Dokument zasedanja
7. 11. 2011 B7‑0571/2011
PREDLOG RESOLUCIJE
k vprašanjema za ustni odgovor B7‑0639/2011 in B7‑0640/2011
v skladu s členom 115(5) poslovnika
o konferenci o podnebnih spremembah v Durbanu (COP 17)
Karl-Heinz Florenz
v imenu skupine PPE
Dan Jørgensen
v imenu skupine S&D
Corinne Lepage
v imenu skupine ALDE
Bas Eickhout
v imenu skupine Verts/ALE
Bairbre de Brún
v imenu skupine GUE/NGL
Resolucija Evropskega parlamenta o konferenci o podnebnih spremembah v Durbanu (COP 17)
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) ter Kjotskega protokola h konvenciji,
– ob upoštevanju rezultatov konference Združenih narodov o podnebnih spremembah na Baliju leta 2007,
– ob upoštevanju petnajste konference pogodbenic UNFCCC (COP 15) in pete konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (COP/MOP5), ki sta potekali od 7. do 18. decembra 2009 v Københavnu na Danskem, ter københavnskega dogovora,
– ob upoštevanju šestnajste konference pogodbenic (COP 16) v okviru UNFCCC in šeste konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (COP/MOP6), ki sta potekali od 29. novembra do 10. decembra 2010 v Cancunu v Mehiki in sporazumov iz Cancuna,
– ob upoštevanju bližajoče se sedemnajste konference pogodbenic (COP 17) UNFCCC in sedme konference pogodbenic kot srečanja pogodbenic Kjotskega protokola (COP/MOP7), ki bosta potekali od 28. novembra do 9. decembra 2011 v Durbanu v Južni Afriki,
– ob upoštevanju svežnja EU za podnebne spremembe in energijo iz decembra 2008,
– ob upoštevanju Direktive 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o spremembi Direktive 2003/87/ES zaradi vključitve letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti[1],
– ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2009 o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15)[2], z dne 10. februarja 2010 o izidu konference o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15)[3] in z dne 25. novembra 2010 o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu (COP16)[4],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2009 o 2050: Prihodnost se začenja danes – priporočila za prihodnjo celovito politiko EU o podnebnih spremembah[5],
– ob upoštevanju bele knjige Komisije z naslovom „Prilagajanje podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti“ ( KOM(2009)0147 ) in svoje resolucije z dne 6. maja 2010 o tem[6] ter posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah o virih obnovljive energije in blažitvi podnebnih sprememb z dne 9. maja 2011[7],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 o zeleni knjigi Komisije z naslovom O varstvu gozdov in informacijah o stanju gozdov v EU: Kako pripraviti gozdove na podnebne spremembe[8],
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. marca 2011 o nadaljnjih ukrepih po konferenci v Cancunu ter sklepov Ekonomsko-finančnega sveta z dne 17. maja 2011 o podnebnih spremembah,
– ob upoštevanju sklepov, sprejetih na deseti konferenci pogodbenic (COP 10) Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti, zlasti sklepa COP 10 (2010) o geoinženiringu,
– ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestale v Svetu, Evropskega parlamenta in Komisije z dne 20. decembra 2005 o razvojni politiki Evropske unije: Evropsko soglasje, zlasti točk 22, 38, 75, 76 in 105[9],
– ob upoštevanju poročila odbora britanskega spodnjega doma za okoljski pregled z naslovom Vpliv čezmorske pomoči Združenega kraljestva na varstvo okolja ter prilagajanje na podnebne spremembe in njihovo blaženje, ki je bilo objavljeno 29. junija 2011,
– ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, ki postavlja razvojne cilje tisočletja kot skupne cilje mednarodne skupnosti za izkoreninjenje revščine,
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. junija 2009 o vključitvi okolja v razvojno sodelovanje,
– ob upoštevanju deklaracije iz Nairobija z dne 25.–29. maja 2009 o afriškem procesu za boj proti podnebnim spremembam,
– ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji z dne 27. septembra 2007 o konferenci o podnebnih spremembah v Durbanu (COP17) ( O-000216/2011 - B7-0639/2011 in O-000217/2011 - B7-0640/2011 ),
– ob upoštevanju členov 115(5) in 110(2) svojega poslovnika,
A. ker znanstveni dokazi prepričljivo potrjujejo podnebne spremembe in njihov vpliv, zaradi česar je nujno treba ukrepati na mednarodni ravni, da bi se spoprijeli z enim od pomembnejših izzivov 21. stoletja in še dlje,
B. ker mora pravno zavezujoč mednarodni sporazum, skladen z načelom skupnih, a različnih odgovornosti, ostati splošni cilj, s čimer se prizna vodilna vloga, ki jo morajo odigrati razvite države, in ustrezen prispevek, ki ga morajo dati države v razvoju,
C. ker zdajšnje obveznosti in zaveze iz københavnskega dogovora, ki so bile združene v sporazumih iz Cancuna, ne zadostujejo za dosego cilja omejitve skupnega povečanja povprečne letne temperature svetovnega površja na 2ºC („cilj 2ºC“),
D. ker Komisija v načrtu za prehod na konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo leta 2050, v katerem določa dolgoročne cilje, ponovno potrjuje cilj EU za 80–95-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 z namenom ohraniti podnebne spremembe pod 2 °C in zaključuje, da je treba 80 % zmanjšanja do leta 2050 doseči znotraj v EU;
E. ker je pomembno graditi na zaupanju in preglednosti, ki sta bila obnovljena med konferenco COP 16 v Cancunu, da se ohrani politični zagon, ki je potreben, da se utre pot obsežnemu mednarodnemu sporazumu s konkretnimi cilji in ustreznim ukrepom politike;
F. ker sporazumi iz Cancuna pozivajo razvite države, naj zastavijo ambicioznejše cilje za zmanjševanje emisij, da bi svoje skupne emisije toplogrednih plinov zmanjšale na raven, ki bo skladna s cilji iz četrtega ocenjevalnega poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe, v skladu s katerimi je treba do leta 2020 doseči 25–40-odstotno zmanjšanje glede na leto 1990;
