Dokument zasedanja
2. 3. 2011 B7‑0158/2011
PREDLOG RESOLUCIJE
ob zaključku razprave o stališču podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 110(2) poslovnika
o stališču in prednostnih nalogah Parlamenta v zvezi s 16. zasedanjem Sveta OZN za človekove pravice in pregledom za leto 2011
Marietje Schaake, Leonidas Donskis, Marielle De Sarnez
v imenu skupine ALDE
o stališču in prednostnih nalogah Parlamenta v zvezi s 16. zasedanjem Sveta OZN za človekove pravice in pregledom za leto 2011
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine EU o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Svetu Združenih narodov za človekove pravice (UNHRC), zlasti resolucije z dne 25. januarja 2010 o 13. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice[1] ter z dne 14. januarja 2009 o oblikovanju novega Sveta za človekove pravice, vključno z vlogo EU[2], ter resolucij z dne 16. marca 2006 o izidu pogajanj o Svetu za človekove pravice in 62. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice[3], z dne 29. januarja 2004 o odnosih med Evropsko unijo in Združenimi narodi[4], z dne 9. junija 2005 o reformi Združenih narodov[5], z dne 29. septembra 2005 o rezultatih svetovnega vrha Združenih narodov, ki je potekal od 14. do 16. septembra 2005[6] in resolucije z dne 7. maja 2009 o letnem poročilu o človekovih pravicah po svetu v letu 2009 in politiki EU na tem področju[7],
– ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/60/251 o ustanovitvi Sveta OZN za človekove pravice (UNHRC),
– ob upoštevanju prejšnjih rednih in izrednih zasedanj Sveta OZN za človekove pravice ter prejšnjih krogov splošnega rednega pregleda,
– ob upoštevanju 16. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice ter enajstega kroga splošnega rednega pregleda, ki je predviden od 2. do 13. maja 2011,
– ob upoštevanju pregleda Sveta OZN za človekove pravice v letu 2011,
– ob upoštevanju institucionalnih sprememb zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, zlasti ustanovitve Evropske službe za zunanjepolitično delovanje ter uvedbe funkcije visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,
– ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji v različici, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe,
– ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,
A. ker so spoštovanje, spodbujanje in varstvo univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in celovitosti[8],
B. ker je Svet OZN za človekove pravice edinstvena platforma, specializirana za splošne človekove pravice, in poseben forum, ki se ukvarja s človekovimi pravicami v sistemu OZN; ker sta mu zaupani pomembna naloga ter odgovornost za krepitev spodbujanja, varstva in spoštovanja človekovih pravic v svetu,
C. ker pregled Sveta OZN za človekove pravice poteka na dva načina, saj se o statusu tega organa razpravlja v New Yorku, o postopkih pa v Ženevi; ker se morajo obenem vsi mednarodni dejavniki truditi, da bodo odpravljena dvojna merila ter da se bosta preprečili selektivnost in politizacija problematike človekovih pravic,
D. ker se države ne smejo več izgovarjati na suverenost in nacionalno pristojnost, da bi se izognile preiskavam na področju človekovih pravic,
E. ker bi Evropska unija v Združenih narodih morala imeti vlogo vplivnega dejavnika, zlasti v Svetu za človekove pravice, in ker bi novi pristop, ki ga predstavlja nova Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS), moral pomagati Uniji, da bi bila učinkovitejša ter prepoznavna pri skladnem, doslednem in učinkovitem doseganju globalnih ciljev ter spopadanju s svetovnimi izzivi,
F. ker je znotraj Evropske službe za zunanje delovanje predvidena ustanovitev direktorata za človekove pravice in demokracijo,
