Dokument zasedanja

 

5.3.2014                                                                                                                  B7‑0229/2014

PREDLOG RESOLUCIJE

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

v skladu s členom 110(2) Poslovnika

o strategiji EU za Arktiko

( 2013/2595(RSP) )

Véronique De Keyser, Libor Rouček, Liisa Jaakonsaari, Jens Nilsson, Ivari Padar

v imenu skupine S&D

 

B7‑0229/2014

Resolucija Evropskega parlamenta o strategiji EU za Arktiko

( 2013/2595(RSP) )

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Arktiki, zlasti resolucije z dne 20. januarja 2011 o trajnostni politiki EU za skrajni sever[1] ter poročila skupnega parlamentarnega odbora za Evropski gospodarski prostor z dne 28. oktobra o politiki za Arktiko;

–       ob upoštevanju skupnega sporočila Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 26. junija 2012 z naslovom „Razvoj politike Evropske unije za arktično regijo: napredek od leta 2008 in nadaljnji ukrepi“ ter delovnih dokumentov služb Evropske komisije z naslovom „Pregled dejavnosti v okviru razvoja politike Evropske unije za Arktiko“ ( SWD(2012)0182 ) in „Prostor in Arktika“ ( SWD(2012)0183 ), ki sta priložena sporočilu,

–       ob upoštevanju svojega vprašanja za ustni odgovor z razpravo z dne 9. aprila 2013 ( O-000042/2013 ),

–       ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. aprila 2013 o arktični politiki EU za soočanje z naraščajočimi svetovnimi interesi v regiji – stališče civilne družbe,

–       ob upoštevanju deklaracije Arktičnega sveta iz Kirune z dne 15. maja 2013,

–       ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med EU in Grenlandijo za obdobje 2007–2012 ter Sporazuma med EU in Grenlandijo o partnerstvu v ribiškem sektorju, ki je začel veljati 1. januarja 2013 in bo veljal tri leta,

–       ob upoštevanju programa EU za raziskave in inovacije Obzorje 2020 za obdobje 2014–2020,

–       ob upoštevanju programa predsedstva Arktičnega sveta, programa za sodelovanje na Arktiki Nordijskega sveta ministrov ter programa Sveta Barentsove evro-arktične regije (BEAC),

–       ob upoštevanju deklaracije ob 20. obletnici sodelovanja Barentsove evro-arktične regije, ki je bila izdana dne 3. in 4. junija 2013 v Kirkensu,

–       ob upoštevanju posameznih novih in posodobljenih nacionalnih strategij in strateških dokumentov o arktičnih vprašanjih iz Finske, Švedske, Danske in Grenlandije, Norveške, Rusije, ZDA, Kanade, pa tudi iz Nemčije in Združenega kraljestva,

–       ob upoštevanju izjav, sprejetih februarja 2009 in februarja 2011 na parlamentarnem forumu severne dimenzije v Tromsøju,

–       ob upoštevanju skupne izjave tretjega ministrskega srečanja obnovljene severne dimenzije, ki je potekalo 18. februarja 2013 v Bruslju,

–       ob upoštevanju izjave z devete konference poslancev parlamentov arktične regije, ki je potekala od 13. do 15. septembra 2010 v Bruslju, ter izjave z desete konference poslancev parlamentov arktične regije, ki je potekala od 5. do 7. septembra 2012 v Akureyriju,

–       ob upoštevanju priporočil Nordijskega sveta iz leta 2012,

–       ob upoštevanju Direktive 2013/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2013 o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju[2],

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2012 o našem življenjskem zavarovanju, našem naravnem kapitalu: strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020[3],

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2014 o okviru podnebne in energetske politike do 2030[4],

–       ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 3. oktobra 2013 v zadevi C–583/11 P in z dne 25. aprila 2013 v zadevi T–526/10 glede predloga za razglasitev ničnosti Uredbe Komisije (EU) št. 737/2010 z dne 10. avgusta 2010 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 1007/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o trgovini z izdelki iz tjulnjev[5],