G. ker je treba s skupnim zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov v razvitih državah doseči vrednosti na zgornjem robu razpona, ki ga je v četrtem ocenjevalnem poročilu določil Medvladni odbor za podnebne spremembe in znaša 25–40 % do leta 2020 v primerjavi z letom 1990, da bi s samo 50-odstotno verjetnostjo dosegli cilj 2 °C;
H. ker je treba upoštevati radikalne spremembe v geopolitičnem svetu v zadnjih desetletjih, pri čemer so nekatere države v razvoju postale glavne gospodarske in politične akterke, kar je pripomoglo k novemu ravnotežju moči in vpliva, posledica tega pa bodo nove vloge in nove odgovornosti;
I. ker se evropske države soočajo s težkimi odločitvami, da bi v prihodnje ohranile blaginjo in varnost, in ker je mogoče prehod na ciljno vrednost zmanjšanja domačih emisij toplogrednih plinov, ki bi bila skladna s podnebnimi cilji EU, združiti z bolj zdravim gospodarstvom ter povečanjem zelenih delovnih mest in inovacij;
J. ker po nekaterih ocenah 70 % revnega prebivalstva na svetu predstavljajo ženske, ki delajo dve tretjini delovnih ur, vendar imajo v lasti manj kakor 1 % premoženja, zato imajo manj možnosti za prilagoditev na podnebne spremembe in so zanje bolj ranljive;
K. ker je v členu 7 sporazumov iz Cancuna navedeno, da „sta enakost spolov in učinkovito sodelovanje žensk in domorodnih ljudstev pomembna za učinkovito ukrepanje glede vseh vidikov podnebnih sprememb“;
L. ker so med poročanjem o rabi zemljišč, spreminjanju njihove namembnosti in gozdarstvu (LULUCF) na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in obračunavanjem LULUCF na podlagi Kjotskega protokola velike razlike v obsegu, strukturi in obliki, kar ogroža prizadevanja pogodbenic za zmanjševanje podnebnih sprememb;
M. ker je po Kjotskem protokolu obračunavanje za dejavnost „upravljanja z gozdovi“, ki je odgovorna za večino emisij sektorjev LULUCF, prostovoljno;
N. ker bodo po oceni iz poročila o svetovnem razvoju za leto 2010 skupni dodatni stroški blaženja in prilagajanja v revnih državah do leta 2030 znašali med 170 in 275 milijard USD letno;
O. ker bi bilo treba pri sporazumu o podnebnih spremembah upoštevati sedanje razvojne procese na mednarodni (razvojni cilji tisočletja in pariška deklaracija o učinkovitosti pomoči) in nacionalni ravni (nacionalni akcijski načrti za prilagajanje);
P. ker bi morala pomoč EU državam v razvoju pomagati pri postopni odpravi visokoogljičnega razvoja in izgradnji nizkoogljične infrastrukture ter podpirati lokalni gospodarski razvoj, zelena delovna mesta in zmanjšanje revščine, ne sme pa biti vezana na udeležbo podjetij EU ali uporabljena za njihovo subvencioniranje;
Q. ker mora biti sedanji obseg posojil Svetovne banke za podpiranje proizvodnje energije iz fosilnih goriv v skladu s ciljem zmanjšanja emisij toplogrednih plinov;
R. ker imajo lahko (in tudi morajo imeti) pri uresničevanju tega cilja bistveno vlogo poslanci, zlasti v državah v razvoju, s tem da zagotavljajo odgovornost in učinkovitost vlade ter opravljajo bistveno nalogo izmenjave informacij z državljani, saj sta oba vidika pomembna, da se lahko država prilagodi podnebnim spremembam,
S. ker so obstoječi finančni mehanizmi kompleksni in razdrobljeni, večina držav donatoric pa ni uresničila svojih zavez, v skladu s katerimi bi morale za doseganje razvojnih ciljev tisočletja nameniti 0,7 % BNP uradni razvojni pomoči; ker so finančni mehanizmi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) odvisni od sredstev, pridobljenih na podlagi prostovoljnih prispevkov donatorjev;
T. ker je izboljšanje gospodarjenja z gozdovi bistven pogoj za trajno zmanjšanje krčenja gozdov, v podnebnih pogajanjih pa je treba upoštevati dosedanje izkušnje pri reševanju problematike krčenja in degradacije gozdov, kot je akcijski načrt EU za zmanjšanje nezakonite sečnje na podlagi gospodarjenja z gozdovi (FLEGT);
U. ker bi bilo treba vzpostaviti skupen sistem za nadziranje vseh razpoložljivih instrumentov za prilagajanje financiranja, da bi zagotovili odgovoren in pregleden sistem financiranja;
Ključni cilji
1. poziva pogodbenice, naj zagotovijo sklenitev obsežnega, poštenega in ambicioznega mednarodnega pravno zavezujočega sporazuma za obdobje po letu 2012 in nadgradijo sistem, temelječ na mednarodnih pravilih Kjotskega protokola v skladu s ciljem 2 ºC, in določitev čimprejšnjega datuma, po katerem se bodo morale začeti svetovne in nacionalne emisije toplogrednih plinov zmanjševati;
2. poziva voditelje držav in vlad po vsem svetu, naj med pogajanji dokažejo dejansko politično vodstvo in voljo ter temu vprašanju namenijo največjo prednost;
3. poziva EU, naj javno in enoglasno potrdi močno zavezanost Kjotskemu protokolu in ukrene vse potrebno, da prepreči prekinitev med zavezujočimi obdobji Kjotskega protokola; zato zahteva, da EU pred konferenco v Durbanu javno izjavi, da je pripravljena nadaljevati drugo zavezujoče obdobje po Kjotskem protokolu, in nadalje opredeli konkretne korake za premostitev „gigatonske vrzeli“, tj. razlike med sedanjim obsegom ambicij in tistim, ki je potreben, da se globalno segrevanje zadrži pod 2 ºC; poziva EU, naj zagotovi prepoznavanje in količinsko opredelitev te vrzeli v Durbanu ter tudi zahteva ukrepe za njeno premostitev;
4. priznava pa, da je v okviru konvencije potreben primerljiv napredek, da bi zagotovili doseganje mednarodnega pravičnega, ambicioznega in pravno zavezujočega sporazuma za obdobje po letu 2012, s katerim bi lahko dosegli cilj 2 ºC; v zvezi s tem poudarja pomen (podglobalnih) povezav z najnaprednejšimi državami kot načina zagotavljanja nadaljnjega zagona pogajalskemu procesu; poziva konferenco pogodbenic, naj se dogovori o časovno omejenem mandatu za dosego pravno zavezujočega sporazuma na podlagi Konvencije, ki bo uresničen čim prej, najpozneje pa do leta 2015; v zvezi s tem ponavlja, da morajo industrijsko razvite države do leta 2020 svoje emisije zmanjšati za 25–40 % pod ravnjo iz leta 1990, države v razvoju kot skupina pa bi morale doseči bistveno odstopanje od sedanje predvidene stopnje rasti emisij, da bi do leta 2020 dosegle 15–30-odstotno zmanjšanje;