G. ker bo na 16. zasedanje Sveta ZN za človekove pravice v Ženevo odpotovala tudi delegacija pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice, kot je bilo to v preteklih letih ob zasedanjih Sveta in pred tem Komisije OZN za človekove pravice, ki je bila predhodnica Sveta za človekove pravice,
1. poudarja pomen 16. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice ter zlasti njegovega pregleda, ki nudi edinstveno priložnost za oceno izvajanja mandata Sveta, temu organu pa daje priložnost za izboljšanje delovnih metod za učinkovitejše ter sistematično odzivanje na kršenja človekovih pravic; pozdravlja dejstvo, da je Svet za človekove pravice imenoval dva sooblikovalca procesa, Maroko in Liechtenstein;
2. pozdravlja dejstvo, da so na dnevnem redu 16. rednega zasedanja med drugim poročila o pravicah ljudi, ki pripadajo nacionalnim, etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam, o uveljavljanju in varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu ter razširjena srečanja o pravicah otrok;
3. odobrava letošnje imenovanje posebnih poročevalcev za te ključne teme in je seznanjen s poročili (ki jih morajo predstaviti posebni poročevalci) o mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju, o svobodi vere ali prepričanja ter o položaju zagovornikov človekovih pravic; poziva države članice EU, naj se dejavno vključijo v te razprave;
4. pozdravlja novi direktorat za človekove pravice in demokracijo ter podpira vzpostavitev delovne skupine Sveta EU za človekove pravice s sedežem v Bruslju, ki bo vključevala strokovnjake za človekove pravice iz vseh 27 držav članic EU, saj je Bruselj bolj primerna lokacija za spremljanje politik EU, direktorat pa bo pomagal organizirati večstransko delo v razmerju do dvostranskega dela;
5. podpira imenovanje posebnega predstavnika EU na visoki ravni za človekove pravice in ponovno poudarja potrebo po državnih strategijah za človekove pravice in demokracijo;
6. poudarja, da mora imeti EU skupna stališča o vprašanjih, o katerih bo tekla razprava na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, in poziva države članice, naj okrepijo prakso EU o posredovanju „enega sporočila z več glasovi“, ki je v zadnjih letih dobro delovala, na primer pri pobudah EU proti smrtni kazni;
Delo Sveta za človekove pravice
7. ponovno poziva države članice EU, naj aktivno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja pojma univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic, in spodbuja Svet OZN za človekove pravice, naj enako pozornost nameni vsem vrstam diskriminacije, vključno z diskriminacijo na podlagi spola, rase ali etnične pripadnosti, starosti, spolne usmerjenosti, invalidnosti, vere ali prepričanja;
8. je zaskrbljen, ker Svet OZN za človekove pravice pri bolj učinkovitem opravljanju njegovega mandata najbolj ovira blokovska politika, ki pogosto prevladuje, ter njen vpliv na izbiro držav in razmer, ki jim bo Svet namenil svojo pozornost; ponavlja stališče, da je za ugled, učinkovitost in verodostojnost Sveta OZN za človekove pravice ključna njegova sposobnost, da učinkovito, pravočasno in ustrezno obravnava razmere v posameznih državah;
9. verjame, da bi moral biti Svet za človekove pravice bolje opremljen za obravnavanje dolgotrajnih in nujnih razmer, morebiti z razširitvijo „zbirke orodij“ za človekove pravice, uporabo ugotovitvenih svetov ne le v okviru zasedanj, temveč tudi v obdobju med zasedanji, ter z organiziranjem zasedanj v drugih regijah, ne samo v Ženevi; obžaluje, da Svet OZN za človekove pravice v mnogih primerih zaradi pomanjkanja primernih instrumentov ni bil zmožen nujno in pravočasno obravnavati resnih razmer na področju človekovih pravic, ter podpira zamisel o neodvisnih pobudnikih; si dejavno prizadeva za vzpostavitev namenskih mehanizmov Sveta OZN za človekove pravice za takojšen odgovor na krize človekovih pravic, do kakršnih je prišlo na primer v Tuniziji, Egiptu, Iranu in Belorusiji;
