Dokument zasedanja
3.12.2013 B7‑0549/2013
PREDLOG RESOLUCIJE
k vprašanju za ustni odgovor B7‑0525/2013
v skladu s členom 115(5) Poslovnika
o zeleni infrastrukturi – izboljšanje evropskega naravnega kapitala
( 2013/2663(RSP) )
Salvatore Tatarella
v imenu skupine PPE
Edite Estrela
v imenu skupine S&D
Gerben-Jan Gerbrandy
v imenu skupine ALDE
Sandrine Bélier
v imenu skupine Verts/ALE
Anna Rosbach
v imenu skupine ECR
Kartika Tamara Liotard
v imenu skupine GUE/NGL
Resolucija Evropskega parlamenta o zeleni infrastrukturi – izboljšanje evropskega naravnega kapitala
( 2013/2663(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sedmega okoljskega akcijskega programa,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Zelena infrastruktura – izboljšanje evropskega naravnega kapitala“ ( COM(2013)0249 ),
– ob upoštevanju sporočila Evropske komisije z naslovom: „Evropa 2020 Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ ( COM(2010)2020 ),
– ob upoštevanju časovnega okvira za Evropo, gospodarno z viri ( COM(2011)0571 ),
– ob upoštevanju strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 ( COM(2011)0244 ),
– ob upoštevanju Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic[1],
– ob upoštevanju Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst[2],
– ob upoštevanju sklepov Sveta za okolje iz junija 2011 in z dne 17. decembra 2012 (točka 14),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2012 o našem življenjskem zavarovanju, našem naravnem kapitalu: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020[3], zlasti njenega odstavka 50,
– ob upoštevanju študije z naslovom „Ekonomija ekosistemov in biotske raznovrstnosti“ (TEEB)[4],
– ob upoštevanju bele knjige Komisije iz leta 2009 z naslovom „Prilagajanje podnebnim spremembam: evropskemu okviru za ukrepanje naproti“ ( COM(2009)0147 in njenega sporočila z naslovom „Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam“ ( COM(2013)0216 ),
– ob upoštevanju vprašanja Komisiji o zeleni infrastrukturi – izboljšanje evropskega naravnega kapitala ( O-000094/2013 – B7–0525/2013 ),
– ob upoštevanju teritorialne agende Evropske unije 2020: za vključujočo, pametno in trajnostno Evropo različnih regij,
– ob upoštevanju ciljev biotske raznovrstnost iz Aičija, vključenih v „Strateški načrt za biotsko raznovrstnost 2011–2020“, ki so ga oktobra 2010 sprejele pogodbenice Konvencije o biološki raznovrstnosti,
– ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,
A. ker se je treba lotiti težave upadanja biotske raznovrstnosti in stanja naših ekosistemov, če želimo zagotoviti nemoteno izvajanje ekosistemskih storitev ter varovanje naravnega kapitala za sedanje in prihodnje generacije;
B. ker zelena infrastruktura prispeva k razvoju celotnega potenciala ekosistemskih storitev, ki jih lahko narava nudi družbi;
C. ker se je treba lotiti izgube biotske raznovrstnosti, da bi zavarovali naravni kapital za sedanje in prihodnje generacije;
D. ker človekov pritisk ogroža biotsko raznovrstnost in celovitost ekosistemov v Evropski uniji, vključno zaradi drobljenja in uničevanja naravnih habitatov, podnebnih sprememb in povečane uporabe polnaravnih habitatov;
E. ker sta biotska raznovrstnost in blaginja človeške družbe tesno povezana;
F. ker je treba za ohranitev in krepitev biotske raznovrstnosti v Uniji na najmanjšo možno mero zmanjšati raven razdrobljenosti in izboljšati ekološko povezanost;
G. ker cilj biotske raznovrstnosti 11 iz Aičija predvideva, da bo do leta 2020 najmanj 17 odstotkov kopenskih in celinskih voda ter 10 odstotkov obalnih in morskih območij, predvsem tistih, ki imajo velik pomen za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve, zavarovanih ter učinkovito in pravično upravljanih; območja morajo biti ekološko reprezentativna in dobro povezana v sistem zavarovanih območij ali pa varovana z drugimi učinkovitimi ukrepi varstva za posamezna območja in vključena v širšo kopensko ali morsko krajino;
