Dokument zasedanja
12.1.2015 B8-0013/2015
PREDLOG RESOLUCIJE
ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
o razmerah v Libiji
( 2014/3018(RSP) )
Barbara Lochbihler, Ernest Urtasun, Davor Škrlec, Jean Lambert, Bodil Ceballos, Jordi Sebastià, Igor Šoltes, Bronis Ropė, Josep-Maria Terricabras, Judith Sargentini
v imenu skupine Verts/ALE
Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Libiji
( 2014/3018(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov o Libiji, vključno z resolucijo št. 2174 z dne 27. avgusta 2014,
– ob upoštevanju predstavitve posebnega predstavnika generalnega sekretarja Združenih narodov in vodje podporne misije Združenih narodov v Libiji (UNSMIL) v varnostnem svetu Združenih narodov,
– ob upoštevanju poročila UNSMIL in Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice o kršitvah mednarodnega prava o človekovih pravicah in humanitarnega prava v času trajanja nasilja v Libiji, ki je bilo izdano 4. septembra 2014, in dopolnjeno 23. decembra 2014,
– ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve o Libiji, od katerih so najnovejši z dne 15. decembra 2014,
– ob upoštevanju svojih preteklih resolucij o Libiji, zlasti resolucije z dne 18. septembra 2014[1],
– ob upoštevanju zadnjih izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini o Libiji, vključno z izjavami z dne 16. in 30. decembra 2014 ter 10. januarja 2015,
– ob upoštevanju lokalne izjave, ki so jo 27. junija 2014 podali vodje misije držav članic Evropske unije v Libiji o uboju Salve Bugaighis,
– ob upoštevanju skupne izjave o Libiji, ki so jo 3. decembra 2014 podali zunanji ministri Francije, Nemčije, Italije, Španije, Združenega kraljestva, ZDA, podpredsednica Komisije/visoka predstavnica in posebni predstavnik generalnega sekretarja Združenih narodov,
– ob upoštevanju skupnega sporočila za javnost o zavezi politiki nevmešavanja v libijske zadeve, ki ga je 22. septembra 2014 izdalo 13 držav, vključno z Egiptom, Katarjem, Turčijo in Združenimi arabskimi emirati,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker se v Libiji od leta 2011, ko so uporniške skupine ob pomoči Nata strmoglavile Moamerja Gadafija, vrstijo hude politične, institucionalne in varnostne krize;
B. ker so države članice EU, ki so sodelovale v vojni leta 2011, in EU kot celota, še posebej odgovorne pomagati libijskemu prebivalstvu in podpirati prizadevanja za dosego miru in stabilnosti v državi;
C. ker je država opustošena zaradi kroga naraščajočega nasilja v zadnjih šestih mesecih; ker spopadi večinoma potekajo med dvema razpuščenima in razdrobljenima nasprotujočima se skupinama, in sicer silami operacije Ponos upokojenega generala Khalifa Haftarja, ki so povezane z milicami iz mesta Zintan, in koalicijo „Libijska zora“, ki jo v glavnem tvorijo milice iz mesta Misrata in berberska manjšina z islamističnimi skupinami in lokalnimi milicami iz drugih mest zahodne Libije;
D. ker so oboroženi spopadi in drugo nasilje izbruhnili sredi maja 2014 v mestu Bengazi na vzhodu države in njegovi okolici ter v glavnem mestu Tripoli, nato pa so razširili še na zahodno Libijo; ker nasilje doživljajo tudi na jugu države; ker v zadnjih tednih potekajo spopadi za prevzem nadzora nad največjim libijskim naftnim terminalom v mestu Es Sider in njene največje rafinerije v Ras Lanufu na vzhodu države;
E. ker so se razmere na področju človekovih pravic in humanitarne razmere močno poslabšale, odkar je Libija zdrsela v državljansko vojno; ker so po poročanjih obe strani zagrešile celo vrsto kršitev in zlorab mednarodnega prava o človekovih pravicah in humanitarnega prava, in povzročile na stotine žrtev, množično razseljevanje in humanitarno krizo na številnih območjih; ker UNSMIL poroča o vsesplošnem obstreljevanju in zračnih napadih na civilne cilje ter o hudih napadih na ključno infrastrukturo in izbrane ustanove; ker so bili številni politični aktivisti in zagovorniki človekovih pravic, zaposleni v medijih in druge javne osebnosti žrtev ugrabitve, groženj ali pa so njihove domove oropali ali zažgali; ker so zaposleni v medijih še vedno tarča napadov; ker so Združeni narodi prejeli poročila o samovoljnem pridržanju, mučenju in grdemu ravnanju z obeh strani; ker civilistom v Tripoliju, Bengaziju in živečim v gorovju Nafusa in mestu Avbari primanjkuje hrane, goriva in drugih nujnih potrebščin;
