Dokument zasedanja
10.9.2013 B7‑0413/2013
PREDLOG RESOLUCIJE
ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 110(2) Poslovnika
o razmerah v Siriji
( 2013/2819(RSP) )
Charles Tannock, Geoffrey Van Orden, Nirj Deva, Adam Bielan
v imenu skupine ECR
Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Siriji
( 2013/2819(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Siriji,
– ob upoštevanju resolucij Sveta za zunanjo politiko o Siriji, predvsem zadnje z dne 22. julija 2013,
– ob upoštevanju izjav visoke predstavnice Unije/podpredsednice Komisije o Siriji,
– ob upoštevanju resolucij generalne skupščine ZN o Siriji, zlasti resolucij št. 67/262 z dne 15. maja 2013, št. 66/253B z dne 3. avgusta 2012 in št. 66/253 z dne 16. februarja 2012,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2013 o razmerah sirskih beguncev v sosednjih državah[1],
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine ZN št. 60/1 z dne 24. oktobra 2005, zlasti odstavkov 138–140 o odgovornosti za zaščito prebivalstva pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem in zločini proti človeštvu,
– ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,
– ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov,
– ob upoštevanju protokola o prepovedi uporabe dušljivih, strupenih ali drugih plinov v vojni ter bakterioloških načinov bojevanja, podpisanega v Ženevi 17. junija 1925,
– ob upoštevanju konvencije o prepovedi razvoja, proizvodnje, kopičenja zalog in uporabe bakteriološkega (biološkega) in toksičnega orožja ter o njegovem uničenju, podpisane 10. aprila 1972 v Londonu, Moskvi in Washingtonu,
– ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, konvencije o otrokovih pravicah in izbirnega protokola glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih ter konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, katerih vseh je Sirija pogodbenica,
– ob upoštevanju poročil neodvisne mednarodne preiskovalne komisije o Siriji, ki jo je 22. avgusta 2011 ustanovil Svet ZN za človekove pravice, z dne 4. junija, 22. marca in 5. februarja 2013,
– ob upoštevanju skupnega sporočila o novem odzivu na spremembe v sosedstvu z dne 25. maja 2011, ki sta ga Evropska komisija in visoka predstavnica naslovili na Evropski parlament, Svet, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij,
– ob upoštevanju zbirnega poročila mednarodne humanitarne donatorske konference na visoki ravni za Sirijo, ki je potekala v Kuvajtu 30. januarja 2013,
– ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,
A. ker nemiri in krvavi spopadi v Siriji divjajo že tretje leto in ker nič ne kaže, da se bo vojna kmalu končala;
B. ker so civilni nemiri in surovo zatiranje, ki ga nad sirskim prebivalstvom izvajajo sirske oblasti, državo pahnili v državljansko vojno, ki bi lahko zanetila širši regionalni konflikt;
C. ker je bilo od začetka spopadov ubitih več kot sto tisoč Sircev;
D. ker skupno število registriranih sirskih beguncev po ocenah že presega dva milijona, več kot štiri milijone Sircev pa je razseljenih;
E. ker se predsednik Asad ne zmeni za neštete pozive mednarodne skupnosti, naj konča grozovito nasilje v Siriji;
F. ker se močno stopnjuje nasilje, med drugim uporaba težkega topništva in obstreljevanje naseljenih območij, narašča pa tudi število grozljivih pobojev, ki so jih zakrivile sirska vojska, varnostne sile in milica Šabiha, pa tudi različne opozicijske sile;
G. ker je prišlo do več pokolov in načrtnih pobojev (iz neposredne bližine) moških, žensk in otrok;
H. ker so se v zadnjih mesecih močno razširili mučenje, množične aretacije in obširno uničevanje naseljenih območij;
I. ker je visoki komisar ZN za begunce izjavil, da je sirski konflikt veliko več kot zgolj humanitarna kriza in da se utegne razširiti po regiji ter se zaostriti v politično, varnostno in humanitarno katastrofo, ki bo popolnoma onesposobila mednarodno zmožnost odzivanja;
J. ker na tisoče Sircev pred spopadi vsak dan zbeži v sosednje države, iščoč varnost in zaščito, vendar se znajdejo v begunskih taboriščih, kjer so še vedno izpostavljeni;