5. poziva vse mednarodne partnerje, naj odpravijo „gigatonsko vrzel“ med znanstvenimi ugotovitvami in sedanjimi zavezami pogodbenic ter naj oblikujejo bolj ambiciozne zaveze in pobude za zmanjšanje emisij kot tiste iz københavnskega dogovora, ki bodo temeljile na načelu skupne, a različne odgovornosti, da se zagotovi skladnost s ciljem 2 ºC; ugotavlja, da je podrobno sporočilo pogodbenicam o tem, kam nas vodijo sedanje zaveze in kaj je še treba storiti, pomemben korak h krepitvi ozaveščenosti med pogodbenicami in zagotovitvi višje zastavljenih zavez;
6. poudarja, kako pomembno je doseči napredek na konferenci v Durbanu pri nadaljnjem izvajanju sporazumov iz Cancuna in določitvi datuma, po katerem se bodo morale skupne globalne emisije začeti zmanjševati, ter cilja zmanjšanja globalnih emisij za leto 2050, ki bo opredelil jasno pot do leta 2050, vključno z vmesnimi cilji za zmanjšanje globalnih emisij, in pri dogovoru o instrumentih politike za zagotavljanje uresničitve zastavljenih ciljev ter pri obravnavi splošnega vprašanja o tem, kakšna bo prihodnja oblika obveznosti razvitih držav in držav v razvoju; ponovno poudarja, da je mogoče na podlagi znanstvenih dokazov Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) cilj 2ºC doseči le, če svetovne emisije toplogrednih plinov dosežejo vrhunec najpozneje leta 2015 in se do leta 2050 zmanjšajo vsaj za 50 % v primerjavi s stopnjo iz leta 1990, nato pa se še naprej zmanjšujejo;
7. poziva udeležence konference v Durbanu, naj vzpostavijo proces za obravnavo ustreznosti zavez za zmanjšanje emisij na podlagi leta, v katerem bodo emisije dosegle svoj vrhunec, in ciljev zmanjšanja za leto 2050 ter cilja 2 °C;
8. pozdravlja načrt za prehod na konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo do leta 2050, v katerem so določeni dolgoročni cilji, ki potrjujejo cilj EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 80–95 % do leta 2050, da bi tako ohranili podnebne spremembe pod 2 °C; je seznanjen z zaključkom, da je treba 80 % zmanjšanja do leta 2050 doseči znotraj EU in da je linearno zmanjšanje gospodarsko smiselno;
9. ponovno poudarja, da so za podnebje odločilne skupne emisije; opozarja, da bi bila EU, tudi če bi uresničila cilje za leto 2050 po poti, določeni v načrtu Komisije, še vedno odgovorna za približno dvakrat več emisij toplogrednih plinov na prebivalca, kot je njen delež v svetovnem ogljičnem proračunu, skladnem s ciljem 2 °C, in da odlašanje z zmanjševanjem emisij močno povečuje skupni delež;
10. pozdravlja zadnja sporočila Komisije in njene analize, kako je mogoče doseči podnebnovarstveni cilj 30 %; podpira v njih predstavljeno stališče, po katerem je ne glede na izid mednarodnih pogajanj v interesu EU, da si prizadeva za podnebnovarstveni cilj več kot 20-odstotnega zmanjšanja, saj bi s tem sočasno zagotovili zelena delovna mesta in okrepili rast in varnost;
11. na podlagi realnih pričakovanj glede verjetnih izidov konvencije o podnebnih spremembah v Durbanu (COP 17) poziva EU in države članice, naj sklenejo čim več delnih sporazumov, na primer na področju znanosti, prenosa tehnologije ter rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, da na splošno ohranijo pozitivni napredek pri pogajanjih in tako ustvarijo gotovost glede prihodnjih politik in pogajanj o podnebnih spremembah;
12. poziva EU in njene države članice, naj razvijejo načelo „podnebne pravičnosti“; poudarja, da bi bilo najbolj krivično, če se EU ne bi spopadala s podnebnimi spremembami, saj bi zaradi tega trpeli zlasti revni prebivalci revnih držav;
13. opozarja, da podnebne spremembe najbolj prizadenejo revne države, obenem pa imajo te države najmanj zmogljivosti, da se jim prilagodijo;
14. poudarja, da odzivi na podnebne spremembe vplivajo na enakost spolov na vseh ravneh in da je treba v skladu z globalnimi sporazumi o vključevanju načela enakosti spolov in konvencijo za odpravo diskriminacije žensk vključiti vprašanje spolov v podnebne politike, da se zagotovijo ugodne rešitve za vse in prepreči poglabljanje neenakosti;
Strategija EU
15. poudarja, da morajo vse institucije EU pred konferenco v Durbanu pripraviti širšo in učinkovitejšo podnebno diplomacijo (zlasti kar zadeva odnose EU-Afrika), s katero bi si morale prizadevati za oblikovanje jasnejšega profila podnebne politike EU, kar bi v mednarodna pogajanja o podnebju vneslo novo dinamiko ter spodbudilo partnerje po vsem svetu, da bi prav tako uvedli zavezujoča zmanjšanja emisij in ustrezne ukrepe za blaženje podnebnih sprememb in njihovemu prilagajanju, zlasti glede na predlog EU za popolno dekarbonizacijo do leta 2050;
16. poziva Evropsko unijo, naj prevzame vodilno vlogo in si prizadeva oblikovati ambiciozno podnebno politiko EU za zmanjšanje podnebnih sprememb, da bi prikazala prednosti take politike in spodbudila druge države, da ji bodo sledile;
17. v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da ima Evropska unija kot pomemben akter enotno stališče v prizadevanjih za sklenitev ambicioznega mednarodnega sporazuma in visoke cilje na pogajanjih v okviru konference COP 17 ter pri tem ostaja združena;
18. poudarja edinstven položaj Evropske unije kot nadnacionalnega subjekta, ki je z namenom zagotoviti učinkovitejše metode dela prešla od odločanja s soglasjem k odločanju s kvalificirano večino, ta način pa bi lahko v prihodnje veljal tudi za Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja;
