Dokument zasedanja

 

4.2.2015                                                                                                                  B8-0124/2015

PREDLOG RESOLUCIJE

ob zaključku razprave o izjavi Komisije

v skladu s členom 123(2) Poslovnika

o protiterorističnih ukrepih

( 2015/2530(RSP) )

Cornelia Ernst, Barbara Spinelli, Marie-Christine Vergiat, Marina Albiol Guzmán

v imenu skupine GUE/NGL

 

B8-0124/2015

Resolucija Evropskega parlamenta o protiterorističnih ukrepih

( 2015/2530(RSP) )

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–       ob upoštevanju členov 2, 3 in 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–       ob upoštevanju ustreznih členov Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o politiki EU za boj proti terorizmu: glavni dosežki in izzivi za prihodnost[1],

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. oktobra 2013 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA[2],

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. februarja 2014 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2012)[3],

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o programu nadzora Agencije ZDA za nacionalno varnost, organih nadzora v različnih državah članicah ter njihovem učinku na temeljne pravice državljanov EU in čezatlantsko sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev[4],

–       ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ[5],

–       ob upoštevanju poročila Agencije EU za temeljne pravice z dne 27. oktobra 2010 z naslovom „Izkušnja diskriminacije, socialne izključenosti in nasilja: primerjalna študija muslimanske in nemuslimanske mladine v treh državah članicah EU“,

–       ob upoštevanju sodbe Sodišča EU z dne 8. aprila 2014, s katero je razveljavilo direktivo o hrambi podatkov,

–       ob upoštevanju, da je Sodišču nedavno predložil v presojo sporazum o evidenci podatkov o potnikih med EU in Kanado,

–       ob upoštevanju členov 115(5) in 110(4) Poslovnika,

–       ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.     ker je spoštovanje temeljnih pravic in državljanskih svoboščin bistvena sestavina uspešne protiteroristične politike;

B.     ker nedavni porast rasizma z islamofobijo in antisemitizmom povzroča globoko zaskrbljenost in ne pomaga h konstruktivni vključujoči razpravi, pač pa kvečjemu napaja še večjo polarizacijo;

C.     ker so raziskave pokazale, da je doživljanje diskriminacije in socialne izključenosti eden poglavitnih dejavnikov, ki vodi v nasilno vedenje; ker nedavne raziskave kažejo, da se nasilnega vedenja ne da razložiti z versko pripadnostjo[6];

D.     ker je nujno potrebna jasna pravna opredelitev profiliranja, ki bi temeljila na ustreznih standardih o temeljnih pravicah in varstvu podatkov, s čimer bi se zmanjšala negotovost glede tega, katere dejavnosti so prepovedane in katere niso;

E.     ker je Sodišče nedavno razglasilo direktivo o hrambi podatkov za neveljavno, ker je bila prekoračena sorazmernost, in v sodbi navedlo jasne pogoje, ki jih je treba izpolnjevati pri množičnem zbiranju in hranjenju podatkov, če naj zdrži pravni preskus;

1.      obsoja vse teroristične napade po vsem svetu; izraža iskreno sožalje žrtvam nedavnih terorističnih napadov v Parizu in njihovim družinam ter žrtvam terorizma po vsem svetu;

2.      poziva države članice, naj pravilno izvajajo Direktivo 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj;

3.      ponovno izraža zavezanost ohranjanju svobode izražanja, temeljnih pravic, demokracije, strpnosti, vladavine prava in drugih temeljnih načel iz ustanovne listine OZN in mednarodnega prava;

4.      poziva vse države članice, naj prenehajo politično, ekonomsko ali vojaško podpirati režime ali teroristične skupine, ki izvajajo ali dopuščajo teroristične dejavnosti; izrecno poudarja, da morajo EU ter njene države članice in partnerice pri svoji strategiji za boj proti mednarodnemu terorizmu in vsem drugim oblikam kriminala izhajati iz vladavine prava in spoštovanja temeljnih pravic; poudarja tudi, da bi moralo biti zunanje ukrepanje Unije proti mednarodnemu terorizmu v prvi vrsti namenjeno preprečevanju, pri čemer bi morala zavzeti politiko nasprotovanja vsakršni vojaški intervenciji in skrbno razmisliti o položaju EU v mednarodnih pogajanjih, in poudarja, da je treba spodbujati dialog, strpnost in razumevanje med različnimi kulturami in verami;

5.      poudarja, da so bili, enako kot v prejšnjih napadih, napadalci v Parizu varnostnim organom že poznani, saj so jih že prej preiskovali in nadzorovali; vztraja, da to odpira vprašanje, kako bi lahko oblasti bolje izkoristile podatke o teh posameznikih, ki jih že imajo;

