane še bolj konkurenčna,

H. ker je zanesljivost preskrbe z živili glavna naloga Evrope, zanjo pa sta potrebna doslednost in usklajenost med različnimi sektorskimi politikami na ravni EU, kot so skupna kmetijska politika, energetska politika, raziskovalni programi, razvojne in trgovinske politike ter finančna regulacija;

I.   ker se je po letu 2000, ko so ZDA sprejele zakon o posodobitvi blagovnih terminskih pogodb, s katerim so deregulirale trgovanje s surovinami v ZDA in omogočile vstop institucionalnim vlagateljem na trg surovin, povečalo nihanje cen na trgih živil in kmetijskih proizvodov,

1.  poudarja, da sta močan in trajnosten kmetijski sektor v EU ter cvetoče in trajnostno podeželsko okolje, ki ju zagotavlja močna skupna kmetijska politika, bistvena dejavnika za uresničevanje izzivov na področju zanesljivosti oskrbe z živili;

2.  zatrjuje, da ima EU najvišje standarde na svetu za kmetijsko in živilsko proizvodnjo s poudarkom na varnosti in kakovosti hrane ter okoljski trajnosti kmetijstva;

3.  meni, da je pravica do zanesljivosti oskrbe s hrano temeljna človekova pravica, uresniči pa se takrat, kadar imajo vsi ljudje ves čas fizični in ekonomski dostop do ustreznih, zdravstveno neoporečnih in hranljivih živil za zadovoljitev svojih prehranskih potreb in preferenc za aktivno in zdravo življenje;

4.  zagotavlja, da je dolžnost EU nahraniti državljane in da je za to bistveno zagotoviti neprekinjeno kmetovanje v EU; opozarja na zmanjšanje kmetijskih prihodkov v EU zaradi višanja cen proizvodnje in nestabilnosti cen, ki negativno vplivata na sposobnost kmetov, da ohranijo proizvodnjo; poudarja stroške, s katerimi se morajo spopadati evropski kmetje, da bi dosegli standarde varnosti hrane, varstva okolja, dobrega počutja živali in dela, ki so najvišji na svetu; poudarja, da je treba kmetom nadoknaditi te dodatne stroške in jih nagraditi za zagotavljanje javnih dobrin v družbi;

5.  poudarja, da nihanja cen živil in kriza na tem področju najbolj ogrožata revne ljudi v državah v razvoju; s tem v zvezi poziva vse države članice, naj podvojijo svojo zavezanost razvojnim ciljem tisočletja 1 (prepolovitev lakote do leta 2015), zlasti z bistvenim povečanjem deleža uradne razvojne pomoči, namenjene kmetijstvu;

6.  priznava, da je zagotavljanje zadostne količine hrane bistven del zanesljivosti oskrbe s hrano, vendar tudi priznava, da dostop do živil in njihova cenovna dostopnost zahtevata, da se pozornost nameni zagotavljanju ustreznega življenjskega standarda, zlasti ljudi z nezadostnimi ekonomskimi viri, med katerimi so pogosto otroci, starejši, priseljenci, begunci in brezposelni;

7.  poudarja, da bodo verjetno podnebne spremembe in izredni vremenski pojavi, ki povzročajo suše in poplave, zmanjšali obseg naravnih virov in pridelkov kmetijskega sektorja; poziva Komisijo, naj podrobno spremlja izvajanje zakonodaje s področja podnebnih sprememb v državah članicah ter preuči nadaljnje ukrepe, katerih namen je prilagoditev tem novim izzivom; poudarja, da morajo države članice okrepiti prilagajanje podnebnim spremembam v kmetijstvu in gozdarstvu z uporabo obstoječih finančnih instrumentov; poudarja, da morajo prilagoditveni ukrepi stremeti k povečanju trajnosti, tako z okoljskega kot ekonomskega vidika; poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za preprečitev tveganja in upravljanja z njim, da se omejijo negativne posledice naravnih nesreč za kmetijsko proizvodnjo;

8.  poudarja potrebo po sodelovanju med Evropsko unijo in državami v razvoju na področju podnebnih sprememb, zlasti potrebo po prenosu tehnologije in krepitvi zmogljivosti; poudarja, da je treba podnebne spremembe vključiti v vse relevantne politike EU, tudi v razvojno sodelovanje,

9.  meni, da se je treba osredotočiti na podpiranje in povečanje prilagodljivosti organskih in majhnih sistemov kmetovanja, namenjenih lokalni in regionalni potrošnji, ki predstavljajo najbolj učinkovit in okoljsko trajen način izrabe zemljišč;

10. priznava, da je liberalizacija trgovine na področju kmetijskih živilskih proizvodov in kmetijskih osnovnih surovin prinesla majhnim kmetovalcem, zlasti v državah v razvoju, številne nove izzive; meni, da bi morali zaradi zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z živili vsi mednarodni trgovinski predpisi in sporazumi upoštevati vpliv na kmetijstvo in dostop do živil;

11. poudarja, da imajo oligopoli na področju semen uničujoč učinek za obstoj majhnih kmetovalcev, saj pri nabavi semen in specializiranih gnojil povečujejo odvisnost od omejenega števila podjetij;

12. meni, da je treba vključujoče in izčrpno obravnavati dejavnike, ki vplivajo na rast cen kmetijskih surovin; poudarja potrebo po integriranem političnem odzivu in obsežni strategiji pri obravnavi vprašanja povečanja cen kmetijskih surovin, kar vključuje kmetijsko produktivnost, trajnostni razvoj, varnost hrane, tehnološki razvoj, energijo;