19. poudarja, da bi bilo treba za zagotovitev novega zagona in vzvoda za prihodnja pogajanja še bolj poudariti, da lahko spopadanje s podnebnimi spremembami ponudi tudi nove gospodarske priložnosti in na splošno omogoči prehod k družbam, ki so gospodarnejše z viri;
20. meni, da je gradnja zmogljivosti – ne le z vidika prenosa tehnologije, ampak tudi na splošno – bistvenega pomena in da zahteva celovit pristop in racionalizirano institucionalno zasnovo, ki bo spodbujala sinergije in usklajevanje;
21. poudarja pomen sistematičnega vključevanja načela enakosti spolov kot horizontalnega vprašanja v upravljavsko strukturo in operativne smernice podnebnega sklada;
22. poudarja, da je bistvenega pomena uravnoteženo sodelovanje moških in žensk pri odločanju v vseh fazah in vidikih financiranja; poziva EU, naj si prizadeva, da bo v vseh pristojnih organih vsaj 40 % žensk;
23. poudarja, da bo EU državam v razvoju poslala zelo negativno sporočilo, če ne bo pripravljena nadaljevati drugega zavezujočega obdobja po Kjotskem protokolu;
Nadgradnja sporazumov iz Cancuna na konferenci v Durbanu
24. pozdravlja uspeh pri sklenitvi sporazumov iz Cancuna na COP 16 v letu 2010 s priznavanjem svetovnega problema podnebnih sprememb, ki ga je treba nujno reševati, in določitvijo ciljev ter načinov za spoprijemanje z njimi ob hkratni obnovitvi zaupanja v proces UNFCCC kot sredstvo, s katerim bi poiskali globalno rešitev za podnebne spremembe; poziva vse udeležence, naj ohranijo pozitivno ozračje pogajanj v Cancunu, in pričakuje, da bo na konferenci v Durbanu dosežen nadaljnji napredek na poti k nadaljevanju in okrepitvi večstranskega podnebnega režima na podlagi pravil;
25. opozarja zlasti na priznavanje cilja 2 ºC v sporazumih iz Cancuna (vključno s priznavanjem, da je treba ob prvem pregledu okrepiti dolgoročni globalni cilj na podlagi najboljšega dostopnega strokovnega znanja v zvezi z globalnim povečanjem povprečne temperature za 1,5 °C) ter oblikovanje procesa za določitev datuma, po katerem se bodo morale globalne emisije začeti zmanjševati, in globalnega cilja zmanjšanja emisij za leto 2050, kakor tudi ukrepov politike, ki bodo omogočili uresničitev zastavljenih ciljev;
26. poziva pogodbenice, naj uporabijo konferenco v Durbanu za zagon potrebnih sprejetih mehanizmov, kot sta zeleni podnebni sklad in odbor za prilagajanje, ter se osredotočijo na razvoj tehnološkega mehanizma (vključno s centrom in omrežjem za podnebne tehnologije) in registra za evidentiranje omilitvenih ukrepov držav v razvoju, ki si prizadevajo za mednarodno podporo, ter za obravnavanje preostalih ključnih vprašanj in napredek pri vprašanju pravne oblike prihodnjega okvira po letu 2012, vključno z rokom, v katerem naj se doseže;
27. opozarja, da si je na konferenci v Durbanu treba dodatno prizadevati za oblikovanje določb o preglednosti v zavezah in ukrepih ter soglasje o jasnem delovnem programu v zvezi s tem, ki bo vključeval sisteme merjenja, poročanja in preverjanja;
28. ugotavlja, da so še vrzeli v sektorskih in netržnih pristopih, ter poudarja, da je treba zlasti obravnavati proizvodnjo in uporabo fluoriranih ogljikovodikov po Montrealskem protokolu; ugotavlja potrebo po celovitem mednarodnem pristopu k antropogenim emisijam, ki vplivajo na podnebje in niso CO2, tudi zato ker so stroški za zmanjšanje teh emisij nižji kot za zmanjšanja, predvidena v sektorju ogljika, tudi ob upoštevanju sedanje cene ogljika; poziva k reformi projektno osnovanih mehanizmov, kot sta mehanizem čistega razvoja in skupno izvajanje, vendar se je treba izogibati nezmožnosti opustitve visokoogljične infrastrukture zaradi neprimerne uporabe prožnih mehanizmov, ki bi zvišala skupne stroške za dosego ciljev dekarbonizacije, tako da se uvedejo strogi standardi kakovosti projektov, ki bodo zagotovili spoštovanje človekovih pravic in zanesljivo, preverljivo in dejansko dodatno zmanjšanje emisij, ki bo podprlo tudi trajnostni razvoj v državah v razvoju; poleg tega se strinja s stališčem Komisije, da se je treba dogovoriti o sektorskih mehanizmih za gospodarsko naprednejše države v razvoju za obdobje po letu 2012, mehanizem čistega razvoja visoke kakovosti pa bi moral ostati na voljo najmanj razvitim državam; poziva, naj morebitni novi mednarodni sektorski mehanizmi kompenzacije dobropisov zagotavljajo okoljsko celovitost in vključujejo koristi za podnebje, ki presegajo odklon za 15 do 30 % od običajne prakse;
29. poziva, naj postane okoljska učinkovitost, ki izhaja iz ciljev za zmanjšanje emisij iz Priloge I, vodilno načelo kar zadeva pristop EU k mednarodnim računovodskim pravilom za upravljanje z gozdovi, k prožnim mehanizmom in k upoštevanju morebitnih nadpovprečnih presežkov iz prvega ciljnega obdobja Kjotskega protokola pri ciljih za obdobje po letu 2012;
30. priznava, da je proaktivno prilagajanje neizbežnim posledicam podnebnih sprememb pomembno, zlasti na tistih svetovnih območjih, ki jih podnebne spremembe še posebej prizadevajo, in zlasti za zaščito najbolj ogroženih skupin v družbi; zato poziva k sporazumu v Durbanu z odločnimi političnimi in finančnimi zavezami, da bi zadevnim državam v razvoju pomagali razvijati zmogljivosti;
Financiranje
