Dokument zasedanja
12.1.2015 B8-0033/2015
PREDLOG RESOLUCIJE
ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
o razmerah v Libiji
( 2014/3018(RSP) )
Javier Couso Permuy, Sabine Lösing, Patrick Le Hyaric, Fabio De Masi, João Ferreira, Miguel Viegas, Inês Cristina Zuber, Paloma López Bermejo, Marina Albiol Guzmán, Ángela Vallina, Younous Omarjee, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Georgios Katrungalos (Georgios Katrougkalos), Kostadinka Kuneva, Sofia Sakorafa, Lidia Senra Rodríguez, Marie-Christine Vergiat
v imenu skupine GUE/NGL
Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Libiji
( 2014/3018(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN o Libiji z dne 16. septembra 2011 (S/RES/2009 (2011)), 17. marca 2011 (S/RES/1973 (2011)), 31. oktobra 2011 (S/RES/2017 (2011)), 2. decembra 2011 (S/RES/2022 (2011)), 12. marca 2012 (S/RES/2040 (2012)) in 27. avgusta 2014 (S/RES/2174 (2014)),
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. junija 2014, 15. avgusta 2014 in 20. oktobra 2014 o Libiji,
– ob upoštevanju dejstva, da je bil 14. avgusta 2014 Bernardino León imenovan za novega posebnega predstavnika generalnega sekretarja OZN za Libijo,
– ob upoštevanju izjav o Libiji, ki jih je 4. oktobra in 6. novembra 2014 podala podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,
– ob upoštevanju skupne izjave o Libiji posebnih odposlancev za Libijo Arabske Lige, Evropske Unije, Francije, Nemčije, Italije, Malte, Španije, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike z dne 26. julija 2014,
– ob upoštevanju svojih resolucij z dne 15. septembra 2011[1] in 18. septembra 2014[2] o razmerah v Libiji;
– ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov iz leta 1977 ter dolžnost vseh strani v oboroženem spopadu, da ne glede na okoliščine spoštujejo mednarodno humanitarno pravo in zagotavljajo njegovo spoštovanje,
– ob upoštevanju izjav podporne misije OZN v Libiji, skupnih poročil podporne misije OZN v Libiji in Urada visoke komisarke OZN za človekove pravice z dne 4. septembra 2014 o položaju človekovih pravic v Libiji in njihove posodobitve z dne 23. decembra 2014 o kršitvah mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava v nasilnih razmerah, ki vladajo v Libiji,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker je posredovanje zavezništva Nato, vključno z uporabo posebnih letalskih enot Združenega kraljestva, leta 2011 v Libiji povzročilo nedolžne civilne žrtve, humanitarno krizo in obsežno uničenje, kar je privedlo do popolne destabilizacije libijske države in državljanske vojne, ki še traja; ker je stopnjevanje nasilja Libijo privedlo v kaos in vsesplošno vojno;
B. ker vojaške enote Libijske zore nadzorujejo večino zahodne Libije, vključno z Misrato in Tripolijem; ker oboroženi spopadi med libijskimi političnimi frakcijami, ki od julija 2014 skoraj neprekinjeno potekajo v Tripoliju, Bengaziju in drugih delih države, povzročajo dodatno slabšanje življenjskih razmer, razseljevanje prebivalstva in vse večje število smrtnih žrtev, tudi med otroki;
C. ker obstajata dve nasprotni vladi, ki vsaka zase zatrjuje, da je zakonita: splošni narodni kongres, izvoljen leta 2012, s sedežem v Tripoliju, in poslanska zbornica, izvoljena junija 2014, ki jo priznava večina mednarodne skupnosti in ki se je potem, ko so milice prevzele nadzor nad dvema največjima mestoma v državi, preselila v Tobruk; ker je novembra 2014 libijsko vrhovno sodišče odločilo, da so volitve v juniju istega leta, na katerih je bila izvoljena poslanska zbornica, neveljavne; ker se je poslanska zbornica nad to odločitvijo pritožila z utemeljitvijo, da so bili sodniki v Tripoliju pod pritiskom pripadnikov Libijske zore, ter sodbe ni priznala;