H. ker sta zelena infrastruktura in kmetijstvo tesno povezana v smislu kmetijske produktivnosti in varstva kmetijske dediščine ter zaradi vplivov kmetijskih dejavnosti na načrtovanje rabe prostora in zemljišč;
I. ker izkušnje kažejo, da projekti zelene infrastrukture nudijo veliko priložnost za vključitev narave v družbo, tudi v mestnem okolju, ki nudi dom vse večjemu deležu prebivalcev, in ker so ti ljudje izpostavljeni resnim učinkom pojava „mestnega toplotnega otoka“;
J. ker bi si morale zainteresirane strani izmenjevati informacije o tem, kako učinkovito ustvarjati, varovati, izboljšati in uporabljati zeleno infrastrukturo v pokrajinah, ter jih objavljati;
K. ker izkušnje kažejo, da sta načrtovanje in razvoj infrastrukturnih projektov ključnega pomena, saj je v tej fazi treba zagotoviti integracijo potreb ekosistemov in družbe tako v mestnem kot v podeželskem okolju;
L. ker bi morali regionalni in mestni infrastrukturni programi in projekti, ki jih sofinancira EU, vključevati elemente zelene infrastrukture ter blažiti vpliv na obstoječe ekosisteme, da se poveča okoljske, socialne in gospodarske koriti takih programov in projektov;
M. ker zelena infrastruktura ponuja vrsto okoljskih, gospodarskih in socialnih koristi, ki izhajajo iz naravnih rešitev, ki so na splošno cenejše in trajnejše ter lahko pomagajo ustvariti delovna mesta;
N. ker so naložbe v zeleno infrastrukturo običajno zelo donosne;
Splošne ugotovitve
1. pozdravlja sporočilo o zeleni infrastrukturi in namero Komisije, da si bo dejavno prizadevala za uresničitev ciljev, določenih v tem sporočilu;
2. priznava ključen pomen zelene infrastrukture za učinkovito varovanje evropskega naravnega kapitala, ohranjanje naravnih habitatov in vrst ter vzdrževanje dobrega ekološkega stanja voda;
3. poudarja potencialni prispevek zelene infrastrukture k številnim ciljem Unije v okviru strategije Evropa 2020 ter pomen njene izgradnje in vključitve v orodja za izvajanje večletnega finančnega okvira, da bi učinkovito prispevala k uresničevanju ciljev Unije v zvezi z biotsko raznovrstnostjo;
4. priznava, da bo izgradnja zelene infrastrukture pomagala Uniji pri uresničevanju mednarodnih zavez v okviru ciljev biotske raznovrstnosti iz Aičija in Strateškega načrta za biotsko raznovrstnost 2011–2020;
5. pozdravlja inovativen pristop zelene infrastrukture pri zagotavljanju stroškovne učinkovitosti s številnimi koristmi in rešitvami, ki lahko združijo okoljske, socialne in gospodarske cilje;
Vključevanje v različna področja politik
6. poudarja, da je treba zeleno infrastrukturo vključiti v vse sektorske politike EU in v ustrezne dogovore o financiranju, pri čemer je treba za zgled uporabiti najboljše prakse držav članic;
7. poudarja, da ima lahko zelena infrastruktura pomembno vlogo v mestih, kjer danes živi vedno večji delež prebivalstva in kjer lahko pomaga zagotoviti storitve, kot so čist zrak, nadzor temperature, blaženje lokalnega učinka „toplotnega otoka“, rekreacijske površine, varstvo pred poplavami, zbiranje deževnice in preprečevanje poplav, obnovitev ravni podtalnice, obnovitev biotske raznovrstnosti ali ustavitev njene izgube, blaženje ekstremnih vremenskih pojavov in njihovih učinkov, izboljšanje zdravja državljanov in splošno povečanje kakovosti življenja, tudi z zagotavljanjem dostopnih in cenovno ugodnih površin za telesne dejavnosti; poudarja povezavo med zeleno infrastrukturo in zdravjem ljudi ter meni, da vlaganje v zeleno infrastrukturo pomeni tudi vlaganje v javno zdravje;
8. poudarja prispevek zelene infrastrukture kot pomembnega dopolnila mreže Natura 2000, ki krepi povezanost in odpornost te mreže, namenjene ohranjanju ključnih vrst in habitatov v evropski naravi, hkrati pa zagotavlja ekosistemske storitve v ocenjeni vrednosti več sto milijard evrov letno; v zvezi s tem poudarja dopolnjevanje med zakonodajo Natura 2000 in pobudo za zeleno infrastrukturo;
