Dokument zasedanja
16.9.2014 B8‑0111/2014
PREDLOG RESOLUCIJE
ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
o razmerah v Libiji
( 2014/2844(RSP) )
Barbara Lochbihler, Tamás Meszerics, Judith Sargentini, Ernest Urtasun, Bodil Ceballos, Ernest Maragall
v imenu skupine Verts/ALE
Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Libiji
( 2014/2844(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov o Libiji, vključno z resolucijo št. 2174 z dne 27. avgusta 2014,
– ob upoštevanju predstavitve, ki jo je imel 27. avgusta 2014 posebni predstavnik generalnega sekretarja ZN in vodja podporne misije ZN v Libiji (UNSMIL) v varnostnem svetu ZN,
– ob upoštevanju poročila te misije in Urada visokega komisarja ZN za človekove pravice z dne 4. septembra 2014 o kršitvah mednarodnega prava o človekovih pravicah in humanitarnega prava v času trajanja nasilja v Libiji,
– ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve o Libiji, tudi njegovih sklepov z dne 15. avgusta 2014,
– ob upoštevanju svojih prejšnji resolucij o Libiji, zlasti z dne 10. marca 2011 o južnem sosedstvu, zlasti Libiji[1], in z dne 15. septembra 2011 o razmerah v Libiji[2],
– ob upoštevanju nedavnih izjav o Libiji, ki jih je podala podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton,
– ob upoštevanju lokalne izjave, ki so jo 27. junija 2014 podali vodje misije Vojaškega štaba Evropske unije v Libiji o uboju Salve Bugaighis,
– ob upoštevanju izjave francoskega ministra za obrambo Jean-Yvesa Le Driana z dne 9. septembra 2014,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker se v Libiji potem, ko so leta 2011 uporniške skupine ob pomoči Nata strmoglavile Moamerja Gadafija, vrstijo hude politične, institucionalne in varnostne krize;
B. ker v mestu Bengazi na vzhodu države in v njegovi okolici potekajo boji od srede maja, ko je upokojeni general Khalifa Haftar začel oboroženo kampanjo proti islamskim milicam, med katerimi je tudi džihadistična skupina Ansar al Šarija, in drugimi oboroženimi skupinami;
C. ker so se 13. julija 2014 začeli boji za nadzor mednarodnega letališča v Tripoliju med oboroženimi milicami iz Zintana in njihovimi zavezniki ter koalicije „Libijska zora“, ki jo sestavljajo pretežno islamske milice iz Misrate; ker so sile te koalicije 24. avgusta 2014 letališče zavzele in od takrat nadzorujejo večinski del Tripolija, vključno s sedeži ministrstev in institucij;
D. ker so bile na parlamentarnih volitvah 25. junija 2014 do tedaj vodilne islamske stranke poražene; ker je novi parlament, poslanska zbornica, zamenjal prejšnji splošni nacionalni kongres in se iz varnostnih razlogov iz Tripolija preselil v mesto Tobruk na vzhodu države; ker je poslanska zbornica pozvala k zunanjemu posredovanju, da bi izboljšali sedanje varnostne razmere;
E. ker sile koalicije Libijska zora nasprotujejo premestitvi poslanske zbornice in trdijo, da je bil prenos pristojnosti na novi parlament neustaven; ker je 25. avgusta 2014 splošni nacionalni kongres ponovno zasedal, za ministrskega predsednika izvolil Omarja al Hasija, ki ga podpirajo islamisti, in ga pozval k sestavi vlade „narodne rešitve“;
F. ker je poslanska zbornica skupine, ki se bojujejo na strani koalicije Libijska zora, in skupino Ansar al Šaria, obtožila terorizma; ker je Libijska zora skupaj z zavezniki poslansko zbornico obtožila, da jo nadzorujejo nekdanji Gadafijevi podporniki;
G. ker naj bi neznana letala izvedla zračne napade na frakcije Libijske zore v Tripoliju; ker viri ZDA trdijo, da so za te napade odgovorni Egipt in Združeni arabski emirati; ker je Egipt zanikal izvajanje zračnih napadov in drugih vojaških operacij v Libiji;
H. ker je 25. avgusta 2014 v Kairu potekalo srečanje sosednjih držav Libije, na katerem je Libija pozvala k mednarodni zaščiti svojih naftnih polj in letališč ter izjavila, da sama ni zmožna ustaviti oboroženih skupin; ker so se države udeleženke dogovorile, da ne bodo posredovale v libijskih notranjih zadevah, in pozvale k nacionalnemu dialogu;
I. ker so bila prizadevanja ZN, da bi vojskujoče se frakcije sklenile premirje in da bi se začel nacionalni dialog, do sedaj neuspešna; ker je na novo imenovani posebni odposlanec ZN Bernardino Leon trenutno v Libiji; ker je francoski obrambni minister 9. septembra 2014 posvaril, da Libija postaja „središče terorističnih skupin“ in pozval k odločnim mednarodnim ukrepom;