D. ker vlada v Tripoliju obtožuje Egipt, Savdsko Arabijo in Združene arabske emirate, da podpirajo njene nasprotnike v Tobruku tudi tako, da izvajajo zračne napade; ker vlada v Tobruku zatrjuje, da Turčija in Katar podpirata islamske milice;
E. ker se oboroženi spopadi in druga nasilna dejanja v državi ter kršenje in zloraba mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava nadaljujejo ter na številnih območjih povzročajo na stotine žrtev, množično razseljevanje in humanitarno krizo;
F. ker je ogrožena enotnost libijske države in obstaja dejanska nevarnost, da se država razdeli na vsaj tri regije (Fezan, Cirenajka in Tripolitanija), če se ne doseže sporazumni dogovor in ne začne proces sprave;
G. ker je OZN z velikim naporom uspelo doseči dogovor med vsemi stranmi, da sedejo za pogajalsko mizo, a je bilo srečanje, predvideno za 5. januar 2015, prestavljeno na še nedoločen datum; ker so se vrhunskega srečanja za mir in varnost ob koncu decembra 2014 v Dakarju, na katerem se je razpravljalo o razmerah v Libiji, udeležili le trije predsedniki držav;
H. ker je Francija izjavila, da razmišlja o novem vojaškem posredovanju v Libiji; ker so na svojem srečanju G5 19. decembra 2014 države Sahela (Čad, Niger, Mali, Mavretanija in Burkina Faso) OZN pozvale, naj ustanovi mednarodne sile; ker je libijska vlada s sedežem v Tobruku Arabsko ligo prosila za pomoč, a je zavrnila oboroženo posredovanje Zahoda; ker sosednje države, ko je Alžirija, zavračajo vsako nadaljnje tuje vojaško posredovanje v Libiji;
I. ker je 4. januarja 2015 libijsko vojno letalo sil, zvestih mednarodno priznani vladi, bombardiralo grški tanker, zasidran od obale, ter pri tem ubilo dva člana posadke; ker so decembra 2014 rakete, ki so jih nadzorovali pripadniki Libijske zore, uničili naftne rezervoarje v največjem naftnem pristanišču Es Sidr;
J. ker je decembra 2014 EU v svojem zračnem prostoru iz varnostnih razlogov prepovedala vse polete libijskih letalskih družb; ker je 6. januarja 2015 turška letalska družba kot zadnja tuja družba, ki je še letela v Libijo, odpovedala vse svoje polete v to državo;
K. ker je bil 30. decembra hotel v Tobruku, kjer se je sestala poslanska zbornica, tarčna terorističnega napada; ker je novembra 2014 prenehal delovati libijski narodni svet za državljanske svoboščine in človekove pravice; ker je v septembru 2014 prišlo do vdora v arhive ključnih vladnih institucij v Tripoliju, od koder so predstavniki Libijske zore v Misrato odnesli številne spise, tudi arhive ministrstev za pravosodje, obrambo in notranje zadeve;
L. ker so 11. oktobra 2014 izbruhnili resni spopadi v gorovju Nafusa, jugozahodno od območja Varšefana, ko so oborožene skupine iz Zintana obstreljevale in oblegale mesti Kikla in Al Kala; ker so proti koncu novembra 2014 borci prevzeli nadzor nad mestom Kikla; ker je prišlo do nasilja tudi na jugu Libije, zlasti v začetku oktobra 2014, ko so se v Avbari spopadli predvsem oboroženi pripadniki skupnosti Tuaregov in Tabujev; ker se je poslabšala splošna varnost v državi, tudi zaradi napadov z avtomobili-bomba v mestih Al Bajda in Tobruk;
M. ker so pripadniki Libijske zore od konca avgusta do začetka oktobra 2014 izvedli večji napad na oborožene skupine na območju Varšefane; ker je domnevno med obema stranema prišlo do vsesplošnega obstreljevanja; ker je v spopadih umrlo več kot 100 ljudi, povzročili pa so tudi humanitarno krizo na zahodu države, kjer je bilo v decembru 2014 notranje razseljenih vsaj 120 000 ljudi, zaradi česar stalno močno primanjkujejo hrana in zdravstveni pripomočki; ker naj bi bilo do konca novembra 2014 v gorovju Nafusa (zahodna Libija) ubitih več kot 170 ljudi, okrog 450 med sredino oktobra in sredino decembra v Bengaziju (vzhodna Libija), več kot 140 pa v Avbari (južna Libija);
N. ker se je od takrat orožje, ki je bilo dobavljeno tako imenovanim upornikom, razširilo po vsej severni Afriki in se uporablja v spopadih in pri destabilizaciji držav, kot so Srednjeafriška republika, Mali, Sirija, pojavilo pa se je tudi v Alžiriji;