F. ker oba nasprotna tabora branita svoje cilje in se sklicujeta na legitimnost dveh nasprotujočih se vlad in parlamentov, s sedežem v Tripoliju in Tobruku; ker je 6. novembra 2014 libijsko vrhovno sodišče razsodilo, da so bile parlamentarne volitve, s katerimi je bila vzpostavljena mednarodno priznana poslanska zbornica s sedežem v Tobruku, nezakonite;
G. ker naj bi obe vojskujoči se strani prejemale pomoč zunanjih sil; ker naj bi po poročanjih Egipt in Združeni arabski emirati izvedli zračne napade in naskoke posebnih sil na džihadistične sile v Bengaziju in Darnahu ter položaje Libijske zore v Tripoliju; ker naj bi Katar in Turčija domnevno podpirala sile Libijske zore;
H. ker naj bile skupine milice, ki so po poročanjih povezane z Islamsko državo, zdaj prisotne v vzhodnem mestu Derna, in so bile obtožene, da so izvajale teroristične dejavnosti, vključno z obglavljanjem mladih aktivistov in samomorilskimi bombnimi napadi na poslansko zbornico 30. decembra 2014; ker naj bi pripadniki Al-Kaide in islamskega Magreba na južnem obrobju Libije vzpostavili logistična vozlišča; ker je varnostni svet Združenih narodov v skladu z resolucijo Združenih narodov št. 1267 dve veji islamistične skrajne skupine Ansar al Šarija v mestih Derna in Bengazi uvrstil na seznam terorističnih organizacij;
I. ker si je posebni odposlanec Združenih narodov Bernardino Leon aktivno prizadeval za vzpostavitev pogajanj med vojskujočima se stranema in začetek dialoga o procesu sprave ter oblikovanju vlade narodne enotnosti; ker je prvi krog pogovorov potekal v Gadamesu 29. septembra 2014 in se nadaljeval 11. oktobra v Tripoliju, in ker je bil naslednji krog, ki naj bi po prvotnih načrtih potekal 5. januarja 2015, preložen, ker se strani nista uspeli dogovoriti; ker je UNSMIL najavila, da so se libijske strani zdaj dogovorile, da bo nov krog pogovorov potekal v Ženevi, domnevno 14. januarja 2015; ker sta doslej oba tabora pokazala zelo malo pripravljenosti ali sposobnosti za sklenitev kompromisa;
J. ker je odposlanka Združenih narodov za območje Sahela Hiroute Guebre Sellassie opozorila varnostni svet Združenih narodov, da utegne libijska kriza v bližnji prihodnosti destabilizirati celotno regijo, in polega tega izjavila, da teroristične in kriminalne mreže v Libiji poglabljajo stike z Malijem in severno Nigerijo ter preprodajajo orožje in droge in izvajajo druge oblike nezakonite trgovine;
K. ker je bilo po ocenah UNSMIL ob zadnjem valu spopadov notranje razseljenih vsaj 400 000 Libijcev, 150 000 ljudi, med njimi številni migrantski delavci, pa je zapustilo državo; ker so bili tuji humanitarni delavci in diplomati, med njimi tudi osebje EU in misije UNSMIL, evakuirani iz države; ker množični prihod libijskih beguncev v sosednjo Tunizijo močno obremenjuje zmogljivosti in stabilnost te države; ker libijskem oblastem ni uspelo zaščititi skupnosti razseljenih oseb v mestu Tavarga pred napadi in ugrabitvami milic, odkar so jih avgusta 2011 izgnali iz svojih domov;
L. ker naj bi več sto migrantov in beguncev, ki so zbežali pred nasiljem v Libiji, umrlo, ko so poskušali prek Sredozemskega morja priti v Evropo, kar je sprožilo veliko begunsko krizo v Italiji in na Malti; ker je Libija glavna točka, s katere poskušajo migranti priti v Evropo;