–       ob upoštevanju poročila odbora Svetovne trgovinske organizacije (WTO) z dne 25. novembra 2013 z naslovom „Evropske skupnosti – ukrepi za prepoved uvoza in trženja izdelkov iz tjulnjev“, poglavje 1.3.5 (ki navaja predhodno odločitev, izdano29. januarja 2013), in pritožbe EU pritožbenemu organa WTO z dne 29. januarja 2014,

–       ob upoštevanju poročila Nordregio 2009:2 („Močni, posebni in obetajoči – oblikovanje vizije za redko poseljena severna območja 2020“),

–       ob upoštevanju člena 110(2) Poslovnika,

A.     ker skupno sporočilo Komisije in visoke predstavnice, pripravljeno poleti 2012, pomeni nadaljnji korak naprej;

B.     ker je Evropski parlament v vprašanju za ustni odgovor z razpravo Komisijo in Svet pozval, naj natančneje odgovorita na zahteve in sklepe iz resolucije Evropskega parlamenta iz leta 2011 o trajnostni politiki EU za skrajni sever in predložita jasno vizijo politike, sektorske prednostne naloge in cilje ter konkretne ukrepe za izvajanje celovite strategije EU-Arktika;

C.     ker Svet še ni objavil svojih sklepov o skupnem sporočilu Komisije/Evropske službe za zunanje delovanje iz poletja 2012;

D.     ker je Evropski parlament aktivno udeležen pri delu stalnega odbora poslancev parlamentov arktične regije prek svoje delegacije za odnose s Švico in Norveško, skupnega parlamentarnega odbora EU-Islandija in skupnega parlamentarnega odbora za Evropski gospodarski prostor;

E.     ker so Danska, Finska in Švedska arktične države ter sta Finska in Švedska delno znotraj polarnega kroga; ker edino avtohtono ljudstvo EU, Samiji, živi v arktični regiji na Finskem in Švedskem, pa tudi na Norveškem in v Rusiji;

F.     ker je Norveška kot angažirana in zanesljiva partnerica z EU povezana prek EGP in Schengenskega sporazuma;

G.     ker je Arktika poseljeno območje s suverenimi državami; ker evropska arktična regija zajema industrializirano sodobno družbo, podeželje in avtohtone skupnosti; ker je aktivna udeležba teh regij v razvoju politike EU-Arktika bistvena za zagotavljanje legitimnosti, medsebojnega razumevanja in lokalne podpore za aktivno politiko EU do Arktike;

H.     ker je EU na Arktiki prisotna že dlje časa zaradi sodelovanja v politiki severne dimenzije z Rusijo, Norveško in Islandijo, sodelovanja v Barentsovem svetu in zlasti v Svetu Barentsove evro-arktične regije in Regionalnem svetu Barentsove evro-arktične regije, v strateškem partnerstvu s Kanado, ZDA in Rusijo ter njenega sodelovanja kot aktivna ad hoc opazovalka v Arktičnem svetu v zadnjih letih;

I.      ker je Arktični svet 15. maja 2013 v Kiruni sprejel odločitev, da bo pritrdilno odgovoril na prošnjo EU za podelitev statusa stalne opazovalke; ker ta odločitev vključuje pogoj, da je treba rešiti vprašanje prepovedi izdelkov iz tjulnjev med EU in Kanado; ker EU in Kanada rešujeta to vprašanje; ker je EU že aktivna kot stalna opazovalka v Arktičnem svetu;

J.      ker EU in njene države članice bistveno prispevajo k raziskavam na Arktiki; ker programi EU, vključno z novim okvirnim programom Obzorje 2020, in evropski strukturni in investicijski skladi podpirajo glavne raziskovalne projekte v regiji, ki koristijo narodom in gospodarstvom arktičnih držav;