O. ker so milice v mestih Darnah in Sirte že izrazile solidarnost z Islamsko državo; ker prihajajo vesti o taborih za urjenje pripadnikov Islamske države na vzhodu in jugu Libije; ker je posebni predstavnik generalnega sekretarja OZN za Libijo Bernardino León izjavil, da kljub temu, da v Libiji ne gre za vojno med islamskimi in neislamskimi skupinami, ampak predvsem za spopad med plemeni, kaže, da imajo milice v Tripoliju in Misrati močne vezi z Islamsko državo; ker je dodal, da se bodo v državi najbrž pojavili novi tabori za urjenje pripadnikov Islamske države, če se bodo spopadi še nadaljevali;
P. ker so oboroženi moški razdejali mošeje v Tripoliju; ker je bilo 3. januarja 2015 domnevno ugrabljenih 20 koptskih kristjanov;
Q. ker so članice Nata leta 2011 v libijski državljanski vojni močno podprle eno stran – in tako kršile mednarodno pravo – ter trdile, da sta prepoved letenja in dobava orožja tako imenovanim upornikom v skladu z načelom odgovornosti za zaščito;
R. ker podporna misija OZN v Libiji ocenjuje, da je bilo v spopadih notranje razseljenih vsaj 100 000 Libijcev, dodatnih 150 000 ljudi, med njimi številni migrantski delavci, pa je zapustilo državo in poiskalo zatočišče v tujini;
S. ker so različne oborožene skupine samovoljno zaprle številne migrante, zlasti iz podsaharske Afrike; ker naj bi več sto migrantov in beguncev, ki so bežali pred nasiljem v Libiji, umrlo, ko so poskušali prečkati Sredozemsko morje in priti v Evropo; ker je po podatkih Urada visokega komisarja OZN za begunce v Sredozemskem morju umrlo več kot 3419 ljudi, med katerimi so bili mnogi iz Libije;
T. ker za Libijo še vedno velja mednarodni embargo na orožje, ki ga je leta 2011 uvedel varnostni svet OZN; ker kljub temu, da embargo še vedno velja, so ga članice in zaveznice Nata (predvsem ZDA, Francija, Združeno kraljestvo, Katar in Združeni arabski emirati) ter med drugim tudi kanadska družba Aeryon Labs Inc.[3], kršile; ker kljub embargu v Libijo še vedno priteka orožje;
U. ker je v maju 2013 EU ustanovila misijo EU za pomoč na mejah v Libiji, da bi libijskim oblastem nudila vojaško pomoč pri varovanju in nadzorovanju meja; ker je prednostna naloga misije zaustavitev toka beguncev in migrantov v Evropo ter vzpostavitev državnega nadzora nad naftnimi polji in rafinerijami; ker je ta misija s 30 milijoni EUR stroškov najdražja misija EU do sedaj; ker se polovica njenega proračuna porabi za zasebna podjetja, ki zagotavljajo varnost;
V. ker se čedalje srditejši boj za skladišča nafte in pristanišča za njen odvoz odvijajo v vzhodnem delu države, ki je najbogatejši z nafto, libijske naftne rezerve pa so med desetimi največjimi na svetu in največje v Afriki; ker je 80 % libijskega BDP odvisnega od naftnega sektorja; ker je proizvodnja nafte pred posredovanjem Nata znašala 1,6 milijona sodov na dan, zatem upadla na manj kot 200 000 sodov, se oktobra 2014 dvignila na 800 000, sedaj pa znaša približno 350 000 sodov na dan in bo najbrž še zelo upadla;
1. znova obsoja vojaško posredovanje v Libiji leta 2011 pod vodstvom Francije, Združenega kraljestva, Združenih držav Amerike in Kanade ter pod okriljem Nata, ki je pripeljalo do sedanjih razmer;
2. močno nasprotuje nadaljnjemu zunanjemu vojaškemu posredovanju v državi; kljub temu poudarja, da morajo vse strani začeti miren politični dialog; poziva vse strani, naj se dogovorijo o takojšnjem premirju in koncu spopadov kot pogoju za vzpostavitev vključujočega političnega dialoga, ki ga bo vodila Libija, da se začne proces sprave in pomaga ponovno vzpostaviti stabilnost v državi;
3. je resno zaskrbljen zaradi trenutnega gospodarskega in političnega razkroja države, ki še otežuje slabe razmere, v katerih živi prebivalstvo; ponovno potrjuje svojo zavezanost suverenosti, neodvisnosti in ozemeljski celovitosti Libije;