10. pozdravlja pobudo ZDA o uvedbi državne resolucije o Iranu; poziva države članice EU, naj močno podprejo vzpostavitev posebnega mehanizma za Iran; poziva visoko predstavnico ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj uskladita sodelovanje med EU in Združenimi državami Amerike pri skupnih vprašanjih o človekovih pravicah, pri čemer mora EU delovati popolnoma neodvisno, če želi biti učinkovita in verodostojna;
11. odobrava, da je bila v obdobju med 27. januarjem in 2. februarjem 2011 v Tunizijo poslana misija ZN za človekove pravice na visoki ravni, ter močno priporoča popolno upoštevanje njenih priporočil; ponavlja poziv k ustanovitvi neodvisne mednarodne preiskovalne komisije, ki bi raziskala vse hude kršitve človekovih pravic, povezane z dogodki po 17. decembru 2010;
12. podpira odločitev, da se v Egipt pošlje misijo urada visoke komisarke OZN za človekove pravice, da oceni splošne razmere na področju človekovih pravic po zamenjavi državnega vodstva;
13. odobrava soglasno sprejetje resolucije o razmerah na področju človekovih pravic v Libiji na 15. izrednem zasedanju 25. februarja, v katerem se obsojajo grobe in sistematične kršitve človekovih pravic v Libiji, in opozarja, da bi nekatere od teh kršitev utegnile soditi med zločine proti človečnosti; poziva, naj se v Libijo pošlje neodvisno mednarodno komisijo, ki bi preiskala vse domnevne kršitve mednarodnega humanitarnega prava v tej državi, in generalni skupščini priporoča, naj preuči možnost za preklic članstva Libije v Svetu OZN za človekove pravice;
14. podpira odpiranje regionalnih pisarn urada visoke komisarke OZN za človekove pravice v Sredozemlju;
15. odobrava sklic 14. izrednega zasedanja o položaju človekovih pravic v Slonokoščeni obali po končanih predsedniških volitvah leta 2010, katerega pobudnici sta bili Nigerija in ZDA in na katerem so obsodili kršitve človekovih pravic ter vse strani pozvali, naj v celoti spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine ter načela pravne države; ponovno izraža svojo podporo volilnemu izidu, ki ga je priznala OZN, in poziva vse akterje, naj priznajo izvoljenega predsednika Alassana Ouattaraja; podpira sklep Afriške unije, da ustanovi ugotovitveni svet predsednikov držav, ki bi omogočil miroljubno in sporazumno reševanje povolilne krize v Slonokoščeni obali;
16. glede na poročila posebnih poročevalcev o stanju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji in v Mjanmarju/Burmi ponavlja poziv EU, naj javno podpre ustanovitev preiskovalnih komisij OZN, ki bodo ocenile kršitve človekovih pravic v teh državah in presodile, v kolikšnem obsegu gre za zločine proti človečnosti; obžaluje, ker Demokratična ljudska republika Koreja ne sodeluje s posebnim poročevalcem, in zahteva podaljšanje mandata posebnega poročevalca za Mjanmar/Burmo;
17. nujno poziva EU, naj na naslednjem zasedanju Sveta za človekove pravice proaktivno prispeva k resoluciji, povezani s poročilom o nadaljnjem spremljanju neodvisnih strokovnjakov, naslovljenemu misiji za ugotavljanje dejstev o konfliktu v Gazi, ter jo podpre, s čimer bi zagotovila odgovornost za kršitve mednarodnega prava in podprla napotitev na generalno skupščino in mednarodne pravne mehanizme v primeru, da Izrael in Palestina ne bi spoštovala svojih obveznosti o izvajanju preiskav skladno z mednarodnimi merili; nadalje poziva visoko predstavnico, naj dejavno spremlja skladnost z ugotovitvami iz nadaljnjega ukrepanja k poročilu mednarodne misije za ugotavljanje dejstev v zvezi z incidentom s humanitarnim konvojem, ter tako zagotovi spoštovanje načel odgovornosti in obveznosti; pozdravlja izjavo visoke komisarke OZN za človekove pravice med njenim prvim obiskom na zasedenem palestinskem ozemlju in v Izraelu, zlasti pa njeno odločno sporočilo, da so vse dejavnosti v zvezi z gradnjo naselij nezakonite ter da mednarodno pravo o človekovih pravicah in mednarodno humanitarno pravo ne moreta biti predmet pogajanj;