13. meni, da finančni in kmetijski trgi še nikoli niso bili tako prepleteni; meni, da samo evropski odziv ne zadostuje več ter da bi morala Evropa glede vprašanj nestanovitnosti cen in zanesljivosti oskrbe z živili ukrepati skupaj s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami; zato je treba nujno povečati preglednost in določiti minimalne mejne vrednosti za subjekte, ki imajo dovoljenje za trgovanje na osnovnih surovinskih trgih;

14. izrecno poziva skupino držav G20, naj v mednarodnem merilu usklajuje oblikovanje mehanizma za preprečevanje prevelikih cenovnih nihanj ter naj si prizadeva za ureditev, posebej namenjeno reševanju krize na področju hrane in kmetijstva; poziva skupino držav G20, naj zagotovi približevanje zakonodaje na področju hrane in kmetijskih surovin ter naj vključi države, ki niso članice skupine G20;

15. poziva Komisijo, naj vključi ustrezne predloge v prihodnje revizije direktive o trgih finančnih instrumentov in direktive o zlorabi trga ter tako obravnava vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z živilskimi trgi in trgi kmetijskih proizvodov;

16. v zvezi s tem podpira pregled obstoječe zakonodaje o finančnih instrumentih, ki bi morala zagotoviti preglednejše trgovanje in določiti minimalne zahteve za subjekte, ki se jim dovoli trgovanje na teh trgih; opominja, da bi morali finančni instrumenti služiti gospodarstvu in pomagati kmetijski proizvodnji pri premagovanju kriz in vremenskih dogodkov; hkrati ne bi smeli dopustiti, da špekulacije ogrožajo sicer učinkovita kmetijska gospodarstva;

17. poudarja, da bi morali biti živilski trgi in trgi kmetijskih surovin dostopni samo trgovskim podjetjem, ki uporabljajo izvedene finančne instrumente za zavarovanje pred nepredvidljivimi dogodki in da bi bilo treba dostop omejiti za specializirane trgovce in posrednike, ki nimajo poslovnega interesa na teh trgih;

18. ugotavlja, da indeks cen osnovnih kmetijskih proizvodov na finančnih trgih še nikoli ni bil tako nestabilen; cene hrane so se v letu 2010 bistveno povečale; kot navedeno v januarskem mesečnem biltenu ECB se je cena pšenice povečala za 91 %, koruze za 57 %, soje za 33 % in sladkorja za 32 %;

19. poudarja, da gre te pojave le delno pripisati temeljnim dejavnikom trga, kot sta ponudba in povpraševanje, ter da so v veliki meri posledica špekulacij; ugotavlja, da so špekulacije povzročile do 50 % nedavnih podražitev; podpira sklepe posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane v zvezi z vplivom, ki ga imajo veliki institucionalni vlagatelji, na primer hedge skladi, pokojninski skladi in investicijske banke – vsi navedeni na splošno nimajo nobenih povezav s kmetijskimi trgi – na indekse cen osnovnih kmetijskih proizvodov s svojimi potezami na trgih izvedenih finančnih instrumentov;

20. odločno obsoja dejavnosti špekulantov, ki špekulirajo s svetovnimi surovinami, kmetijskimi surovinami in energijo in tako povečujejo nihanja cen živil in poglabljajo svetovno krizo na tem področju; poudarja, da ni sprejemljivo, da je lakota nekaterih dobiček drugih ter poziva k ustrezni regulaciji in učinkovitemu nadzoru na nacionalni in mednarodni ravni, da se prepreči, da bi špekulacije kršile pravice do hrane;

21. poziva EU, naj sprejme konkretne ukrepe proti revščini s sprejemanjem skladne politike, ki obsega področja trgovine in razvoja ter skupno kmetijsko politiko, da se prepreči neposreden in posreden negativni učinek na gospodarstva držav v razvoju;

22. poudarja pomembno vlogo, ki je trenutno predvidena za Evropski organ za vrednostne papirje in trge pri nadzoru nad trgi surovin; poziva Komisijo, naj oceni zmožnost Evropskega organa za vrednostne papirje in trge, da učinkovito opravlja svoje naloge v okviru svojih zakonitih pristojnosti; poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti, da se Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge podeli več pristojnosti ter tako prepreči manipulacija in zloraba na trgih surovin;

23. poudarja, da brez velikih intervencijskih ali strateških zalog ni mogoče zagotoviti učinkovitega ukrepanja proti velikim nihanjem cen; zato meni, da je treba v prihodnji skupni kmetijski politiki okrepiti vlogo instrumentov za posredovanje na trgu;

24. podpira drznejše evropsko ukrepanje za soočanje s problematiko špekulacij, vključno s podelitvijo mandata regulatorjem in nadzornim organom, da omejijo špekulacije; meni, da se izvedeni finančni instrumenti za osnovne kmetijske proizvode razlikujejo od drugih izvedenih finančnih instrumentov ter da bi morali z njimi rokovati samo trgovci, ki imajo upravičene interese za zaščito kmetijskega blaga pred tveganji, ter druge kategorije oseb, ki so neposredno povezane z dejansko kmetijsko proizvodnjo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti za osnovne živilske proizvode omejeno, kolikor je mogoče, na vlagatelje, ki so neposredno povezani s kmetijskimi trgi;

25. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.