9. poziva države članice, naj zeleno infrastrukturo vključijo v prostorsko načrtovanje in načrtovanje rabe zemljišč in jo prednostno obravnavajo, in sicer s posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi na terenu in lokalnimi prebivalci prek izobraževalnih kampanj, na vseh ravneh odločanja (lokalni, regionalni in nacionalni), ter z dvigovanjem njihove osveščenosti, ter poziva Komisijo, naj podpre oblikovanje smernic in meril na tem področju, s čimer bi zagotovila, da bo zelena infrastruktura postala standarden del prostorskega načrtovanja in teritorialnega razvoja v Uniji; poudarja, da morajo postopki za izdajo dovoljenj za nove razvojne podjeme ali sivo infrastrukturo omogočati celovito oceno vseh negativnih vplivov na ekosisteme in obstoječo zeleno infrastrukturo, da bi te vplive preprečili in ublažili ter zagotovili dejanske dolgoročne družbene koristi;
10. poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo vse finančne instrumente EU, vključno z instrumenti kohezijske politike in skupne kmetijske politike, zlasti območje z ekološko usmeritvijo, da, kjer je mogoče, podprejo zeleno infrastrukturo, da bi zagotovile širok spekter ekosistemskih storitev in varovanje naravnih procesov na podeželskih in mestnih območjih; poziva Komisijo, naj Parlamentu redno poroča o uporabi sredstev v okviru skupne kmetijske politike za podpiranje zelene infrastrukture; v zvezi s tem poudarja pomembno vlogo zelene infrastrukture pri varstvu čebel in s tem tudi pri uspešnem opraševanju;
11. poudarja pozitivne učinke zelene infrastrukture na blaženje podnebnih sprememb, saj pozitivno vpliva na bilanco zalog ogljika in toplogrednih plinov, zlasti v povezavi z ohranjanjem šotišč, polnaravnih in naravnih gozdnatih pokrajin in gozdov ter drugih ekosistemov, bogatih z ogljikom, s tem pa prispeva tudi k izvajanju podnebne politike EU;
12. podpira prizadevanja za povezovanje prostorskega načrtovanja z razvojem zelene infrastrukture na obalnih območjih, da bi zaščitili biotsko raznovrstnost in zagotovili trajnostni razvoj teh območij;
13. poudarja ključno vlogo zelene infrastrukture pri prilagajanju podnebnim spremembam, saj to povečuje ekološko skladnost med območji Natura 2000, spodbuja večje premike vrst in spremembe v njihovi porazdelitvi med območji Natura 2000 ter zagotavlja prilagajanje na ravni pokrajin zaradi biotske raznovrstnosti, s čimer prispeva k izvajanju naravovarstvenih politik EU, ter tudi spodbuja in zagotavlja prilagajanja drugim sektorjem, vključno z upravljanjem voda in prehransko varnostjo, na ravni ekosistemov;
14. meni, da morajo države članice – zlasti tiste, ki mejijo na morje, – nujno zgraditi zeleno infrastrukturo okrog pristaniških območij in vzpostaviti prometne sisteme, ki ugodno vplivajo na ozelenitev teh območij;
15. opozarja, da je tudi zmanjševanje tveganj, povezanih z naravnimi nesrečami, kot so poplave ali gozdni požari, pozitiven učinek vzpostavitve ali obnove zelene infrastrukture, na primer naravnih poplavnih ravnic, gozdnatih pokrajin, mokrišč itd., saj lahko izboljša pripravljenost na naravne nesreče in pripomore k prilagajanju na podnebne spremembe ter znatno zmanjša povezane stroške za družbo;
16. poudarja, da je treba gozdarski sektor v celoti vključiti v to področje politike, s čimer bi imeli večkratne koristi, ki presegajo proizvodnjo lesa in biomase in ki se zagotavljajo s trajnostnim upravljanjem gozdov in naravnim ohranjanjem gozdov, ter obnovili razdrobljene ali uničene gozdove;
17. pozdravlja pobudo za spodbujanje zelene infrastrukture kot instrumenta, ki prispeva k filtriranju voda, preprečevanju erozije in ohranjanju podtalnice, s tem pa tudi k pravilnemu izvajanju okvirne direktive o vodah, direktive o poplavah in ustrezne zakonodaje o vodah, kot se predlaga v načrtu, kot tudi k celostnemu upravljanju obalnega pasu in pomorskemu prostorskemu načrtovanju;