31. opozarja, da so se razvite države zavezale, da bodo v obdobju od 2010 do 2012 zbrale nova in dodatna sredstva iz javnih in zasebnih virov v višini vsaj 30 milijard USD, do leta 2020 pa 100 milijard na leto, ki bodo namenjena predvsem ogroženim in najmanj razvitim državam; poziva Komisijo in države članice, naj spoštujejo svoje zaveze in zajamčijo, da bodo sredstva za prilagajanje in omilitev izplačana poleg ciljne stopnje 0,7 % za uradno razvojno pomoč, ter opredelijo, kolikšen delež obljubljene vsote bo zagotovljen z javnim financiranjem; poleg tega poudarja, da je treba uporabiti vsa razpoložljiva domača in mednarodna sredstva iz vseh možnih virov, kar bo prispevalo k uresničitvi tega cilja, ter opredeliti pot za ukrepe dodatnega zmanjšanja emisij v obdobju od leta 2013 do leta 2020; nadalje poziva konferenco pogodbenic, naj opredeli okvir za financiranje boja proti podnebnim spremembam v vmesnem obdobju od 2013 do 2020; poudarja tudi, da bi bilo treba taka financiranja odobriti na podlagi pravičnih, preglednih in nediskriminatornih pravil, ki jih spremljajo učinkovito vzpostavljanje zmogljivosti, zmanjševanje tarifnih in netarifnih ovir za z okoljem povezano blago, storitve in naložbe, konkretna pomoč za infrastrukture z nizkimi emisijami ter dobro opredeljena in predvidljiva pravila;
32. poudarja, da so potrebni raznovrstni viri, in poziva pogodbenice, naj raziščejo nadaljnje vire za dolgoročno financiranje, da se zagotovijo potrebni novi, dodatni, primerni in predvidljivi finančni tokovi;
33. poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo izčrpno in pregledno poročanje o izvajanju financiranja za hiter zagon in o pravočasni dostavi v podporo izvajanju ukrepov za omilitev in prilagajanje v državah v razvoju, ter poudarja potrebo po preprečevanju finančne vrzeli po letu 2012 (ob zaključki obdobja financiranja za hiter zagon) in po prizadevanju poiskati pot za postopno povečanje financiranja za boj proti podnebnim spremembam od leta 2013 do 2020;
34. poudarja pomen zanesljivih statističnih podatkov o emisijah na podlagi primerljivih podatkov in rednih ocenjevalnih poročil;
35. poziva, naj konferenca v Durbanu sprejme konkretne korake za izvajanje sporazumov iz Cancuna v zvezi z dolgoročnim financiranjem, vključno z viri, ter za okrepitev financiranja za hiter zagon od leta 2013; v tem okviru poziva, naj se uporabijo inovativni viri financiranja, naj se na mednarodni ravni uvede davek na finančne transakcije in naj se ti prihodki, skladno s cilji Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC), namenijo za podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju;
36. poziva pogodbenice, naj na konferenci v Durbanu poskrbijo za poln zagon zelenega podnebnega sklada in naj ga razvijejo tako, da bo zagotovljeno, da bo novi sklad v državah v razvoju sposoben podpirati korenite spremembe v smeri nizkoogljičnega razvoja, odpornega na podnebne spremembe;
37. poziva konferenco pogodbenic, naj določi opredelitev načela „novo in dodatno“;
38. poziva EU, naj opredeli in ustanovi ločeno proračunsko postavko za financiranje boja proti podnebnim spremembam, da se zagotovi, da bo financiranje boja proti podnebnim spremembam dejansko novo in dodatno;
39. opozarja, da bi moral biti skupni prispevek Evropske unije za prizadevanja držav v razvoju za blažitev posledic in njihove potrebe pri prilagoditvi vsaj 30 000 milijonov evrov letno do leta 2020; ta vsota se lahko poviša glede na nova spoznanja o resnosti podnebnih sprememb in obsegu s tem povezanih stroškov;
40. poudarja pomen predvidljivosti in neprekinjenosti financiranja boja proti podnebnim spremembam; poziva k popolni preglednosti in k primernim ukrepom, da se zagotovi krepitev financiranja boja proti podnebnim spremembam od leta 2013 do 2020; v zvezi s tem poziva k odpravi dvojnega računovodstva;
41. poziva Komisijo, naj čim prej opredeli načine in instrumente za spodbujanje in olajšanje vključevanja zasebnega sektorja, da bo prispeval k financiranju za države v razvoju;
42. poziva Komisijo, naj poskrbi, da sporazumi o varstvu pravic intelektualne lastnine, sklenjeni v okviru Svetovne trgovinske organizacije, ki so temeljni instrument za spodbujanje vključevanja zasebnega sektorja v razširjanje novih tehnologij ne bodo predmet razprave;
43. opozarja, da sedanja sredstva za financiranje podnebnih ukrepov držav v razvoju, ki sicer naraščajo, pokrivajo le majhen delež (manj kot 5 %) ocenjenih stroškov, ki naj bi jih te države potrebovale v naslednjih desetletjih;
44. vztraja, da je treba na konferenci v Durbanu vzpostaviti skladen finančni okvir za financiranje ukrepov proti podnebnim spremembam, zlasti da bi se zagotovilo kontinuirano financiranje po letu 2012; zato poudarja, da so potrebni novi viri (davek na finančne transakcije, izdajanje posebnih pravic črpanja, prelevmani na pomorski in zračni promet itd.), kot tudi učinkoviti mehanizmi izvajanja;
45. podpira vzpostavitev politike skladnosti, ki bi omogočila učinkovitejše uresničevanje zavez v zvezi z zmanjšanjem toplogrednih plinov, financ, tehnologije in krepitve zmogljivosti;
46. poziva donatorje, naj zagotovijo sredstva v Globalni sklad za okolje ter v zvezi s tem še naprej dajejo prednost afriškim državam in finančna sredstva razdeljujejo na osnovi potreb in prednosti držav;
47. poziva Komisijo in države članice EU, naj vzpostavijo tesnejšo povezanost med razvojnimi cilji tisočletja in podnebnimi spremembami, s tem da se prilagajajo na podnebne spremembe ter vključijo njihove posledice v projekte in programe za doseganje teh ciljev ter v vse splošnejše strategije za zmanjšanje revščine in razvojne ukrepe; zato odločno poziva Komisijo, naj posodobi svoje orodje za finančno poročanje, da bi olajšala finančno analizo obveznosti EU glede podnebnih sprememb ter omogočila boljše vključevanje vprašanj podnebnih sprememb v razvojne ukrepe;
48. poudarja, da le javno financiranje resnično omogoča podpiranje najranljivejših skupnosti, ki se stežka prilagajajo na podnebne spremembe, in revnim državam pomaga pri prilagajanju na strategije za trajnostni razvoj; nadalje poudarja, da morajo Komisija in vlade držav članic poskrbeti, da bo to financiranje dopolnjevalo zastavljene cilje pomoči v skladu s členom 4(3) UNFCCC; poziva Komisijo, naj v skladu z akcijskim načrtom iz Balija (december 2007) določi merila za dodatno financiranje podnebnih ukrepov, ki ga bo mogoče oceniti, o njem poročati in ga preverjati;