M. ker je 26. februarja 2011 varnostni svet Združenih narodov zadevo v zvezi z razmerami v Libiji predložil Mednarodnemu kazenskemu sodišču; ker je Mednarodno kazensko sodišče še vedno pristojno za preiskavo kršitev človekovih pravic v državi in pregon storilcev; ker je to sodišče 27. junija 2011 izdalo tri naloge za prijetje Moamerja Gadafija, Saifa al Islama in Abdulaha al Senusija zaradi zločinov proti človečnosti; ker preostala osumljenca nista v priporu tega sodišča; ker libijske oblasti vztrajajo, naj se jima sodi v okviru libijskega notranjega pravnega sistema; ker je Mednarodno kazensko sodišče 10. decembra predalo Libijo varnostnemu svetu Združenih narodov, ker ne spoštuje zahteve tega sodišča glede sodelovanja pri izročitvi Saifa al Islama;
N. ker prihodki od nafte predstavljajo 95 % državnega prihodka in 65 % BDP države; ker ima Libija največje naftne zaloge v Afriki in pete največje na svetu;
1. izraža veliko zaskrbljenost, ker je Libija zdrsnila v brezglavo državljansko vojno; je zaradi teh razmer izjemno zaskrbljen, saj imajo uničujoče posledice za civilno prebivalstvo in libijske institucije ter lahko še bolj destabilizirajo širšo regijo;
2. poziva sprte strani, naj takoj prekinejo vse sovražnosti in začnejo vključujoč politični dialog; v zvezi s tem izraža polno podporo prizadevanjem Združenih narodov, zlasti posebnemu odposlancu OZN Bernardinu Leonu, da bi ta proces olajšali in na podlagi soglasja ustanovili institucije, ki bi delovale v smeri široke nacionalne sprave; vztraja, da bi morali v tem procesu posvetiti ustrezno pozornost ženskam in manjšinam;
3. obsoja nasilje in kršitve mednarodnega humanitarnega prava s strani vojskujočih se strani po celotni državi; je še vedno izredno zaskrbljen zaradi stalnega slabšanja razmer glede človekovih pravic, vključno s primeri samovoljnega pridržanja, ugrabitev, nezakonitih pobojev in mučenja, ter nasiljem nad novinarji, političnimi aktivisti in zagovorniki človekovih pravic;
4. poudarja, da morajo odgovorni za kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava odgovarjati za svoja dejanja; opozarja na izjavo UNSMIL, da je za številne kršitve in zlorabe v Libiji pristojno Mednarodno kazensko sodišče, in poziva, naj se temu sodišču dodelijo politična, logistična in finančna sredstva, ki mu bodo omogočila preiskavo teh zločinov; meni, da bi z okrepitvijo mednarodnih mehanizmov odgovornosti lahko milice odvrnili od nadaljnjih zlorab in kršitev, in poziva k premisleku o oblikovanju preiskovalne komisije Združenih narodov ali podobnega mehanizma za preiskavo kršitev človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava;
5. poudarja, da najnovejša resolucija varnostnega sveta Združenih narodov omogoča razširitev obsega mednarodnih sankcij, da bi ukrepali proti škodljivemu delovanju vseh strani; poziva mednarodno skupnost, naj sprejeme nujne ukrepe proti tistim, ki ovirajo dialog, in v praksi uveljavi embargo Združenih narodov na orožje za Libijo;
6. opozarja pred splošnim izrekanjem mednarodne podpore eni od sprtih strani, saj bi s tem lahko v tem prelomnem trenutku še bolj okrepili neomajna stališča in ogrozili napore za spravo; poziva zlasti EU in države članice, naj se pred zaključkom procesa politične sprave vzdržijo vsake oblike vojaške pomoči libijskim sprtim stranem;
7. je prepričan, da bi bil zagotovo najučinkovitejši odziv na zaskrbljujočo vojaško prisotnost v Libiji ustanovitev vključujočih notranjih institucij, ki bi lahko vzdrževale vladavino prava in se učinkovito zoperstavile skupinam, ki ogrožajo stabilnost države in širše regije;
8. pozdravlja začetno delo tematskih odborov ustavodajne skupščine in to skupščino spodbuja, naj svoje delo nadaljuje na pregleden in vključujoč način; poudarja pomen dela te skupščine in vse Libijce poziva, naj spoštujejo njeno neodvisnost, da bo lahko opravila poverjeno nalogo;
9. obsoja stalno in prikrito vmešavanje regionalnih akterjev v libijske notranje zadeve, ki je znatno prispevalo k postopnemu razpadu države; poziva sosednje države in regionalne akterje, predvsem Egipt in Združene arabske emirate, naj se vzdržijo dejanj, s katerimi bi lahko povečali napetost v državi; pozdravlja podobne zadnje izjave, ki sta jih podali Afriška unija na svojem srečanju 3. decembra 2014, in Liga arabskih držav 5. januarja 2015;