18. obžaluje, ker je sedanja praksa prostovoljnega jamstva dala zelo raznolike in neustrezne rezultate, medtem ko merila za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice, ki jih je z resolucijo št. 60/251 določila generalna skupščina OZN, zahtevajo polno sodelovanje s tem organom; zato zopet ponavlja, da bi bilo treba za vse članice Sveta OZN za človekove pravice, poleg že sedaj potrebnih solidnih dosežkov na področju zavezanosti človekovim pravicam kot minimalnemu pragu za članstvo, določiti stalno veljavno vabilo za posebne postopke; poudarja pomen dejansko konkurenčnega okolja med volilnim postopkom; poziva, naj se odpravi možnost, da bi regionalne skupine predstavljale vnaprej določene sklope kandidatk za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice;
19. poziva države članice EU in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v pregledu Sveta OZN za človekove pravice za leto 2011 okrepijo spoštovanje njegovega mandata; poudarja, da bi moral biti Svet OZN za človekove pravice mehanizem zgodnjega opozarjanja in preprečevanja, za kar bi morali uporabljati posebne postopke; poudarja, da je potreben pregleden in izčrpen revizijski postopek, pri čemer bi bila upoštevana stališča nevladnih organizacij, civilne družbe in vseh drugih zainteresiranih strani; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pododbor Evropskega parlamenta za človekove pravice obvešča o poteku pregleda;
20. ponovno poudarja svoje stališče, da bi moral pregled ohraniti neodvisnost urada visoke komisarke za človekove pravice, in nasprotuje vsem poskusom, da bi se status tega urada dvignil na raven drugih agencij OZN, saj bi to lahko negativno vplivalo na financiranje in posledično tudi na neodvisnost; pozdravlja nedavno imenovanje pomočnika generalnega sekretarja OZN za človekove pravice, ki bo vodil pisarno urada visoke komisarke za človekove pravice v New Yorku; nova pisarna bo prispevala h krepitvi stikov, dialoga in preglednosti med generalno skupščino OZN in visokim komisarjatom OZN za begunce; poudarja, da je treba zagotoviti zadostna finančna sredstva, da bodo regionalne pisarne urada visoke komisarke za človekove pravice ostale odprte in nadaljevale svoje delo na terenu;
21. vztraja, da je treba ohraniti in okrepiti posebne postopke in Svetu OZN za človekove pravice zagotoviti možnost, da bo posamezne kršitve človekovih pravic reševal z resolucijami in mandati za države; poudarja pomen nedeljivosti človekovih pravic, ne glede na to, ali gre za gospodarske, kulturne, državljanske ali politične; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je mehanizem za pritožbe (edinstven splošen mehanizem za pomoč žrtvam) dal pičle rezultate glede na veliko število vlog, naslovljenih nanj; poudarja, da je treba to vprašanje obravnavati v okviru pregleda Sveta OZN za človekove pravice;
Splošni redni pregled
22. priznava, da ima splošni redni pregled dodano vrednost, saj v njem sodelujejo vse vlade, obenem pa so vse članice OZN deležne enake obravnave in preučevanja, kljub temu, da morajo države na to prostovoljno pristati in se obvezati, da bodo ukrepale v skladu s priporočili; opozarja, da bodo v okviru tega mehanizma do decembra 2011 pregledane vse države članice Organizacije združenih narodov;
23. poudarja, da je v Svetu za človekove pravice nujno treba ohraniti prostor za civilno družbo, da bi povečali sodelovanje civilne družbe v dialogu in nevladnim organizacijam dali nove priložnosti, da vzpostavijo dialog s posameznimi državami;
24. podpira nadaljnje vključevanje nevladnih organizacij v splošni redni pregled tako, da se omogoči predložitev pisnih priporočil v obravnavo delovni skupini ter sodelovanje skupine pri odločitvah;