49. poudarja, da je cilj načela, po katerem plača onesnaževalec, spodbujanje zmanjšanja onesnaževanja, vendar je njegovo izvajanje v državah v razvoju še vedno težavno; zato odločno poziva, da se financiranje podnebnih ukrepov za države v razvoju odobri na podlagi temeljitejše obravnave tega problema;
50. poziva Svetovno banko, naj zagotovi prilagojenost njenega portfelja podnebnim spremembam;
51. poudarja, da je treba zagotoviti uravnoteženo sodelovanje moških in žensk v vseh organih, ki odločajo o financiranju boja proti podnebnim spremembam, vključno z odborom zelenega podnebnega sklada in morebitnimi pododbori za posamezne mehanizme financiranja; poudarja, da bi morali člani civilne družbe, vključno s predstavniki organizacij za enakost spolov in ženskih organizacij, imeti možnosti za aktivno sodelovanje v delu odbora zelenega podnebnega sklada in vseh njegovih pododborov;
52. poudarja, da je treba pri razvoju omilitvenih dejavnosti upoštevati neenakosti med spoloma pri dostopu do sredstev, vključno s krediti, storitvami svetovanja, informacijami in tehnologijo; poudarja, da bi morala prizadevanja za prilagoditev sistematično in učinkovito obravnavati učinke podnebnih sprememb glede na spol na področju energije, vode, varnosti preskrbe s hrano, kmetijstva in ribištva, biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev, zdravja, industrije, človeških naselbin, ravnanja v primeru naravnih nesreč ter konfliktov in varnosti;
Preoblikovanje v trajnostno gospodarstvo in industrijo
53. poudarja, da številne države iz različnih razlogov, ki vključujejo zaščito podnebja, pomanjkanje virov in učinkovitost njihove rabe, zanesljivost preskrbe z energijo, inovacije in konkurenčnost, hitro prehajajo na novo okolju prijazno gospodarstvo; je seznanjen na primer z obsežnostjo naložbenih programov za energetski prehod v državah, kot so ZDA, Kitajska in Južna Koreja; poziva Komisijo, naj preuči te programe, vključno s stopnjo njihove ambicioznosti, in naj oceni, kakšno je tveganje, da EU na tem področju izgubi vodilno vlogo;
54. pozdravlja te mednarodne poteze in ponavlja, da mednarodno usklajeno delovanje pomaga reševati vprašanja selitve virov CO2 v zadevnih sektorjih, zlasti v energijsko intenzivnih panogah; poziva k sporazumu, s katerim bi industrijskim dejavnostim, ki proizvajajo veliko ogljikovih emisij, zagotovili enake konkurenčne pogoje na mednarodni ravni;
55. je zaskrbljen, da je finančna in proračunska kriza, ki je prizadela večino industrijsko razvitih gospodarstev, zmanjšala pozornost, ki so jo vlade namenjale mednarodnim pogajanjem o podnebju v Durbanu; meni, da prizadevanje EU za preoblikovanje njenega gospodarstva ne sme opešati, da ne bi ogrozili delovnih mest in zlasti zelenih delovnih mest, ter da mora EU prepričati svoje partnerje po vsem svetu, vključno s Kitajsko in ZDA, da je zmanjševanje emisij izvedljivo brez izgube konkurenčnosti in delovnih mest, še zlasti če se izvaja skupno;
56. poudarja potrebo po nujnem razvoju in izvajanju celovite strategije surovin in virov, vključno z učinkovito rabo virov v vseh sektorjih gospodarstva, v razvitih državah in državah v razvoju, da bi tako dosegli dolgoročno trajnostno gospodarsko rast, ter poziva EU in njene države članice, naj vodijo z zgledi; poziva EU in njene države članice, naj podpirajo države v razvoju na nacionalni in lokalni ravni, in sicer tako, da jim omogočijo pridobitev strokovnih znanj o trajnostnem rudarstvu, povečani učinkovitosti rabe virov ter ponovni uporabi in recikliranju;
57. meni, da lahko sektorski pristopi v povezavi z omejitvami za vse gospodarstvo v industrializiranih državah prispevajo k uskladitvi podnebnih ukrepov s konkurenčnostjo in gospodarsko rastjo; poudarja pomen sprejetja celovitega horizontalnega sektorskega pristopa za industrijske emisije kot dodane vrednosti v povezavi z mednarodnimi pogajanji in evropskimi cilji za emisije CO2; upa, da bi lahko bil tak pristop tudi del mednarodnega okvira za ukrepanje v zvezi s podnebjem po letu 2012;
58. poudarja, da je mehanizem čistega razvoja zelo pomemben, da bo evropska industrija lahko dosegla zmanjšanje emisij in pospešila prenos tehnologije; ponavlja, da je treba mehanizem čistega razvoja reformirati tako, da bo zahteval strožjo kakovost projektov in s tem zagotavljal visok standard takih projektov, z zanesljivimi, preverljivimi in resničnimi dodatnimi zmanjšanji emisij, ki podpirajo tudi trajnosten razvoj v teh državah; meni, da bi moral biti prihodnji mehanizem čistega razvoja omejen na najmanj razvite države;
59. ponavlja, da bi bil svetovni trg ogljika trdna podlaga za dosego znatnih zmanjšanj emisij in hkrati enakih pogojev za celotno industrijo; poziva EU in njene partnerje, naj v neposredni prihodnosti poiščejo najučinkovitejši način spodbujanja povezav med sistemom EU za trgovanje z emisijami in drugimi sistemi trgovanja z emisijami, katerih namen je svetovni trg ogljika, kar bi zagotovilo bolj raznolike možnosti postopnega zmanjševanja, večji trg, večjo likvidnost, preglednost in, slednjič, učinkovitejše razporejanje virov;
Raziskave in tehnologija
60. pozdravlja sklenitev sporazuma iz Cancuna o prilagoditvenem okviru za okrepitev prilagajanja na podnebne spremembe in o vzpostavitvi tehnološkega mehanizma, vključno z tehnološkim izvršnim odborom ter centrom in omrežjem za podnebne tehnologije, za okrepitev tehnološkega razvoja in prenosa ob iskanju ravnovesja med prilagajanjem in blažitvijo ter pravicami intelektualne lastnine, da bi ta mehanizem postal popolnoma operativen;