K.     ker se po ocenah približno ena petina neodkritih svetovnih virov ogljikovodikov nahaja v arktični regiji, čeprav so potrebne obsežnejše raziskave, da bi natančneje ugotovili, koliko plina in nafte se nahaja v različnih delih arktične regije, s katero tehnologijo bi ju bilo mogoče varno pridobivati, ali bi z njunim izkoriščanjem lahko lokalnemu prebivalstvu v celoti ponudili okoljska in družbena jamstva ter kakšna bi bila ekonomska in okoljska izvedljivost izkoriščanja teh zalog; ker je v zvezi s tem treba upoštevati tudi varnost pri iskanju in proizvodnji nafte in pa posledice, ki bi jih ta uporaba imela za krhek ekosistem in biotsko raznovrstnost Arktike;

L.     ker Konvencija Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu zagotavlja pravni okvir za upravljanje območij Arktičnega morja, vključno z območji, ki niso v nacionalni pristojnosti;

M.    ker vse večje zanimanje akterjev zunaj arktične regije, kot so Kitajska, Japonska, Indija in drugi azijski narodi, za arktično regijo, sredstva, ki jih namenjajo financiranju raziskav na polarnem območju, in ne nazadnje podelitev statusa opazovalk v Arktičnem svetu Južni Koreji, Kitajski, Japonski, Indiji in Singapurju kaže na vse večji geopolitični pomen Arktike na svetovni ravni;

N.     ker morajo raziskave in razvoj, ocene učinka in varovanje ekosistemov spremljati gospodarske naložbe in razvoj, da se zagotovi trajnostni razvoj arktične regije;

O.     ker usklajevanje potencialnih gospodarskih priložnosti in interesov z družbeno-kulturnimi, ekološkimi in okoljskimi izzivi prek trajnostnega razvoja ostaja med najpomembnejšimi prednostnimi nalogami, kar je razvidno tudi iz nacionalnih strategij arktičnih držav za Arktiko;

EU in Arktika

1.      opozarja, da je 20. januarja 2011 sprejel resolucijo o trajnostni politiki EU za skrajni sever, in pozdravlja skupno sporočilo Komisije in visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 26. junija 2012; ponovno potrjuje svoje stališče, da ima glede na to, da so tri države članice EU (Danska, Finska in Švedska) arktične države, Norveška in Islandija pa sta del EGP in schengenskega območja, EU legitimni interes, ki izhaja iz njenih pravic in obveznosti v skladu z mednarodnim pravom, njene zavezanosti okoljskim, podnebnim in drugim politikam, njenih dejavnosti financiranja in raziskovanja ter gospodarskih interesov, tudi na področju pomorskega prometa in razvoja naravnih virov; nadalje opozarja, da ima EU obsežno arktično ozemlje na Finskem in Švedskem, kjer živi edino avtohtono ljudstvo v EU, Samiji;

2.      priporoča vzpostavitev mehanizma za redno izmenjavo in posvetovanja o temah, povezanih z Arktiko, z regionalnimi, lokalnimi in avtohtonimi zainteresiranimi stranmi evropske Arktike, da bi krepili medsebojno razumevanje;

3.      je seznanjen s deklaracijo iz Kirune, ki jo je Arktični svet sprejel maja 2013, in z njegovo odločitvijo glede statusa stalnega opazovalca za EU in druge državne subjekte; poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za rešitev še odprtega spora s Kanado glede prepovedi izdelkov iz tjulnjev in Evropski parlament ustrezno obvešča o tem postopku;

4.      opozarja na status EU in njenih držav članic kot aktivnih članic drugih organov, povezanih z Arktiko, kot je Mednarodna pomorska organizacija (IMO); poudarja, da je treba dejavnosti institucij EU preusmeriti na območja, ki zadevajo politične, okoljske ali gospodarske interese EU in držav članic EU; še zlasti poudarja, da je treba pri uporabi, spreminjanju ali razvijanju programov ali politik, ki vplivajo ali lahko vplivajo na Arktiko, upoštevati interese EU ter držav in regij evropske Arktike, da bodo lahko koristni za celotno arktično regijo;