25. je seznanjen s tem, da je s splošnim rednim pregledom državam omogočeno, da se zavežejo izvajanju svojih obveznosti, povezanih s človekovimi pravicami, in nadalje ukrepajo glede na sklepe pogodbenih organov in glede na posebne postopke;
26. ponovno meni, da bi se priporočila morala bolj usmeriti na rezultate, neodvisne strokovnjake in nacionalne ustanove za človekove pravice pa poziva, naj dejavneje sodelujejo pri splošnem rednem pregledu, da bi zagotovili, da je slednji resnično učinkovit mehanizem za nadaljnje ukrepanje; meni, da bi v postopek splošnega rednega pregleda lahko vključili strokovnjake, ki bi z opazovanjem postopka, predložitvijo povzetka in analizo pregleda med sprejemanjem končnega poročila prispevali neodvisno strokovno znanje;
27. obžaluje, da prvi krog pregleda v nekaterih državah ni izpolnil pričakovanj, da bo to pregleden, neselektiven in nekonflikten postopek; v zvezi s tem priznava vlogo držav članic EU pri prizadevanjih, da bi se presegel blokovski način razmišljanja, spodbuja države članice EU, naj zagotovijo tehnično pomoč za lažje uresničevanje priporočil;
28. poziva države članice EU, naj še naprej sodelujejo v pregledu Sveta OZN za človekove pravice, naj poskrbijo za to, da med prvim in drugim krogom splošnega rednega pregleda ne bo vrzeli, in naj zagotovijo, da se bo drugi krog osredotočil na izvajanje in nadaljnje ukrepanje po priporočilih; se strinja s stališčem, da države, kjer se izvaja splošni redni pregled, ustrezno ukrepajo v skladu z vsakim priporočilom in časovnim razporedom za uresničevanje priporočil delovne skupine; ugotavlja, da bi predložitev vmesnega poročila o stopnji uresničevanja lahko pripomogla k temu procesu;
Posebni postopki
29. ponovno izjavlja, da so posebni postopki osrednji del instrumentov OZN za človekove pravice in da verodostojnost in učinkovitost Sveta OZN za človekove pravice pri varstvu človekovih pravic temelji na sodelovanju s posebnimi postopki in njihovem popolnem izvajanju; v zvezi s tem poudarja, da je bistvena krepitev neodvisnosti in interakcije posebnih postopkov s Svetom;
30. obsoja poskuse, da bi omajali neodvisnost posebnih postopkov, s tem ko bi vlade postavili v vloge nadzornika; poudarja, da bi kakršen koli nadzor politiziral sistem ter škodil njegovi učinkovitosti;
31. ponovno poudarja, da so posebni postopki o razmerah v posameznih državah bistven instrument za izboljšanje položaja človekovih pravic na terenu; poudarja, da državnih mandatov zaradi ključnih elementov – periodičnosti in strokovnosti – na katerih slonijo, ni mogoče nadomestiti s splošnim rednim pregledom;
32. poziva države članice EU, naj pri pregledu stopijo v bran celovitosti in odgovornosti Sveta OZN za človekove pravice, in sicer tako, da poleg sprejetja izbirnih meril in preglednejšega postopka imenovanj na podlagi znanja, spretnosti, kvalifikacij in izkušenj kandidatov podprejo tudi oblikovanje mehanizma nadaljnjega ukrepanja v povezavi z izvajanjem priporočil iz posebnih postopkov; pozdravlja predlog nevladnih organizacij, da bi bilo treba okrepiti zmožnost posebnih postopkov za zgodnje opozarjanje, in sicer z mehanizmom, ki bi jim omogočal začeti postopek samodejne preučitve v Svetu OZN za človekove pravice;
Udeležba EU
33. pozdravlja udeležbo EU na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, ki jo bo zastopala visoka predstavnica/podpredsednica Komisije;
34. vztraja, da mora Evropska služba za zunanje delovanje, predvsem delegacije EU v Ženevi in New Yorku, povečati doslednost, prepoznavnost in verodostojnost delovanja EU v Svetu OZN za človekove pravice z nadaljnjim razvijanjem sodelovanja na medregionalni ravni, zlasti pa z lobiranjem zmernih držav v vseh skupinah;