18. poudarja pomen ustreznega vključevanja zahtev v zvezi z zeleno infrastrukturo v izvajanje instrumentov strukturne in kohezijske politike EU, zlasti za financiranje urbane zelene infrastrukture, in poziva pristojne organe, naj spodbudijo ustrezne ukrepe;
19. poudarja, da je treba zeleno infrastrukturo vključiti v operativne programe v okviru finančnih instrumentov EU za obdobje 2014–2020;
20. poziva Komisijo, naj pravočasno, tj. do konca leta 2013, pripravi smernice za podporo, kot je napovedala v svojem sporočilu, da bi okrepila razumevanje in zavzemanje za zeleno infrastrukturo v ustreznih področjih politik ter zagotovila priložnosti za financiranje prek operativnih programov;
21. poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj dobro izkoristijo obstoječe možnosti financiranja za spodbujanje naložb v usklajene in povezane projekte zelene infrastrukture;
Razvoj strategije za zeleno infrastrukturo
22. poudarja, da je treba povečati udeležbo zasebnega sektorja v naložbah v zeleno infrastrukturo, ter poziva Komisijo in EIB, naj hitro vzpostavita instrument financiranja ter zagotovita njegovo delovanje, vključno z inovativnimi finančnimi mehanizmi za podporo naložbam v zeleno infrastrukturo in drugim projektom, povezanim z naravnim kapitalom, ob tem pa ocenita dejansko in dolgoročno podporo za funkcije ekosistema; poudarja, da bo treba preučiti tudi dodatne vire financiranja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;
23. je prepričan, da je treba izgradnjo zelene infrastrukture podpreti z zanesljivimi podatki in poglobljenim znanjem, ter spodbuja Komisijo, naj v sodelovanju z Evropsko agencijo za okolje, državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi zagotovi, da bo Unija okrepila svojo zmogljivost na področju kartiranja in ocenjevanja ekosistemov ter povezanih ekosistemskih storitev, ter da se bodo te informacije in znanje ustrezno upoštevali, tudi pri načrtovanju in izvajanju projektov, ki jih sofinancira EU;
24. poziva Komisijo, naj spodbuja projekte na področju raziskav, inovacij, izgradnje zmogljivosti, izobraževanja, razširjanja informacij, povečevanja ozaveščenosti in obveščanja javnosti na tem področju ter podpre izmenjavo informacij in primerov najboljše prakse; poudarja, da znanje in izobrazba osebja, ki je usposobljeno za ta inovativni pristop in ki primerno ceni koristi, ki jih zagotavljajo ekosistemi, zlasti na področju oskrbe z vodo in čiščenja vode, odpadkov, gradbeništva, obvladovanja nesreč, kmetijstva, turizma in zdravja, prispeva k razvoju zelene infrastrukture;
25 meni, da je vključevanje v vsa področja politik temeljni pogoj, brez katerega ni mogoče izvajati verodostojne politike na področju zelene infrastrukture;
26. poudarja vlogo, ki jo lahko imajo organizacije civilne družbe, udeležba državljanov v znanstvenih raziskavah, odgovornost državljanov in sodelovanje javnosti za načrtovanje, izvajanje, vzdrževanje in spremljanje projektov zelene infrastrukture na lokalni ravni, ter poziva države članice, naj omogočijo take procese;
27. podpira oblikovanje strategije, ki vsebuje razvoj prednostnih osi za projekte zelene infrastrukture v Evropi, ter poudarja potrebo po več čezmejnih medregionalnih strategijah in projektih;
28. podpira pobudo TEN-G, omenjeno v sporočilu Komisije, ter poziva Komisijo, naj izpolni obljubo, da bo do leta 2015 pripravila načrt za TEN-G;
29. poudarja potencial za inovacije v povezavi z zeleno infrastrukturo ter ključno vlogo, ki jo MSP lahko igrajo na tem področju; opozarja, da enotni standardi, potrjevanje in označevanje podpirajo naložbe v zeleno infrastrukturo in ustvarjajo potreben prostor za prve premike;
30. z veseljem pričakuje pregled strategije za biotsko raznovrstnost v letu 2015, nato pregled sporočila o zeleni infrastrukturi v letu 2017, ki bo trdneje zasidral zeleno infrastrukturo v ustreznih načrtovanih naložbah na ravni EU, ter vmesni pregled s tem povezanih področij politike (pregled skupne kmetijske politike, vmesni pregled programa REGIO itd.);
31. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.