5.      meni, da je Svet Barentsove evro-arktične regije (BEAC) pomembno središče za sodelovanje med Dansko, Finsko, Norveško, Rusijo, Švedsko in Komisijo; je seznanjen z delom Sveta BEAC na področju zdravja, socialnih vprašanj, izobraževanja, raziskav, energetike, kulture, mladine, MSP ter turizma; je seznanjen s svetovalno vlogo delovne skupine avtohtonih prebivalcev (WGIP) v okviru Sveta BEAC;

6.      opozarja na prispevek EU k raziskavam in razvoju ter sodelovanje gospodarskih akterjev, ki so registrirani in delujejo v skladu s pravom EU v arktični regiji;

7.      poziva Komisijo, naj predloži predloge o tem, kako bi bilo mogoče razvijati projekt Galileo ali projekte, kot je globalno spremljanje okolja in varnosti (GMES), ki vplivajo na Arktiko, da bi omogočili varnejšo in hitrejšo plovbo v arktičnih vodah, s čimer bi vlagali v varnost in dostopnost severovzhodnega prehoda ter prispevali k večji predvidljivosti premikov ledu in boljšemu kartiranju arktičnega morskega dna ter razumevanju glavnih geodinamičnih procesov na tem območju;

8.      poudarja, da so za zagotavljanje varnosti, pripravljenosti na izredne dogodke in zmogljivosti za reševanje potrebni kompetenčni centri; priporoča, da EU aktivno prispeva k razvoju teh centrov;

9.      pozdravlja dejstvo, da članice Arktičnega sveta izvajajo sporazum o iskanju in reševanju na morju in sporazum o odzivanju ob izlitju nafte; hkrati pa obžaluje, da sporazum ne vključuje posebnih zavezujočih skupnih standardov;

10.    poudarja, da je potreben zavezujoč instrument za preprečevanje onesnaženja z nafto;

11.    poudarja, da mora EU aktivno sodelovati v vseh relevantnih delovnih skupinah Arktičnega sveta ali relevantnih regionalnih ali mednarodnih organizacijah, kot sta IMO in Konvencija o biološki raznovrstnosti;

12.    pozdravlja nove strategije za Arktiko, ki so jih nedavno objavile države članice EU; upa, da bo to privedlo do konkretnejšega udejstvovanja na Arktiki;

13.    prosi Komisijo, da tesneje sodeluje z Islandijo na področjih skupnega interesa, kot je razvoj pomorskega prometa in obnovljivih virov energije, pri čemer naj v celoti uporabi obstoječe instrumente in spodbuja raziskovanje in poslovno sodelovanje med evropskimi in islandskimi akterji in tako zagotovi, da evropski interesi v tej strateško pomembni regiji ne bodo zapostavljeni;

14.    pozdravlja priprave za ustanovitev arktičnega poslovnega sveta, ki bo v svetovalni funkciji deloval pod okriljem Arktičnega sveta, in poudarja delež evropskih podjetij in inštitutov, ki prispevajo in vlagajo v Arktiko; predlaga, da poslovni akterji ne samo iz treh arktičnih držav članic EU, temveč tudi iz drugih držav (opazovalk) aktivno sodelujejo, pri čemer je treba upoštevati, da številna podjetja dandanes delujejo na svetovni ravni;

15.    pozdravlja delo glede pobud „od spodaj navzgor“, s katerim je mogoče zagotoviti uravnoteženo in dolgotrajno udejstvovanje evropskih in neevropskih podjetij, in poziva Komisijo, naj pripravi predloge o tem, kako bi lahko podprli evropska podjetja, ki se zavzemajo za trajnostno in dolgoročno uravnotežen razvoj na Arktiki;

16.    poudarja, da sta za učinkovite evropske naložbe za razvoj in sodelovanje potrebna dialog in partnerstvo z lokalnimi in regionalnimi oblastmi in da se je za napredek na Arktiki in ne nazadnje tudi za to, da bi se lahko v celoti izkoristil razvojni potencial tega območja, nadalje treba spopasti s prihodnjimi globalnimi izzivi;

