Dokument zasedanja
11.9.2012 B7‑0457/2012
PREDLOG RESOLUCIJE
k vprašanju za ustni odgovor B7‑0360/2012
v skladu s členom 115(5) Poslovnika
Bančni uniji naproti
( 2012/2729(RSP) )
Sharon Bowles
v imenu Odbora za ekonomske in monetarne zadeve
Resolucija Evropskega parlamenta: Bančni uniji naproti
( 2012/2729(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju poročila predsednika Evropskega sveta z dne 26. junija 2012 z naslovom „Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji“,
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 28. in 29. junija 2012,
– ob upoštevanju izjave z vrha držav euroobmočja z dne 29. junija 2012,
– ob upoštevanju sporočila komisije z dne 20. oktobra 2009 z naslovom „Okvir EU za čezmejno obvladovanje krize v bančnem sektorju“ ( COM(2009)0561 ),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2010 s priporočili Komisiji o čezmejnem kriznem upravljanju v bančnem sektorju[1],
– ob upoštevanju izjave voditeljev skupine G20 z vrha v Pittsburghu 24. in 25. septembra 2009 o čezmejnih rešitvah in sistemsko pomembnih finančnih institucijah,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2011 o finančni, gospodarski in socialni krizi: priporočila za ukrepe in pobude, ki naj bi jih izvedli[2],
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. junija 2012 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi direktiv Sveta 77/91/EGS in 82/891/ES, direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES in 2011/35/ES ter Uredbe (EU) št. 1093/2010,
– ob upoštevanju Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij[3],
– ob upoštevanju priporočila 13 iz poročila, ki ga je dne 25. februarja 2009 predsedniku Komisije Barrosu predložila skupina na visoki ravni za finančni nadzor v EU pod vodstvom Jacquesa de Larosièra in ki navaja, da „skupina poziva k oblikovanju skladnega in delujočega regulativnega okvira za krizno upravljanje v EU“,
– ob upoštevanju svoje resolucije s priporočili Komisiji z dne 20. oktobra 2010 o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v euroobmočju[4], in zlasti priporočila 6,
– ob upoštevanju Uredbe št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o makrobonitetnem nadzoru nad finančnim sistemom Evropske unije in ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja[5],
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 1096/2010 z dne 17. novembra 2010 o dodelitvi posebnih nalog Evropski centralni banki v zvezi z delovanjem Evropskega odbora za sistemska tveganja[6],
– ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES[7],
– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega bančnega organa ( A7-0166/2010 ),
– ob upoštevanju pisem Odbora za ekonomske in monetarne zadeve Komisiji in evropskim nadzornim organom o neodvisnosti teh organov,
– ob upoštevanju memoranduma o soglasju z dne 1. junija 2008 o sodelovanju med finančnimi nadzornimi organi, centralnimi bankami in finančnimi ministrstvi Evropske unije o čezmejni finančni stabilnosti[8],
– ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 2011 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ( COM(2011)0452 ),
– ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 2011 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih družb ter spremembi Direktive 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu ( COM(2011)0453 ),
– ob upoštevanju Druge direktive Sveta 77/91/EGS z dne 13. decembra 1976 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti[9], Tretje direktive Sveta 78/855/EGS z dne 9. oktobra 1978 o združitvi delniških družb[10] in Šeste direktive Sveta 82/891/EGS z dne 17. decembra 1982 o delitvi delniških družb[11],
– ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 16. februarja 2012 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o sistemih zajamčenih vlog (prenovitev)[12],
– ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 5. julija 2011 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta o odškodninskih shemah za vlagatelje[13],