J. ker se je zaradi konfliktov v Bengaziju in Tripoliju močno poslabšalo stanje na področju človekovih pravic in humanitarne razmere; ker so vojskujoče se frakcije izvajale vsesplošno obstreljevanje civilnih območij v Tripoliju in Bengaziju ter povzročile veliko civilnih žrtev ter škodo na civilnih poslopjih in infrastrukturi; ker sta nevladni organizaciji Amnesty International in Human Rights Watch izjavili, da je bilo to obstreljevanje vojni zločin; ker je bila 25. junija 2014 v Bengaziju ubita pomembna zagovornica človekovih pravic Salva Bugaighis;
K. ker civilistom v Tripoliju in Bengaziju primanjkuje vode, goriva in drugih osnovnih potrebščin; ker naj bi poslabšanje varnostnih razmer spremljala tudi vzpon kriminala in širitev terorističnih skupin;
L. ker podporna misija ZN v Libiji ocenjuje, da je bilo ob zadnjem valu spopadov notranje razseljenih vsaj 100 000 Libijcev, 150 000 ljudi, med njimi številni migrantski delavci, pa je zapustilo državo; ker so bili tuji humanitarni delavci in diplomati, med njimi tudi osebje EU in podporne misije ZN v Libiji, evakuirani iz države; ker je začasni ministrski predsednik Tunizije Mehdi Joma izjavil, da je množičen pritok beguncev iz Libije dosegel meje zmogljivosti države;
M. ker naj bi več sto migrantov in beguncev, ki so zbežali pred nasiljem v Libiji, umrlo, ko so poskušali prek Sredozemskega morja priti v Evropo, kar je sprožilo večjo begunsko krizo v Italiji in na Malti; ker je po poročanju Urada visokega komisarja ZN za begunce od junija umrlo 1600 ljudi, ki so poskušali priti v Evropo; ker je Libija glavna točka, od koder poskušajo migranti priti v Evropo; ker je po ocenah tega urada do 29. avgusta 2014 okoli 98 000 od približno 109 000 ljudi, ki so prispeli v Italijo, prišlo iz Libije;
N. ker je 26. februarja 2011 varnostni svet Združenih narodov zadevo v zvezi z razmerami v Libiji predložil Mednarodnemu kazenskemu sodišču; ker je to sodišče 27. junija 2011 izdalo nalog za prijetje Moamerja Gadafija, Saifa al Islama in Abdulaha al Senusija zaradi zločinov proti človečnosti; ker zadnja dva osumljenca nista v priporu tega sodišča; ker libijske oblasti vztrajajo, naj se jima sodi v okviru libijskega notranjega pravnega sistema;
1. izraža resno zaskrbljenost zaradi vzpona nasilja in oboroženih spopadov v Libiji, zlasti na območju Tripolija in Bengazija; je zaradi teh razmer izjemno zaskrbljen, saj imajo uničujoče posledice za civilno prebivalstvo in njegove institucije ter lahko še bolj destabilizirajo širšo regijo;
2. poziva strani v konfliktu, naj takoj prekinejo oborožene spopade in začnejo vključujoč politični dialog; v zvezi s tem izraža polno podporo prizadevanjem ZN, zlasti posebnemu odposlancu ZN Bernardinu Leonu, da bi ta proces olajšali in na podlagi soglasja ustanovili institucije, ki bi delovale v smeri široke nacionalne sprave; vztraja, da bi morali v tem procesu ženskam in manjšinam posvetiti ustrezno pozornost;
3. poziva, naj novoizvoljena poslanska zbornica opravlja svoje zakonodajne funkcije na vključujoč način in upošteva vse prebivalce Libije;
4. poudarja, da najnovejša resolucija varnostnega sveta ZN omogoča razširitev obsega mednarodnih sankcij, da bi ukrepali proti škodljivemu delovanju s katere koli strani;
5. obsoja vsesplošno obstreljevanje civilnih območij v Tripoliju in Bengaziju, ki ga v zadnjih mesecih izvajajo vojskujoče strani; je resno zaskrbljen zaradi poslabšanja stanja na področju človekovih pravic po vsej državi, med drugim zaradi samovoljnih pridržanj, ugrabitev, izvensodnih ubojev, mučenja in nasilja nad novinarji, uradniki, političnimi voditelji in zagovorniki človekovih pravic, kot je bil brutalen uboj pomembne aktivistke Salve Bugaighis; poudarja, da morajo odgovorni za kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava odgovarjati za svoja dejanja;
6. obsoja nenehno in prikrito vmešavanje regionalnih igralcev v libijske notranje zadeve, ki je v veliki meri prispevalo k postopnemu drsenju države v političen in vojaški kaos; poziva sosednje države in regionalne akterje, naj ne izvajajo dejavnosti, ki bi lahko še povečale napetosti v državi;
7. želi spomniti, da so EU in njene države članice zaradi svoje vpletenosti v vojno leta 2011 še posebej odgovorne za pomoč libijskemu prebivalstvu;