17.    priznava trenutno vrzel med ustrezno pristojnostjo glede pridobivanja in predelave mineralnih surovin ter predvidevanja potreb pri nadaljnjem razvoju regije; predlaga, da si lahko arktični akterji v okviru sodelovanja pri skupnih projektih na evropski ravni, kot je evropsko partnerstvo za inovacije glede surovin, izmenjujejo informacije in znanje o različnih temah; poudarja, da mora EU upoštevati, da mora izkoriščanje surovin prinašati koristi lokalni skupnosti in da je za to potrebno pridobiti zaupanje lokalne skupnosti;

18.    zaradi ogromnega števila znanstvenih, gospodarskih in državljanskih dejavnosti, ki potekajo predvsem v evropski Arktiki, Barentsovi regiji in zunaj nje, poziva Komisijo, naj razvije prakse za boljšo uporabo obstoječega financiranja EU in za zagotovitev ustreznega ravnovesja med varstvom in razvojem arktične regije pri usmerjanju sredstev v Arktiko;

19.    nadalje predlaga, da je treba obstoječe programe bolje uskladiti (npr. Interreg IV, program Severno obrobje, program Kolarctic, program za regijo Baltskega morja in strategijo „modre rasti“) in prispevati k financiranju partnerstev severne dimenzije, kot so partnerstvo severne dimenzije na področju okolja in na področju prometa in logistike ali pa sredstva Evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva, da se omogoči učinkovito usmerjanje sredstev in za jasno opredelitev prednostnih nalog udejstvovanja v arktični regiji; predlaga vzpostavitev platforme Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje, s katero bi se zagotovilo skladno usmerjanje sredstev za Arktiko;

20.    ponovno izraža podporo ustanovitvi arktičnega informacijskega centra EU, za kar Komisijo poziva, naj nadaljuje s pripravami; ta informacijski center bi bil mrežni podjem s stalnim uradom v Rovaniemiju v okviru pripravljalnega ukrepa „strateška presoja vplivov na okolje zaradi razvoja Arktike“, kot sta ga Komisija in ESZD podprla v skupni izjavi iz leta 2012 in kot ga je izvedel arktični center Laponske univerze skupaj z mrežo evropskih centrov odličnosti za Arktiko, s ciljem zagotavljanja učinkovitega dostopa do informacij o Arktiki, dialogov na vseh ravneh in komunikacije za uporabo informacij in izkoriščanje znanja, vse skupaj za dosego vzdržnosti na Arktiki;

21.    v zvezi s tem pričakuje rezultate 18-mesečnega pripravljalnega ukrepa o strateški presoji okoljskega vpliva na razvoj Arktike, ki bo objavljen letos spomladi; poziva EU, naj kmalu zatem ustanovi arktični informacijski center EU;

22.    znova spodbuja EU, naj poleg zavez glede večstranskega sodelovanja okrepi prizadevanja v dvostranskih diplomatskih odnosih z arktičnimi državami;

23.    predlaga, da bi v institucijah EU okrepili usklajevanje med Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, zlasti ob upoštevanju medsektorske narave tem o Arktiki;

24.    prosi Komisijo, naj pripravi in predstavi napredno, skladno in trajnostno družbeno-gospodarsko in okoljsko strategijo za udejstvovanje EU na Arktiki, s katero bo zagotovila, da bodo pri pripravi, spremembah ali posodobitvah politik, ki vplivajo na Arktiko, upoštevani interesi EU ter evropskih arktičnih držav in regij;

25.    poudarja, da je potrebno tesno usklajevanje – tudi pri financiranju – politike EU za Arktiko in njenih ukrepov s politiko o severni dimenziji z njenimi partnerstvi; opominja EU, naj za učinkovito in uspešno politiko o severni dimenziji nameni dovolj finančnih sredstev;

26.    v zvezi s tem poudarja pomen nekaterih prednostnih nalog na Arktiki, kot so delujoča infrastruktura in logistika, razvoj arktične regije, spodbujanje naložb v strokovno znanje o hladnem podnebju, ustrezne okolju prijazne tehnologije ter podpora regionalnemu in podeželskemu podjetništvu, zlasti malim in srednjim podjetjem; poziva EU, naj si bolj prizadeva za vključitev teh arktičnih prednostnih nalog v svojo strategijo za rast Evropa 2020 in v programe, kot sta Obzorje 2020 in Unija inovacij, pa tudi v druge raziskovalne programe Unije;