– ob upoštevanju mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve z dne 31. avgusta 2011 za Odbor za proračun o stališču Parlamenta o predlogu proračuna za leto 2012, kot ga je spremenil Svet – vsi oddelki ( 2011/2020(BUD) ),
– ob upoštevanju vprašanja za Komisijo o predlogu za Evropsko bančno unijo ( O-000151/2012 – B7 0360/2012),
– ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,
A. ker so voditelji G20 v izjavi z vrha v Pittsburghu 24. in 25. septembra 2009 pozvali k sklenitvi dogovora o obravnavanju čezmejnih rešitev sistemsko pomembnih finančnih institucijah do konca leta 2010;
B. ker je bistveno mobilizirati vsa prizadevanja za stabilizacijo evropskega finančnega trga in prekinitev povezave med bankami in državami, da bi lahko dosegli premik k pravi ekonomski in monetarni uniji;
C. ker je Parlament že julija 2010 v svoji resoluciji o čezmejnem kriznem upravljanju v bančnem sektorju in v svojem poročilu o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega bančnega organa navedel rešitve za vprašanja čezmejnega kriznega upravljanja, in sicer integrirani nadzorni mehanizem, reforma mehanizma sistema zajamčenih vlog in vzpostavitev evropskega sklada za stabilnost;
D. ker bi lahko imel evropski mehanizem za stabilnost za banke v euroobmočju po postopku rednega odločanja možnost neposredne dokapitalizacije bank;
E. ker sta Evropski svet in Svet končno sprejela enake zaključke kot Parlament v zvezi s potrebo po bolj integriranem nadzornem sistemu in zdaj pozivata k vzpostavitvi bančne unije z oblikovanjem enotnega nadzornega mehanizma v povezavi s sistemi zajamčenih vlog in sistemom reševanja;
F. ker je popolno parlamentarno sodelovanje bistveno za demokratično legitimnost procesa, s katerim se bo vzpostavila ta bančna unija, kot je navedeno v četrtem gradniku, opredeljenem v zgoraj navedenem poročilu Hermana Van Rompuya o krepitvi demokratične legitimnosti in odgovornosti;
G. ker je bil Parlament s postopkom soodločanja v celoti sodeloval pri vzpostavitvi Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS), vključno z vzpostavitvijo Evropskega bančnega organa;
H. ker je Evropski svet v očitnem nasprotju s temi načeli, pa tudi s pravico Komisije do pobude, slednjo pozval, naj pripravi predlog enotnega nadzornega mehanizma, katerega edina pravna podlaga bo člen 127(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije, in s tem Parlamentu odvzel zakonodajno pooblastilo pri zadevah enotnega trga, ki se sicer obravnavajo v postopku soodločanja;
I. ker bi vključitev zgolj držav članic v postopek, kar procesa ne bi naredilo hitrejšega in učinkovitejšega, javnosti dala negativen znak v času, ko se splošno priznava potreba po večji preglednosti in demokratični podpori;
1. ponavlja, da mora metoda Skupnosti vedno prevladati v času krize, saj je to edini način za zagotovitev, da bo lahko Unija iz krize prišla močnejša;
2. poziva politične voditelje, naj spodbujajo demokratično legitimnost v vseh zadevah Evropske unije;
3. poudarja potrebo po povečanju demokratične legitimnosti v zvezi s predlagano bančno unijo in enotnim nadzornim mehanizmom z vključitvijo Parlamenta kot sozakonodajalca;
4. poudarja potrebo po primernem upoštevanju morebitnih vzajemnih učinkov prelivanja bančne unije v euroobmočju na države, ki niso članice euroobmočja;
5. poudarja, da bo predloge o bančni uniji obravnaval kot sveženj, če bodo spreminjali zakonodajo, sprejeto s postopkom soodločanja;
6. poudarja, da mora vsako večjo spremembo pri nadzoru, vključno s prenosom na druge institucije, spremljati enakovredno povečanje preglednosti in odgovornosti teh institucij nasproti Parlamentu, ki mora imeti polne pravice postavljanja vprašanj in polno pooblastilo v povezavi z imenovanjem in proračunskimi postopki;
7. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Evropskemu svetu ter parlamentom in vladam držav članic.