8. poziva EU in njene države članice, naj po vseh svojih močeh podprejo pobude ZN in druge nevojaške pobude za rešitev sedanje krize; še posebej poziva EU, naj okrepi humanitarno pomoč, da bi se odzvala na stisko libijskega prebivalstva, zlasti na najbolj prizadetih območjih, in naj bo pripravljena, da se odzove na morebitno nadaljnje poslabšanje razmer;
9. meni, da EU ni uspela oblikovati in izvajati ustrezne in celovite strategije, s katero bi Libiji pomagali v prehodu po koncu Gadafijevega režima; še zlasti obžaluje, da so bile politike držav članic EU do Libije stalno neusklajene in da Evropska služba za zunanje delovanje ni uspela oblikovati skupnega in učinkovitega pristopa EU;
10. obžaluje zlasti nizko raven ambicioznosti in učinkovitosti EU na varnostnem področju; izraža nezadovoljstvo, da se je osredotočila le na upravljanje meja in migracij, ni pa obravnavala izvornih vzrokov pomanjkanja varnosti v Libiji; odločno poziva EU, naj oblikuje široko zasnovan načrt za prenovo varnostnega sektorja v Libiji s posebnim poudarkom na parlamentarnem nadzoru tega sektorja, v katerem bodo pomemben element človekove pravice in ki bo vključeval usposabljanje v humanitarnem pravu;
11. želi spomniti, da je več držav članic izvozilo veliko orožja, namenjenega Gadafijevim varnostnim službam; meni, da so države članice in EU posebej odgovorne za pomoč pri demobilizaciji, razorožitvi in reintegraciji nekdanjih borcev, pa tudi pri zbiranju in uničenju številnih primerkov nezakonitega orožja v državi; poziva k pripravi širokega programa EU na področju demobilizacije, razorožitve in reintegracije ter zbiranja in uničenja nezakonitega orožja;
12. odločno poziva EU, naj v celoti uporabi instrument za stabilnost in mir za namene mediacije, dialoga in sprave, ter nemudoma podpre mediacijo, pri čemer naj se uskladi s podporno misijo Združenih narodov v Libiji; hkrati poziva EU, naj podpre opolnomočenje organizacij civilne družbe – zlasti skupin žensk –, ki si prizadevajo za nenasilne rešitve večstranske krize v državi;
13. izraža resno zaskrbljenost glede usode migrantov, iskalcev azila in beguncev v Libiji, katerih negotov položaj se je še poslabšal; je globoko zaskrbljen tudi zaradi nenehnega poročanja o grozljivih razmerah več tisoč migrantov in beguncev v vladnih centrih za pridržanje; vztraja, naj EU in države članice začasno ustavijo finančno pomoč v tem sektorju, dokler ne bodo zlorabe podrobno preiskane in odpravljene;
14. nasprotuje eksternalizaciji migracijske politike EU v tretje države, zlasti z ustanovitvijo sprejemnih centrov v državah, ki niso podpisale ženevskih konvencij o beguncih, kot je Libija, in zato ne zagotavljajo visokih standardov varstva;
15. poziva EU in države članice, naj učinkovito pomagajo Italiji pri njenih pohvalnih prizadevanjih, da bi obvladala vse večje migracijske tokove iz severne Afrike, zlasti iz Libije; vztraja, naj se projekt Mare Nostrum nadaljuje, in poziva države članice, naj ga podprejo; poziva vse države članice, zlasti Italijo, naj dosledno spoštujejo pravo EU in mednarodno pravo o beguncih, vključno z načelom nevračanja in presojo položaja za vsak primer posebej;
16. izraža zaskrbljenost zaradi poročil, da sodni sistem v Libiji razpada in da prihaja do hudih odstopanj od standardov poštenega sojenja; poziva libijske oblasti, naj v celoti sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem, tako da mu pomagajo pri preiskavah in spoštujejo njegove odločbe; izraža zaskrbljenost, ker libijske oblasti obtožencema tega sodišča Abdulahu al Senusiju in Saifu al Islamu Gadafiju ne priznavajo procesnih pravic; želi spomniti, da absolutno nasprotuje smrtni kazni v vseh primerih, ne glede na naravo storjenega kaznivega dejanja, in Libijo poziva k njeni odpravi; poziva EU, naj razmisli o podpori prizadevanjem za krepitev pravne države v Libiji;
17. poziva libijske oblasti, naj se zavežejo visokim standardom preglednosti v državnih ekstraktivnih sektorjih, da bi libijski naravni viri lahko koristili vsem prebivalcem, zlasti pa naj v čim krajšem času podpišejo pobudo za preglednost v ekstraktivni industriji in sprejmejo njene zahteve; zahteva, da evropska podjetja, ki delujejo v Libiji, razkrijejo svoje finančne posle v energetskem sektorju;
18. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic, libijski poslanski zbornici, varnostnemu svetu Združenih narodov, generalni skupščini Združenih narodov, Svetu Združenih narodov za človekove pravice, Arabski ligi in Afriški uniji.