27.    poudarja velik pomen regionalne in kohezijske politike EU, evropskega instrumenta sosedstva in partnerstva ter programa Interreg, med drugim za medregionalno in čezmejno sodelovanje;

28.    poziva EU k večjim naložbam v pobude za sodelovanje v arktični regiji, zlasti v zvezi s projekti partnerstva za promet v okviru severne dimenzije, s katerimi bi Barentsovo regijo, ki je bogata z viri, povezali z evropskimi trgi;

29.    prosi Komisijo, naj pripravi akcijski načrt, v katerem bo opredelila konkretne ukrepe za skladno izvajanje strategije EU-Arktika, pa tudi obstoječih politik in programov, povezanih z Arktiko, da bi zagotovila usklajen pristop k obravnavanju arktične regije;

30.    poudarja, da strategija EU-Arktika za svoje delovanje potrebuje ustrezno finančno podporo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo proračunska sredstva za arktične ukrepe in programe učinkovito usklajena z jasnimi proračunskimi vrsticami za Arktiko in posebno postavko v naslednjem proračunu EU, da bi zagotovili verodostojno izvajanje politike EU-Arktika;

31.    še vedno čaka na sklepe Sveta o skupnem sporočilu Komisije/Evropske službe za zunanje delovanje iz poletja 2012;

Trajnostni družbeno-gospodarski razvoj, blažitev in prilagajanje podnebnim spremembam v arktični regiji

32.    spominja na svojo resolucijo iz leta 2011 ter poudarja globalni učinek sprememb v arktični regiji in pomembno vlogo, ki jo bodo poleg obtečajnih narodov imeli EU in drugi pomembni industrijski akterji pri zmanjševanju onesnaženja v arktični regiji, ki ga povzroča krepitev tamkajšnjih dejavnosti; poudarja, da bodo podnebne spremembe na Arktiki močno vplivale na obalne regije v Evropi in drugod ter na panoge v Evropi, ki so odvisne od podnebja, kot so na primer kmetijstvo in ribištvo, energetika, reja severnih jelenov, lov, turizem in promet;

33.    poudarja, da je v razpravah o pridobivanju plina in nafte na Arktiki pomembno priznati tveganja, pa tudi vse učinke na okolje in ekosistem; poudarja, da je iskanje plina in nafte na Arktiki povezano z edinstvenimi izzivi, ki se jih ne sme podcenjevati; je seznanjen s potekajočimi razpravami med arktičnimi državami o prepovedi črpanja nafte in plina na nekaterih območjih Arktike;

34.    meni, da je treba pred nadaljnjim črpanjem nafte in plina na Arktiki pridobiti več informacij o arktičnih morskih ekosistemih, posledicah podnebnih sprememb in vplivih, ki bi jih črpanje nafte in plina imelo na edinstvene vrste v Arktičnem oceanu; zahteva, da se še pred izkoriščanjem in postavitvijo proizvodnih vrtin na Arktiki ponovno oceni pogoje, pod katerimi bi lahko v prihodnje potekalo vrtanje;

35.    opominja na nesrečo na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu ter poziva, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe, zato da se podobna okoljska katastrofa ne bi zgodila v vodah EU;

36.    priznava, da učinki talečega se ledu in blažjih temperatur ne ustvarjajo zgolj tveganja za izrivanje avtohtonega prebivalstva ter s tem ogrožanje avtohtonega načina življenja, pač pa ustvarjajo tudi priložnosti za gospodarski razvoj arktičnega območja;

37.    poziva EU, naj stori vse, kar je v njeni moči, za zagotovitev trajnostne uskladitve med gospodarskimi dejavnostmi in vzdržnim socialno-ekološkim in okoljskim varstvom ter razvojem, da bi zaščitili dobrobit na Arktiki in zunaj nje;

