Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 28. in 29. junija 2012,

–   ob upoštevanju priporočil Evropske komisije za posamezno državo z dne 30. maja 2012,

–   ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A. ker je sedanjo gospodarsko in družbeno krizo povzročila neoliberalna politika Evropske unije, ki spodbuja deregulirane finančne trge, liberalizira trge z izdelki in storitvami ter povečuje prevlado finančnega kapitala v gospodarstvu, obenem pa zmanjšuje javne naložbe in povečuje deregulacijo trga dela;

B.  ker bodo protikrizni ukrepi EU še poglobili svetovno krizo kapitalizma;

C. ker se je izvedlo reševanje finančnih institucij brez primere, kar je povzročilo množično socializacijo izgub in visoke javne primanjkljaje;

D. ker rešitve, za katere si je prizadeval Svet, niso bile uspešne; ker so varčevalni ukrepi znatno otežili gospodarsko in družbeno krizo ter povzročili razširjeno revščino, brezposelnost in povečanje negotovih zaposlitvenih struktur;

E.  ker so bile demokratične strukture zaradi prevelike osredotočenosti na varčevanje in tako imenovano „tržno disciplino“, ki jo je naložila trojka, hudo ovirane;

F.  ker so se zaradi stalne prerazporeditve sredstev od plač h kapitalu bistveno povečale socialno-ekonomske neenakosti;

1.  ponovno izraža kritiko neuspešne varčevalne politike EU in podpira vse ukrepe, s katero se bi jo preokrenilo; meni, da so ukrepi, ki jih je predlagal Svet, povsem nezadostni za rešitev krize in preoblikovanje držav članic EU v demokratične in vključujoče družbe, od katerih bodo imeli korist vsi državljani;

2.  vztraja, naj ostaneta načrtovanje proračuna in proračunski nadzor dejanski nalogi demokratično izvoljenih parlamentov in vlad držav članic EU;

3.  ugotavlja, da se Svet še vedno oklepa neuspešnih politik, predpisanih v svežnjih o gospodarskem upravljanju, to je šesterčku in dvojčku;

4.  obžaluje, da so bila sprejeta priporočila za posamezno državo v okviru evropskega semestra; odločno nasprotuje procesu evropskega semestra in z njim povezanim makroekonomskim priporočilom; je zelo zaskrbljen, da bo izvajanje teh priporočil še povečalo socialno-ekonomske razlike, saj bodo predlagani ukrepi še posebej negativno vplivali na najranljivejše člane naših družb;

5.  ponavlja zahteve po brezpogojnem odpisu javnega dolga in direktnem posredovanju Evropske centralne banke na primarnih trgih obveznic, da bi države osvobodili tiranije finančnih trgov;

6.  obžaluje, da se v tako imenovanem paktu za rast in delovna mesta pretežno ponavljajo že obstoječe politike, ki najverjetneje ne bodo imele trajnega učinka na reševanje krize kapitalizma;

7.  poudarja, da je potrebna družbena in ekološka preobrazba evropskih gospodarstev, ker bo v nasprotnem primeru neizogibno prišlo do nadaljnjega gospodarskega upada in razširjene revščine;

8.  Svet opominja, da je gospodarska rast osnovni pogoj za blaginjo, ni pa to sama po sebi, zato je treba vedno večji poudarek nameniti kakovostni, trajnostni in vključujoči rasti, h kateri bi moral imeti možnost prispevati in od katere bi moral imeti koristi vsak državljan, zlasti pa revne in marginalizirane skupine;

9.  poziva države članice, naj v Evropski uniji bogastvo enakomerno razporedijo, tako da se borijo proti utaji davkov, uvedejo obdavčitve premoženja, povečajo davek na dohodek za tiste z najvišjimi dohodki in z obdavčitvijo finančnega sektorja ter njegovih špekulativnih finančnih produktov;

10. opozarja, da so finančna industrija in njeni prekompleksni špekulativni finančni produkti bistveno prispevali h gospodarski krizi, s katero se spoprijema svet; opozarja, da so si morali davkoplačevalci naprtiti reševanje finančnih institucij, kakršnega še ni bilo, od katerega so imele te zaradi vrtoglavih dobičkov ogromne koristi;

11. obžaluje odlašanje evropskih voditeljev, kar zadeva boljši nadzor finančnih trgov in akterjev na njih; opozarja, da so sile levice vedno pozivale k strogemu javnemu nadzoru teh trgov in njihovih instrumentov;

12. je prepričan, da je strožji nadzor nad finančnimi institucijami zgolj prvi korak k dejanskemu javnemu nadzoru finančnega sektorja; ponovno potrjuje, da je treba korenito zmanjšati finančno industrijo, da bo, namesto da ustvarja špekulativne balone, lahko začela podpirati realno gospodarstvo;

13. ponavlja zahteve, da morajo banke in drugi finančni akterji, ki so ustvarili ogromne dobičke z zgolj omejeno dodano vrednostjo za družbo kot celoto, ustrezno prispevati k reševanju krize, ki so jo ustvarili;

14. vztraja pri zahtevah Evropskega parlamenta, da se o političnih stališčih, ki jih sprejme Evropski svet, dogovorijo Parlament, Svet, pa tudi nacionalni parlamenti, preden Svet uradno predloži svoje predloge, da bi pridobil odobritev Parlamenta o uredbi večletnega finančnega okvira skladno s členom 312 PDEU; poudarja, da morajo pogajanja o zakonodajnih predlogih, povezanih z večletnimi programi, potekati skladno z rednim zakonodajnim postopkom in da se bodo končala, ko bo dosežen dogovor o njihovih finančnih okvirih; je odločen, da bo po potrebi v celoti izkoristil pooblastila, povezana s postopkom odobritev in rednega zakonodajnega postopka skladno z določili Pogodbe; ponovno izraža močno zaskrbljenost, da bi lahko sklepi Evropskega sveta vplivali na zakonodajna pogajanja;

15. ponavlja svoje stališče, da mora biti proračun Unije zajamčen z zadostno količino sredstev, tako v proračunu za naslednje leto kot tudi v sklopu večletnega finančnega okvira 2014–2020;

16. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.