K. ker sta konflikt in tok beguncev najbolj prizadela Jordanijo, Libanon in Turčijo;
L. ker je bilo 21. avgusta 2013 bombardirano območje Vzhodne Gute, kjer so prebivalci poročali o simptomih zaradi uporabe kemičnega orožja, med drugim krčih, dušenju in mišični paralizi;
M. ker naj bi v napadu na območje, ki so ga vladne sile po poročilih centra za spremljanje kršitev v Siriji vsak dan obstreljevale, tako da ni bilo mogoče zadostiti niti osnovnim življenjskim potrebam na sto tisoče prebivalcev, umrlo 1.300 ljudi, od tega 400 otok, več sto pa jih je bilo ranjenih;
N. ker številna neodvisna poročila potrjujejo uporabo kemičnega orožja v napadu na Vzhodno Guto;
O. ker je uporaba kemičnega orožja vojni zločin, prepovedan z ženevskim protokolom in statutom Mednarodnega kazenskega sodišča;
P. ker je mogoče zagovarjati stališče, da določbe konvencije ZN o kemičnem orožju veljajo po običajnem mednarodnem pravu, čeprav je Sirija ena od peščice držav, ki je še niso podpisale;
Q. ker je skupina inšpektorjev ZN za orožje preživela štiri dni v Siriji, da bi preiskala uporabo kemičnega orožja 21. avgusta 2013 v Vzhodni Guti, z nalogo, naj ocenijo, ali je bilo kemično orožje uporabljeno, ne pa da poiščejo morebitne storilce;
R. ker je Arabska liga 27. avgusta 2013 obsodila sirski režim in predsednika Asada obtožila genocida z zelo ostrimi besedami, da sta „v celoti odgovorna za ta gnusni zločin“, ter zahtevala, da se vse storilce privede pred mednarodna sodišča;
S. ker varnostni svet ZN 30. avgusta 2013 ni dosegel dogovora o potrebnih ukrepih proti predsedniku Asadu in njegovim kršitvam mednarodnih norm v sirski krizi;
T. ker je Parlament v resoluciji z dne 18. decembra 2008 o možnostih za utrditev miru in izgradnjo države v pokonfliktnih razmerah[2] jasno izrazil naslednja stališča: poudaril je, da je treba odgovornost za zaščito obravnavati kot sredstvo za spodbujanje človeške varnosti; poudaril je tudi, da je za preprečevanje genocida, vojnih zločinov, etničnega čiščenja in zločinov proti človeštvu odgovorna predvsem država in da morajo zato posamezne vlade poskrbeti za zaščito svojih državljanov; je kljub vsemu menil, da postane sprejetje ustreznih ukrepov skupna odgovornost širše mednarodne skupnosti, kadar vlade ne morejo ali nočejo zagotoviti takšne zaščite; ugotovil je tudi, da morajo biti ti ukrepi tako preprečevalni kot odzivni, vojaška sila pa se lahko uporablja le kot skrajna rešitev;
1. obžaluje, da udeleženci notranjega konflikta v Siriji izvajajo nasilje, ustrahovanje in mučenje, njihove žrtve pa so moški, ženske in otroci;
2. ostro obsoja množični poboj civilnega prebivalstva s kemičnim orožjem 21. avgusta 2013; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je to največji množični poboj s kemičnim orožjem po napadu sil Sadama Huseina, ki so v kraju Halabdža v severnem Iraku leta 1988 pobile približno pet tisoč iraških Kurdov; poudarja, da je uporaba kemičnega orožja v nasprotju z mednarodnim pravom, da morajo imeti vse kršitve tega prava resne posledice in da je Sirija sicer ena izmed peščice držav, ki niso pogodbenice mednarodne konvencije o kemičnem orožju, je pa pogodbenica ženevskega protokola iz leta 1925, ki prav tako prepoveduje uporabo kemičnega orožja;
3. je prepričan, da uporaba kemičnega orožja, ki je podobno kot jedrsko in biološko orožje namenjeno množičnemu uničevanju, ne sme ostati brez odgovora in da bi morala mednarodna skupnost, po možnosti pod okriljem ZN, razmisliti o vseh možnostih, ki jih mednarodno pravo ponuja v odgovor na napad 21. avgusta;
4. je prepričan, da ima mednarodna skupnost moralno dolžnost, da se odzove in zaščiti civilno prebivalstvo ter prepreči, da bi bilo kemično orožje oziroma drugo orožje za množično uničevanje v tem konfliktu znova uporabljeno;
5. poziva ZN, naj čim prej izvedejo temeljito preiskavo množičnega poboja v Siriji 21. avgusta 2013 in ocenijo, kdo je zanj odgovoren;
6. obžaluje, da se varnostni svet ZN ni odzval na krizo v Siriji;
7. poziva varnostni svet ZN, naj obravnava množični poboj v Siriji in kršitev mednarodnih konvencij, ki jih je ugotovila skupina strokovnjakov ZN, ter se nujno odzove na uporabo kemičnega orožja v tej državi;