38.    poudarja, da je ohranjanje razvitih in trajnostnih skupnosti na Arktiki z visoko kakovostjo življenja nadvse pomembno in da lahko ima EU pri tem bistveno vlogo; v zvezi s tem poziva EU, naj okrepi svoje delo na področju ekosistemskega upravljanja, večstranskega sodelovanja, odločanja na podlagi znanja in tesnega sodelovanja z lokalnimi in avtohtonimi prebivalci;

39.    priznava želje avtohtonega prebivalstva in vlad arktične regije s suverenimi pravicami in odgovornostmi, da bi še naprej zasledovali cilj trajnostnega gospodarskega razvoja, obenem pa zaščitili tradicionalne vire preživljanja avtohtonega prebivalstva in zelo krhke arktične ekosisteme;

40.    priznava, da so okoli Severnega tečaja mednarodne vode;

41.    vendar glede na podobno zakonodajo v ZDA obžaluje učinke, ki jih ima uredba EU o prepovedi izdelkov iz tjulnjev na dele prebivalstva, zlasti na avtohtone prebivalce in njihovo preživljanje, kar je privedlo do ovire za udejstvovanje EU na Arktiki; zato poziva Komisijo, naj preuči načine za prilagoditev ali spremembo te zakonodaje in njeno uskladitev s potrebami arktičnih partnerjev Unije;

42.    se zaveda temeljnega pomena smernic za regionalno pomoč, ki regijam na Arktiki s posebnimi značilnostmi in izzivi omogočajo nadaljnjo uporabo ustreznih mehanizmov za spodbujanje inovacij in trajnostne rasti;

43.    potrjuje svoje izjave o pravicah avtohtonih prebivalcev na splošno, zlasti pa Samijev, ki so edino avtohtono ljudstvo EU, in poziva Komisijo, naj dodatno preuči, kako bi zagotovili zastopanost njihovih pogledov in izkušenj v postopkih oblikovanja politik EU; v zvezi s tem predlaga, da bi podprli ustanovitev neodvisnega predstavništva avtohtonega prebivalstva v Bruslju; poudarja, da politike za pozitivni razvoj življenjskega okolja na tem območju spodbujajo tudi dejavnosti, ki posebej upoštevajo možnosti za avtohtono prebivalstvo v tej regiji, da razvijajo svojo kulturo, jezik in običaje, ki se lahko razlikujejo od ostale družbe na tem območju;

44.    priznava, da so politike EU, ki krepijo visokošolske in raziskovalne zmogljivosti na tem območju, temeljne za krepitev inovativnih okoljskih mehanizmov in mehanizmov za prenos tehnologije; poudarja, da je pomembno podpirati razvoj mrež sodelovanja med visokošolskimi zavodi znotraj in zunaj te regije ter zagotavljati priložnosti za financiranje raziskav, zlasti na področjih, na katerih ima ta regija dokazane izkušnje, zato da bi dosegli trajnostni gospodarski razvoj v regijah na Arktiki;

45.    poudarja, da sta varnost in zaščita novih svetovnih trgovinskih poti po Arktičnem morju izjemno pomembni, zlasti za gospodarstva EU in njenih držav članic, ki nadzirajo 40 % svetovnega komercialnega ladijskega prometa; pozdravlja delo Mednarodne pomorske organizacije pri dokončnem sprejetju polarnega zakonika v ladijskem prometu; poziva države članice in Komisijo, naj vzpostavijo tesne stike z evropskimi raziskovalnimi inštituti ter prevoznimi podjetji in zavarovalnicami, s čimer bodo zagotovile, da se bodo upoštevale nove tehnologije in izkušnje; poudarja, da bi morale EU in njene države članice dejavno podpirati svobodo morij in pravico do prostega prehoda po mednarodnih plovnih poteh; spodbuja sodelovanje tako pri raziskovanju kot pri naložbah, da bi razvili trdno in varno infrastrukturo za poti po Arktičnem morju;