10. vztraja pri ohranitvi nevtralnosti ključnih libijskih institucij, zlasti centralne banke, nacionalne naftne družbe in državnega premoženjskega sklada, ki imajo pooblastilo Združenih narodov za prejemanje prihodkov od nafte iz tujine; v zvezi s tem poziva k vzpostavitvi mednarodnega nadzornega mehanizma za zamrznitev teh prihodkov, razen za izplačilo plač, dokler se ne oblikuje vlada narodne enotnosti, kar bi sprte strani spodbudilo, da sklenejo politični kompromis;
11. poziva libijske oblasti, naj se zavežejo visokim standardom preglednosti v državnem ekstraktivnem sektorju, da bi libijski naravni viri lahko koristili vsem prebivalcem, zlasti pa naj v čim krajšem času podpišejo zahteve pobude za preglednost v ekstraktivni industriji; ponovno poziva evropska podjetja, ki delujejo v Libiji, naj razkrijejo svoje finančne posle v energetskem sektorju;
12. izraža veliko zaskrbljenost nad okoljskimi posledicami zaradi uničenja skladišč nafte po zadnjih spopadih v vzhodni Libiji;
13. poziva EU in njene države članice, naj po vseh svojih močeh podprejo pobude Združenih narodov in druge nevojaške pobude za rešitev sedanje krize; še posebej poziva EU in njene države članice, naj okrepijo humanitarno pomoč, da bi rešile stisko libijskega prebivalstva, zlasti na najbolj prizadetih območjih, in naj bodo pripravljene na odziv na morebitno nadaljnje poslabšanje razmer;
14. meni, da EU ni uspela oblikovati in izvajati ustrezne in celovite strategije, s katero bi Libiji pomagali pri prehodu po koncu Gadafijevega režima; še zlasti obžaluje, da so bile politike držav članic EU do Libije stalno neusklajene in da Evropska služba za zunanje delovanje ni uspela oblikovati skupnega in učinkovitega pristopa EU;
15. odločno poziva EU, naj v celoti uporabi instrument za stabilnost in mir za namene mediacije, dialoga in sprave, ter nemudoma podpre mediacijo, pri čemer naj se uskladi z misijo UNSMIL; hkrati poziva EU, naj podpre opolnomočenje organizacij civilne družbe – zlasti skupin žensk –, ki si prizadevajo za nenasilne rešitve večstranske krize v državi;
16. izraža zaskrbljenost zaradi poročil, da sodni sistem v Libiji razpada in da prihaja do hudih odstopanj od standardov poštenega sojenja; poziva libijske oblasti, naj v celoti sodelujejo z Mednarodnim kazenskim sodiščem, tako da mu pomagajo pri preiskavah in spoštujejo njegove odločbe; izraža zaskrbljenost, ker libijske oblasti obtožencema tega sodišča Abdulahu al Senusiju in Saifu al Islamu Gadafiju ne priznavajo procesnih pravic; želi spomniti, da absolutno nasprotuje smrtni kazni v vseh primerih, ne glede na naravo storjenega kaznivega dejanja, in Libijo poziva k njeni odpravi; poziva EU, naj razmisli o podpori prizadevanjem za krepitev pravne države v Libiji;
17. izraža resno zaskrbljenost glede usode migrantov, iskalcev azila in beguncev v Libiji, katerih negotov položaj se je še poslabšal; poziva EU in države članice, naj učinkovito pomagajo Italiji pri njenih pohvalnih prizadevanjih, da bi obvladala vse večje migracijske tokove iz severne Afrike, zlasti iz Libije; meni, da na novo ustanovljen program EU operacija Triton ni dal ustreznega odgovora na prisotne izzive, in poziva h koreniti prenovi tega programa; poziva vse države članice, zlasti Italijo, naj dosledno spoštujejo pravo EU in mednarodno pravo o beguncih, vključno z načelom nevračanja in presojo položaja za vsak primer posebej;
18. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Evropske komisije, parlamentom in vladam držav članic, libijski poslanski zbornici, varnostnemu svetu Združenih narodov, generalni skupščini Združenih narodov, Svetu Združenih narodov za človekove pravice, Arabski ligi in Afriški uniji.