61. poudarja, da sta razvoj in uporaba prodornih tehnologij ključna za boj proti podnebnim spremembam, obenem pa tudi za prepričevanje partnerjev EU po vsem svetu o tem, da je zmanjševanje emisij izvedljivo tudi brez zmanjševanja konkurenčnosti in izgubljanja delovnih mest; poziva k mednarodni zavezi, da bi povečali naložbe s področja raziskav in razvoja v prodorne tehnologije v zadevnih sektorjih; meni, da je bistveno, da Evropa daje zgled z znatnim povečanjem izdatkov, namenjenih raziskavam podnebju prijaznih in energijsko učinkovitih industrijskih in energetskih tehnologij ter da bi morala Evropa razviti tesno znanstveno sodelovanje na tem področju z mednarodnimi partnerji, kot so države BRIK in Združene države Amerike;
62. meni, da so inovacije ključne za ohranjanje globalnega segrevanja pod 2 °C, in ugotavlja, da je več načinov, kako jih spodbujati; poziva Komisijo, naj oceni različne mehanizme za nagrajevanje vodilnih podjetij, ki se razlikujejo glede na njihovo zmogljivost sprožati inovacije ter prenašati in uporabljati tehnologije po vsem svetu;
63. poudarja pomen vzpostavitve tesnejšega sodelovanja med Evropo in najmanj razvitimi državami; zato poziva Komisijo, naj pravočasno pred začetkom konference v Durbanu predloži ideje za skupne programe raziskav na področju alternativnih virov energije in o načinu, kako lahko EU spodbuja sodelovanje v različnih industrijskih sektorjih med razvitimi državami in državami v razvoju, s posebnim poudarkom na Afriki;
64. poziva k vzpostavitvi institucionalnega okvira, ki bi zajemal vse vidike razvoja in prenosa tehnologije, zlasti s posebnim poudarkom na tako imenovani ustrezni tehnologiji, oblikovani ob posebnem upoštevanju okoljskih, etičnih, kulturnih, socialnih, političnih in gospodarskih vidikov skupnosti, kateri je namenjena; poziva tudi k vzpostavitvi patentnih združenj, kjer so posamezni patenti v lasti različnih subjektov, na primer podjetij, univerz ali raziskovalnih inštitutov, na voljo drugim v skupnem združenju za proizvodnjo ali nadaljnjo raziskovalno dejavnost; poudarja tudi, da morajo imeti države v razvoju pravico do uporabe vseh prožnosti, ki izhajajo iz trgovinskih vidikov pravic intelektualne lastnine;
65. ugotavlja, da imajo mnoge države v razvoju ogromen potencial za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov; poziva EU in njene države članice, naj v državah v razvoju izvajajo projekte obnovljivih virov energije ter zagotovijo tehnologijo, strokovno znanje in naložbe;
66. meni, da je treba za pravilno reševanje tega vprašanja opraviti ustrezne raziskave o selitvah zaradi podnebnih sprememb;
Energija, energetska učinkovitost in učinkovitost virov
67. obžaluje, da se možnosti varčevanja z energijo na mednarodni ravni in v EU ne obravnavajo ustrezno; poudarja, da varčevanje z energijo omogoča odpiranje delovnih mest, ekonomske prihranke in varnost preskrbe z energijo, konkurenčnost ter zmanjševanje emisij; poziva EU, naj v mednarodnih pogajanjih posveča več pozornosti varčevanju z energijo, tako v razpravah o prenosu tehnologije kot o razvojnih načrtih za države v razvoju ali finančni pomoči;
68. meni, da je za pogajanja o podnebju bistvenega pomena, da industrijsko razvite države izpolnijo svoje zaveze za financiranje, ki so jih sprejele v Københavnu in Cancunu; poziva k hitremu in mednarodno usklajenemu izvajanju cilja G-20 iz Pittsburgha o srednjeročni postopni odpravi neučinkovitih subvencij za fosilna goriva, kar bi izkazalo pomemben prispevek k varstvu podnebja in bi bilo posebej pomembno v sedanjem okviru javnega primanjkljaja v številnih državah;
69. poudarja, da po ocenah 2 milijardi ljudi po vsem svetu še vedno nima dostopa do trajnostne in cenovno dostopne energije; poudarja potrebo po obravnavanju vprašanja pomanjkanja energije (revščine zaradi energije) v skladu s cilji podnebne politike; ugotavlja, da so na voljo energetske tehnologije, ki služijo tako globalnemu varstvu okolja kot lokalnim razvojnim potrebam;
70. meni, da bi morala Evropa podpreti prizadevanja Južne Afrike, da bi afriškim državam omogočila poiskati partnerje in financiranje za naložbe v obnovljive vire energije in zelene tehnologije;
Uporaba zemljišč, sprememba namembnosti zemljišč in gozdarstvo (LULUCF)
71. poziva k sporazumu v Durbanu o strogih pravilih glede rabe zemljišč, spreminjanja njihove namembnosti in gozdarstva, ki bodo krepila raven ambicij pogodbenic iz Priloge I in bodo oblikovana tako, da bodo zagotovila zmanjšanje emisij iz gozdarstva in rabe zemljišč, zahtevala, da bodo pogodbenice iz Priloge I odgovorne za vsako povečanje emisij zaradi rabe zemljišč, spreminjanja njihove namembnosti in gozdarstva, ter bodo skladna z obstoječimi zavezami partneric za varstvo in povečanje ponorov in zbiralnikov toplogrednih plinov, da se zagotovi okoljska neoporečnost prispevkov sektorja k zmanjšanju emisij; zato poziva, naj se opredelijo ukrepi za priznavanje vrednosti skladiščenja ogljika v pridelanih lesnih izdelkih;
72. meni, da se mora poročanje o uporabi zemljišč, spremembi namembnosti zemljišč in gozdarstvu (LULUCF) sklicevati na določeno preteklo izhodiščno leto/obdobje ter se mora uporabljati v okviru Kjotskega protokola in v okviru konvencije;
73. v zvezi s tem poziva k obvezni vključitvi emisij (odstranjevanja in izpustov) iz upravljanja z gozdovi v zaveze pogodbenic iz Priloge I za zmanjšanje iz naslova LULUCF po letu 2012;
74. poziva Komisijo, države članice in vse pogodbenice, naj sodelujejo v subsidiarnem organu za znanstveno in tehnološko svetovanje ter v drugih mednarodnih forumih za oblikovanje nove opredelitve gozdov ZN na osnovi biomov, ki bo izražala številne razlike v biotski raznovrstnosti ter vsebnosti ogljika različnih biomov, hkrati pa bo jasno ločevala med avtohtonimi gozdovi in tistimi, v katerih prevladujejo drevesne monokulture in neavtohtone vrste;
75. izraža zaskrbljenost zaradi predpostavke o ogljični nevtralnosti biomase, uporabljane za energetske namene, ki se uporablja v računovodstvu na podlagi okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja; poziva k določitvi novih in trdnejših računovodskih pravil, ki bodo izražala dejanski potencial bioenergije za prihranek toplogrednih plinov;