46.    poziva države te regije, naj zagotovijo, da bodo vse sedanje in morebitne prihodnje prometne poti na voljo za mednarodni ladijski promet, in naj ne uvajajo nikakršnih enostranskih in samovoljnih bremen, ne finančnih ne upravnih, ki bi lahko otežila pomorski promet v arktični regiji, razen mednarodno dogovorjenih ukrepov, namenjenih večji varnosti ali zaščiti okolja;

47.    poudarja pomen razvoja infrastrukturnih povezav, ki arktično regijo povezujejo z ostalim delom Evrope, za uspešen prihodnji razvoj podjetij; poudarja zlasti pomen ustreznih povezav z omrežjem TEN-T na skrajnem severu, kot so povezave s pristaniščem Narvik in Botnijskim koridorjem;

48.    je seznanjen z nedavnimi raziskovalnimi dejavnostmi na evropski Arktiki in Barentsovem morju, ter opozarja na dvostransko sodelovanje med Norveško in Rusijo, namen katerega je uporabiti najvišje možne tehnične standarde na področju varstva okolja ob črpanju nafte in plina v Barentsovem morju; še posebej poudarja pomen spornega razvoja novih tehnologij, razvitih posebej za arktično okolje, kot je tehnologija instalacij pod morskim dnom;

49.    poudarja položaj EU kot glavne potrošnice arktičnega zemeljskega plina ter opozarja na vlogo zemeljskega plina iz varnega in zanesljivega vira ter proizvedenega v skladu z najvišjimi možnimi standardi kot pomembnega vmesnega elementa pri prehodu na nizkoogljično gospodarstvo v prihodnosti; podpira postopen previdnostni pristop pri razvoju energetskih virov na Arktiki, pri čemer opozarja, da se številne arktične regije bistveno razlikujejo glede na pogoje in jih je zato treba obravnavati ločeno;

50.    opozarja na pravico prebivalcev Arktike, da sami odločajo o tem, kako se bodo preživljali, in priznava njihovo željo po trajnostnem razvoju regije; poziva Komisijo, naj poroča o tem, katere programe EU bi lahko uporabili za podporo takemu dolgoročnemu in uravnoteženemu trajnostnemu razvoju, ter naj pripravi sredstva za bolj konkreten prispevek k uresničitvi te želje;

51.    meni, da je treba za prepoznavanje posebnega potenciala posameznih območij in razvoj ustreznih razvojnih strategij skladno z regionalnimi razlikami začeti vključujoč proces ob pomoči na nacionalni in evropski ravni; meni, da lahko partnerstva in dialog med vsemi zadevnimi ravnmi oblasti zagotovijo kar najbolj učinkovito izvajanje politik;

52.    je seznanjen s prednostnimi nalogami nove vlade Grenlandije in poziva Komisijo, naj preuči, kako bi lahko programi EU prispevali k trajnostnemu razvoju Grenlandije, obenem pa zagotovili, da bodo vezi z Dansko in z Evropo kot celoto spodbujale razvoj, ki bo dolgoročno koristen tako za prebivalce Grenlandije kot za akterje EU; poziva Komisijo in države članice, naj se strateško opredelijo glede prihodnosti Grenlandije ter trajnostnega razvoja njenih virov, pri tem pa zagotovijo primerno sodelovanje Evrope, da bi prispevali k trajnostnemu razvoju Grenlandije;

53.    izraža zaskrbljenost zaradi zelo omejenega uspeha pisma o nameri podpredsednika Komisije, podpisanega z Grenlandijo, v primerjavi s hitrostjo udejstvovanja in priprav na naložbe azijskih narodov; poziva Komisijo in države članice, naj se usklajujejo tudi z evropskimi podjetji, da bi zaščitili dolgoročne interese EU ter uporabo njenih zmogljivosti za prispevek k dolgoročnemu trajnostnemu razvoju;

54.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic ter vladam in parlamentom držav v arktični regiji.

[1] UL C 136 E, 11.5.2012, str. 71.
[2] UL L 178, 28.6.2013, str. 66.
[3] Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0146
[4] Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0094
[5] UL L 216, 17.8.2010, str. 1.