6.      ponovno poziva Komisijo in Svet, naj poglobljeno ocenita obstoječe protiteroristične in varnostne ukrepe EU, zlasti z vidika spoštovanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin, zapisanih v ustanovnih pogodbah, Listini EU o temeljnih pravicah in Evropski konvenciji o človekovih pravicah, pri čemer naj uporabita postopek iz člena 70 PDEU ter objavita oceno skupaj z načrtom EU za varnost;

7.      ponovno odločno zahteva demokratični in sodni nadzor ter mehanizme odgovornosti, povezane s protiteroristično politiko, in poudarja, da je treba preklicati ukrepe, ki so se pri tem izkazali za nepotrebne, neučinkovite in nesorazmerne; obenem poudarja, da je treba kršitve temeljnih pravic preiskati in popraviti krivice ter na podlagi pooblastil, ki jih evropskemu, pa tudi nacionalnim parlamentom daje Lizbonska pogodba, razviti nove oblike demokratičnega nadzora;

Celostni pristop v boju proti radikalizaciji in terorizmu

8.      je prepričan, da če želimo preprečiti nasilno radikalizacijo, bi moral biti osrednji cilj vsake družbe prizadevanje za vključevanje in vzajemno razumevanje med kulturnimi, etničnimi in verskimi prepričanji, s čimer bi spodbujali trajno strpnost;

9.      poziva države članice, naj vlagajo v izobraževalne sheme, v katerih se bodo spoštovale enake možnosti in že od zgodnjega obdobja zmanjševala socialna diskriminacija, med drugim z usposabljanjem učiteljev na področju socialnih vprašanj in raznolikosti;

10.    svari, da bi utegnila dolgoročna brezperspektivnost zaradi revščine, brezposelnosti, getoizacije v predmestjih in odtujenosti celih predmestnih sosesk povzročiti, da bi se posamezniki čutili nemočne in z uničevalnim vedenjem kompenzirali to nemoč ter se zatekali k džihadističnim organizacijam ali skrajnim desničarskim gibanjem; poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za zmanjšanje revščine, zagotovijo možnosti za zaposlitev, posameznikom omogočijo večjo moč odločanja in jim izkažejo spoštovanje, nehajo varčevati pri socialnovarstvenih in javnih storitvah, saj se je močno poslabšala zmožnost lokalnih, regionalnih in državnih organov za delo za omogočanje ponovnega vključevanja v družbo, in naj zagotovijo resnično socialno pomoč posameznikom in družinam, ki živijo v najbolj odrinjenih predmestjih;

11.    poudarja, da se lahko radikalizacija in nasilje zaradi diskriminacije še povečata; poudarja, da je treba standarde enakosti in nediskriminacije dopolniti s posebnimi strategijami za politiko, da bodo zajete vse vrste rasizma, tudi antisemitizem in islamofobija;

12.    zavrača vsakršno uporabo rasnega, etničnega in verskega profiliranja za iskanje posebnih skupin pri protiterorističnih ukrepih, saj so v nasprotju z osnovnima demokratičnima načeloma enakosti pred zakonom in nediskriminacije; poudarja, da je imelo ravnanje po napadih 11. septembra nesorazmerne posledice za muslimanske skupnosti;

13.    podpira programe, ki jih države financirajo skupaj z lokalnimi skupnostmi in s katerimi se krepi vloga etničnih in verskih manjšin, da se bo srednje- oziroma dolgoročno izboljšal socialni in ekonomski položaj teh skupnosti;

Dobro prilagojeni ukrepi ob spoštovanju vladavine prava

14.    zavrača zmotno prepričanje, da se varnost in svoboda izključujeta; meni, da sta posameznikova svoboda in spoštovanje temeljnih pravic stebra in temeljni pogoj varnosti v vsaki družbi;

15.    želi spomniti, da bi bilo treba vse ukrepe, tudi protiteroristične, zasnovati tako, da bi zagotovili posameznikovo svobodo, ter da bi morali biti popolnoma skladni z vladavino prava, da bi morale zanje veljati vse obveznosti v zvezi s temeljnimi pravicami, tudi v zvezi z zasebnostjo in varstvom podatkov, ter da mora biti vedno zagotovljeno sodno varstvo;

16.    poudarja, da je preskus potrebnosti in sorazmernosti za vsak ukrep, s katerim se omejujejo temeljne pravice in svoboščine, zapisan v obliki pravnih zahtev, ki jih nalaga Listina o temeljnih pravicah; zato nasprotuje težnji, da bi se varnostni ukrepi v boju proti terorizmu ali hudim kaznivim dejanjem upravičevali s pavšalnim sklicevanjem na „koristnost“;

17.    ponovno poudarja, da morajo ukrepi o zbiranju podatkov temeljiti izključno na doslednem pravnem okviru varstva podatkov, ki bo vključeval pravno zavezujoče standarde varstva osebnih podatkov, zlasti v zvezi z omejitvijo namena, omejitvijo podatkov na najmanjši možni obseg, informacijami, dostopom, popravkom, izbrisom in sodnim varstvom;