76. spodbuja ustanovitev sklada za nagrajevanje ali zagotavljanje spodbud za zmanjšanje emisij s trajnostnim gospodarjenjem z zemljišči – z ohranjanjem gozdov, trajnim gospodarjenjem z gozdovi, preprečevanjem krčenja gozdov, pogozdovanjem in trajnostnim kmetijstvom;
77. poudarja, da je treba za zmanjšanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov preiti z ozkega procesa ocene kroženja ogljika v gozdovih k širšemu pristopu, ki bi zajemal opredelitev posrednih in neposrednih dejavnikov krčenja gozdov ter temeljil na postopku posvetovanja, podobnega tistemu v prostovoljnem sporazumu o partnerstvu;
Zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov
78. priznava potrebo po pravni varnosti v mehanizmu dolgoročnega financiranja ukrepov REDD+; poziva konferenco pogodbenic, naj opredeli mehanizem, ki bo mobiliziral nadaljnja finančna sredstva za ukrepe REDD+ iz javnih in zasebnih virov;
79. poudarja, da si je potrebno na COP 17 nadalje prizadevati za izvajanje REDD+ (zmanjšanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov) ter da je potrebno obravnavati morebitne pomanjkljivosti, zlasti glede dolgoročnega financiranja ter trdnih in preglednih sistemov spremljanja stanja gozdov, pa tudi učinkovitega posvetovanja z udeleženimi stranmi ter domorodnimi in lokalnimi skupnostmi;
80. poudarja, da bi morala zasnova mehanizma REDD+ zagotoviti znatne koristi za biotsko raznovrstnost in bistvene ekosistemske storitve, ki presegajo ublažitev podnebnih sprememb, ter prispevati h krepitvi pravic in izboljšanju možnosti preživetja ljudi, ki so odvisni od gozdov, predvsem pa domorodnih in lokalnih skupnosti;
81. meni, da bi moral finančni mehanizem za REDD+ temeljiti na merilih uspešnosti, tudi glede gospodarjenja z gozdovi, ter upoštevati cilje strateškega načrta za biotsko raznovrstnost (2011), sprejete na desetem srečanju konference pogodbenic (COP 10) konvencije o biotski raznovrstnosti v Nagoji;
82. poudarja potrebo po pospešitvi javnega financiranja ukrepov REDD+, ki temeljijo na uspešnosti, z nagrajevanjem zmanjševanja krčenja gozdov glede na nacionalne osnove, da se bruto krčenje tropskih gozdov zaustavi najpozneje do leta 2020;
83. obžaluje, da financiranje ukrepov REDD temelji na tako široki opredelitvi gozdov, da lahko vključuje tudi enovrstne plantaže tujerodnih vrst; meni, da lahko ta opredelitev povzroči neprimerno spodbudo za preusmeritev sredstev od prepotrebnega varstva starih in prastarih gozdov k novim komercialnim plantažam in od inoviranja;
84. Unijo tudi poziva, naj poskrbi, da bodo v mehanizmu za zmanjšanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju (REDD+) predvideni zaščitni ukrepi, zato da ne bodo kršene pravice ljudi, ki živijo v gozdovih, in da bo učinkovito ustavljeno krčenje gozdov; zlasti poudarja, da mehanizem REDD+ ne bi smel ogrožati dosedanjega napredka, doseženega v okviru akcijskega načrta za uveljavljanje zakonodaje, upravljanja in trgovanja na področju gozdov (FLEGT), zlasti glede gospodarjenja z gozdovi, ter pojasnitve in priznavanja tradicionalnih zemljiških pravic;
Pomorski in mednarodni letalski promet
85. pozdravlja nedavni napredek Mednarodne pomorske organizacije pri uvedbi obveznih ukrepov za energetsko učinkovitost za mednarodno plovbo, ugotavlja pa, da je to zgolj prvi korak; poziva EU, naj si prizadeva za ambiciozne cilje za zmanjševanje emisij v ladijskem prometu, da bi spodbudila nadaljnji napredek v Mednarodni pomorski organizaciji pri sprejemanju vseh potrebnih ukrepov za svetovno zavezujoče zmanjšanje emisij iz pomorskega prometa v okviru UNFCCC;
86. želi poudariti, da se bodo zaradi rasti ladijskega prometa emisije iz pomorskega prometa povečevale kljub tem ukrepom, saj se slednji uporabljajo samo za nove ladje; zato meni, da bi bilo treba v zvezi s tem poudariti nove alternativne pristope (to je določanje cen emisij ogljika, spodbujanje tehnološko usmerjenih ukrepov tudi za obstoječe ladje);
87. poziva EU, naj zagotovi, da se pri mednarodnem sporazumu upošteva celoten vpliv letalstva v obliki zavezujočih ciljev zmanjšanja za letalstvo, ter poziva vse akterje, naj zagotovijo, da bodo ti cilji podprti s strukturami za izvajanje; meni, da je razrešitev tega vprašanja vedno nujnejša, in podpira vključitev letalstva v evropski sistem trgovanja z emisijami;
88. priznava načelo „skupne, a različne odgovornosti“ in priporoča uvedbo mednarodnih instrumentov s cilji globalnega zmanjševanja emisij za omejevanje vpliva mednarodnega letalstva in pomorskega prometa;
Delegacija Evropskega parlamenta
89. meni, da ima delegacija EU bistveno vlogo v pogajanjih o spremembah podnebja in da je zato nesprejemljivo, da poslanci Evropskega parlamenta na prejšnjih konferencah pogodbenic niso mogli sodelovati na usklajevalnih sestankih EU; pričakuje, da bodo na usklajevalnih sestankih v Durbanu lahko sodelovali vsaj predsedniki delegacije Evropskega parlamenta;
90. ugotavlja, da mora Komisija v skladu z okvirnim sporazumom, ki sta ga sklenila Komisija in Parlament novembra 2010, poenostaviti vključitev poslancev kot opazovalcev v delegacijah Unije, ki se pogajajo o večstranskih sporazumih; opozarja, da mora v skladu z Lizbonsko pogodbo (člen 218 PDEU) sporazume med Unijo in tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami odobriti Parlament;
91. opozarja na obveznost podpisnic UNFCCC, da spodbujajo najširše sodelovanje v procesu UNFCCC, tudi sodelovanje nevladnih organizacij; poziva, naj na pogajanjih COP 17 sodeluje mednarodni forum staroselcev, saj nanje še posebej vplivajo podnebne spremembe in prilagajanje nanje;
*
* *
92. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.