8. poziva predvsem Rusijo in Kitajsko kot stalni članici varnostnega sveta ZN, naj prevzameta svoj del odgovornosti ter pomagata doseči skupno stališče in diplomatsko rešitev sirske krize; obžaluje, da sta Rusija in Kitajska kot stalni članici varnostnega sveta ZN večkrat uporabili veto pri glasovanju o razmerah v Siriji in tako mednarodni skupnosti preprečili, da bi v skladu z ustanovno listino ZN zagotovila red in varnost v tej regiji;
9. je seznanjen z izjavo Arabske lige z dne 27. avgusta 2013, v kateri je pozvala mednarodno skupnost, ki jo zastopa varnostni svet ZN, naj „preseže notranje nesporazume in ukrepa proti storilcem tega zločina, za katerega je odgovoren sirski režim“;
10. poudarja, da razmere v Siriji zahtevajo dosleden, skupen pristop zaveznic Nata, držav članic EU in širše mednarodne skupnosti; zato poziva EU in njene države članice, naj ocenijo, katere ukrepe bi Unija lahko sprejela v podporo demokratičnim silam sirske opozicije, omogočila dialog in skupni pristop z drugimi mednarodnimi akterji, vključno z Arabsko ligo, ter nudila nadaljnjo humanitarno pomoč prebivalstvu v Siriji in sosednjih državah;
11. poziva mednarodno skupnost in vse akterje v sirskem konfliktu, naj se zavzamejo za sklic druge ženevske konference v skupni želji, da bi našli politično rešitev za spopade v Siriji; mednarodno skupnost tudi spodbuja, naj sodeluje pri pripravi konkretnih načrtov za demokratično tranzicijo v Siriji po padcu Asadovega režima;
12. poziva k ustanovitvi mednarodne preiskovalne komisije, ki ji bo poleg inšpektorjev ZN za orožje dovoljen vstop v državo, ne le za to, da bi dokumentirala in preverila uporabo kemičnega orožja v tem konkretnem primeru, temveč da bi ugotovila, kdo je odgovoren za ta zločin;
13. poziva k pregonu odgovornih za zločine proti človeštvu in za vsesplošne, sistematične in hude kršitve človekovih pravic ter zahteva, naj varnostni svet ZN te storilce preda tožilcu Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, ki bo proti njim po preiskavi vložil obtožnico;
14. izraža globoko zaskrbljenost zaradi humanitarne krize v Siriji in posledic, ki jih ima v sosednjih državah; izraža tudi zaskrbljenost, ker je odhajanje beguncev iz Sirije vse bolj množično;
15. obžaluje, da se skupina G20 na nedavnem vrhu v Sankt Peterburgu ni mogla sporazumeti o enotnem mednarodnem odgovoru na napad s kemičnim orožjem 21. avgusta v Siriji;
16. pozdravlja odziv vlad v sosednjih državah, zlasti Turčiji in Libanonu, ki so ponudile humanitarno pomoč sirskim beguncem; se zaveda, da ta pomoč za obstoječe službe in proračune v teh državah pomeni dodaten pritisk; poziva mednarodno skupnost, naj tem prizadetim državam pomaga;
17. deli mnenje generalne podsekretarke Združenih narodov za humanitarne zadeve in koordinatorke za nujno pomoč, da ljudstvo drago plačuje za neuspešne poskuse, da bi končali konflikt, ki je doslej povzročil sto tisoč smrtnih žrtev in dva milijona beguncev;
18. ugotavlja, da predsednik Asad kot ustavni in zakoniti voditelj sirske države nosi končno odgovornost za dejanja oboroženih sil v Siriji; zato ga znova poziva, naj prizna, da sirsko ljudstvo zavrača njegov režim, in naj odstopi v interesu svoje države in enotnosti njenega ljudstva;
19. poziva vse strani v Siriji, naj sprejmejo načela človekovih pravic in demokracije ter se mednarodni skupnosti zavežejo, da bodo konflikt mirno končale;
20. ugotavlja, da je treba nemudoma združiti mednarodna in regionalna prizadevanja, da bi se sirska kriza rešila; znova poziva vse članice varnostnega sveta ZN, naj prevzamejo odgovornost glede te krize; poziva vse države, ki se dejavno zavzemajo za rešitev krize, naj ta prizadevanja podprejo; meni, da bi ta proces moral temeljiti na načelih, vključenih v ženevsko sporočilo z dne 30. junija 2012, in na resoluciji varnostnega sveta ZN št. 2042;
21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Arabske lige, vladi in parlamentu Sirske arabske republike ter vladam in parlamentom držav, ki mejijo na Sirijo.