35. ponovno izraža podporo dejavni udeležbi EU v delu Sveta OZN za človekove pravice že vse od ustanovitve, in sicer s podporo resolucijam ali pobudami zanje, uradnimi izjavami ter udeležbo v interaktivnih razgovorih in razpravah; priznava zaveze EU za obravnavanje razmer v različnih državah v okviru Sveta OZN za človekove pravice in poudarja, da je treba te zaveze odločno uresničevati;
36. pozdravlja prireditev, ki jo je delegacija EU pripravila ob robu glavnega dogajanja
za obeležbo 25. obletnice vzpostavitve funkcije posebnega poročevalca za svobodo veroizpovedi ali prepričanja; ponavlja svoje stališče o pojmu "razžalitve ver" in četudi priznava, da je treba obširno obravnavati problem diskriminacije verskih manjšin, meni, da vključitev tega pojma v protokol o dodatnih merilih glede rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in vseh oblik diskriminacije ni primerna;
37. podpira skupno pobudo EU in skupine latinskoameriških in karibskih držav
(GRULAC) za resolucijo o otrocih, ki živijo in delajo na ulici;
38. podpira medregionalno izjavo o pravicah lezbijk, homoseksualcev, biseksualcev in transseksualcev, ki bo predstavljena;
39. poziva države članice EU, naj si po vseh močeh prizadevajo ohraniti vse mandate za posebne postopke, zlasti pa poziva k obnovitvi mandata posebne poročevalke OZN o položaju zagovornikov človekovih pravic;
40. obžaluje, da se pogosto zdi, da je stranski učinek prizadevanj EU za soglasje zmanjševanje njenih ambicij, in meni, da bi se morala odločneje zavzemati za resolucije o posameznih državah in jih odločneje vlagati;
41. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da EU ni zmožna učinkovito uporabljati svojega vpliva v širšem sistemu OZN; poudarja, da mora biti prednostna naloga EU Svet za človekove pravice, boljše usklajevanje držav članic ter prizadevanje, da bi se s povezovanjem v zavezništva ali naveze z najpomembnejšimi regionalnimi partnerji in zmernimi državami preseglo blokovsko razmišljanje v Svetu za človekove pravice;
42. na praktični ravni opozarja, da je pomembno imeti v Ženevi in New Yorku večjo in dobro financirano delegacijo EU; poudarja, da mora biti dogajanje v Ženevi in New Yorku sestavni del zunanje politike EU, pri kateri naj bo v žarišču izboljšanje notranje usklajenosti, ob tem pa tudi poudarja, da morata biti dvo- in večstranska raven dobro usklajeni;
43. obžaluje, da je bila preložena resolucija, ki jo je EU septembra 2010 predložila generalni skupščini OZN, da bi okrepila svoj položaj, tako da bi bil skladen z novo institucionalno ureditvijo po Lizbonski pogodbi; okrepljeni status bi EU omogočil, da bi jo zastopal stalen predstavnik (predsednik Evropskega sveta in/ali visoki predstavnik), da bi nastopala enotno, kar bi povečalo prepoznavnost in vpliv EU kot globalnega dejavnika; vztraja, da si mora posebna delovna skupina pri Evropski službi za zunanje delovanje v tesnem sodelovanju z državami članicami EU še naprej prizadevati za sprejetje resolucije;
44. pooblašča svojo delegacijo na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, naj posreduje pomisleke iz te resolucije; delegacijo poziva, naj o svojem obisku poroča pododboru za človekove pravice, in meni, da mora Evropski parlament nujno še naprej pošiljati svoje delegacije na zasedanja Sveta OZN za človekove pravice;
45. ponovno poziva države članice EU, naj zagotovijo, da bodo človekove pravice v njihovi lastni notranji politiki spoštovane, tako da ne bo dvojnih meril, pa tudi zato, ker poteka proces pristopanja EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in bi neuspešnost EU na tem področju močno omajala njen položaj v Svetu OZN za človekove pravice;
46. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedujočemu 64. generalne skupščine, predsedniku Sveta OZN za človekove pravice, visoki komisarki OZN za človekove pravice ter delovni skupini EU-OZN, ki jo je ustanovil Odbor za zunanje zadeve.