4. ponavlja svojo podporo neodtujljivi pravici vseh ljudstev, da imajo dostop do virov svoje države in nadzor nad njimi; zato obsoja napade na pomembno naftno infrastrukturo, ki je bistvena za blaginjo libijskega prebivalstva; opozarja, da libijska nafta pripada libijskemu ljudstvu in je nobena skupina ne sme manipulirati;
5. obžaluje vse večje nasilje v Libiji; obsoja uporabo sile, zaradi katere je bilo veliko civilistov ranjenih in ubitih ali razseljenih; poziva, naj tisti, ki so odgovorni za kršitve ali zlorabo človekovih pravic ter kršitve mednarodnega humanitarnega prava, odgovarjajo za svoja dejanja;
6. poziva vse strani, naj prenehajo kršiti mednarodno pravo, zlasti naj opustijo vsa dejanja, ki lahko vodijo v vojne zločine ali zločine proti človečnosti, tudi vsesplošne napade, napade na zdravstvene strukture, prisilna izginotja, umore, zajetja talcev, mučenje ter drugo grdo ravnanje;
7. opozarja vse strani, vpletene v spopade v Libiji, da jih zavezujejo ustrezne določbe mednarodnega prava človekovih pravic in humanitarnega prava; opozarja vse strani, da morajo spoštovati prepoved neposrednih napadov na civiliste in civilne strukture, kot so bolnice, šole, letališča in pristanišča;
8. spodbuja države v regiji, Arabsko ligo in Afriško unijo, naj podprejo takojšnjo prekinitev sovražnosti in konstruktivna prizadevanja za rešitev spora; v zvezi s tem podpira pobude, kot je pobuda Alžirije v partnerstvu s sosedami Libije, da se vzpostavi nacionalni dialog med vojskujočima se stranema;
9. spodbuja zlasti države Sahela, Magreba in Mašreka, naj uskladijo svoja prizadevanja za preprečevanje terorističnim skupinam, da prečkajo meje in iščejo varna zatočišča v sahelski regiji; poziva te države, naj povečajo sodelovanje in usklajevanje, da razvijejo vključujoče in učinkovite strategije za preprečevanje širjenja teh skupin, vseh vrst orožja in čeznacionalnega organiziranega kriminala v regiji;
10. poziva, naj se preneha ves uvoz in dobava orožja v Libijo in njeno okolico, uvoz orožja v zalivske države ter naj zalivske države in posredno zahodne države prekinejo financiranje milic, predvsem tako, da prenehajo kupovati nafto z naftnih polj pod njihovim nadzorom; poziva k preiskavi kršitev embarga na orožje, uvedenega z resolucijo OZN št. 1970;
11. opozarja, da so EU, mnoge njene države članice in Združene države Amerike desetletja podpirale Gadafijev režim ter pozneje vojaško posredovanje Nata v Libiji in so zato posebej odgovorne za sedanje razmere v državi;
12. je resno zaskrbljen zaradi humanitarne krize v Libiji, zaradi katere jo je bilo prisiljeno zapustiti na tisoče beguncev; spodbuja Svet, Komisijo in podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije, naj za podporo beguncem zagotovijo vse potrebne finančne in človeške vire; poudarja, da je treba razseljenim ljudem zagotoviti ustrezno humanitarno pomoč;
13. poziva EU, naj takoj spremeni svojo politiko do beguncev iz severne Afrike; ponovno poudarja svoje stališče do agencije Frontex in meni, da se v skladu z načelom nevračanja, zapisanim v členu 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, njene operacije ne smejo končati tako, da bi ljudi vračali v Libijo ali drugo državo, kjer bi bilo ogroženo njihovo življenje;
14. poziva EU, naj ustavi misijo Evropske unije za pomoč na mejah v Libiji, saj dodatno prispeva k militarizaciji meja in povzroča smrt med begunci; meni, mora EU v Libijo poslati le humanitarno in civilno pomoč;
15. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, predsedniku Komisije, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsednikom parlamentov držav članic, misiji Evropske unije za pomoč na mejah v Libiji, podporni misiji OZN v Libiji ter vladi in poslanski zbornici Libije.