18.    nasprotuje sedanjemu ozračju, ko se ustvarja preganjavica, da bi vsilili čim več protiterorističnih ukrepov, na primer tistih v zvezi z evidencami podatkov o potnikih v EU, ne da bi najprej ocenili, ali so s pravnega vidika potrebni, oziroma ovrednotili vse že obstoječe tovrstne ukrepe; želi poudariti, da imajo vse države članice že precejšen sklop protiterorističnih in sorodnih predpisov in ukrepov, med drugim tudi:

–  podatke iz potnih listov potnikov, ki se že preverjajo in primerjajo z zbirkami podatkov o znanih storilcih kaznivih dejanj in osebah, ki jim ni dovoljen vstop,

–  organe preiskovanja in pregona kaznivih dejanj, ki smejo dostopati v telefonske in potniške podatke osumljencev ali celo skupin osumljencev, če jih povezujejo s konkretno grožnjo,

–  schengenski informacijski sistem, ki omogoča nadzor posameznikov ter njihovo hitro prijetje in izročitev, če ogrožajo varnost ali naklepajo kaznivo dejanje;

19.    zato poudarja, da morajo organi preiskovanja in pregona kaznivih dejanj izkoristiti že obstoječe možnosti in nujno okrepiti medsebojno sodelovanje;

20.    meni, da bi morala biti prednostna naloga EU v okviru preprečevanja hudega in organiziranega mednarodnega kriminala boj proti nezakoniti trgovini z orožjem; zlasti je prepričan, da je treba še okrepiti sodelovanje v zvezi z mehanizmi za izmenjavo informacij ter sledljivostjo orožja in njegovim uničenjem; ob tem poudarja, da ima več držav članic obsojanja vredna dvojna merila, saj prodajajo orožje in vojaško opremo posameznim skupinam na nekaterih konfliktnih območjih, obenem pa obsojajo uporabo sile;

21.    poziva k hitremu izvajanju nedavno sprejete direktive o preprečevanju pranja denarja;

22.    poudarja, da se je v nekaterih obdobjih ali na nekaterih poteh ali pri nekaterih mejnih prehodih že mogoče usmerjeno preverjati posameznike, ki uživajo pravico prostega gibanja, ko prečkajo zunanje meje – odvisno od stopnje ogrožanja; vztraja, da bi morale države članice v večji meri in bolje izkoristiti schengenski okvir, namesto da bi skušale uvajati mejne kontrole kljub že obstoječim drugim možnostim;

23.    poziva Komisijo, naj uradno pregleda predlog EU o evidenci podatkov o potnikih na podlagi meril potrebnosti in sorazmernosti, ki ju je Sodišče Evropske unije določilo pri presojanju direktive o hrambi podatkov; naroči svoji pravni službi, naj šest tednov po sprejetju te resolucije opravi podoben pregled;

24.    ob tem želi spomniti, da nimamo skupne opredelitve terorizma, kar še poglablja nejasnost predlaganih protiterorističnih ukrepov;

Varnost informacijske tehnologije

25.    opozarja, da morajo biti ukrepi za omejevanje temeljnih pravic na internetu za namene boja proti terorizmu zasnovani tako, da so potrebni in sorazmerni; poudarja, da se smejo domnevno kaznive vsebine odstraniti izključno na podlagi jasnih zakonsko določenih meril, s sodno odobritvijo in skladno z ustreznimi postopkovnimi jamstvi, ne pa na podlagi zasebnih „policijskih“ dejavnosti ponudnikov internetnih storitev; v zvezi s tem naj spomni, da je v Listini o temeljnih pravicah zagotovljena svoboda govora, medtem ko nekatere tretje države in tudi države članice izvajajo cenzuro, kar najverjetneje zavira svobodno in odprto demokratično udeležbo državljanov;

26.    poudarja, da je uporaba šifriranja v javni upravi, podjetjih in med državljani ključni steber evropske varnosti v informacijski tehnologiji; poziva Komisijo in države članice, naj ne skušajo oslabiti varnost v informacijski tehnologiji z reguliranjem uporabe šifriranja; poudarja, da bi lahko prepoved uporabe šifriranja zmanjšala varnost in povečala našo ranljivost za kibernetske napade;

27.    poudarja, kako pomembna je prosta in odprtokodna programska oprema za varnost na tem področju, saj se javno dostopna izvorna koda zlahka neodvisno nadzoruje;

28.    želi spomniti, da so se EU in države članice zavezale izvajanju načela vgrajene zasebnosti v zakonodaji o varstvu podatkov;

29.    poziva k hitremu sprejetju svežnja o varstvu podatkov, tudi tako, da Svet sprejme splošni pristop, pri čemer je treba spoštovati minimalne standarde, določene v Direktivi 95/46/EU;

Pravosodna razsežnost

30.    poziva države članice, naj okrepijo medsebojno pravosodno sodelovanje na podlagi obstoječih instrumentov EU, na primer evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS), evropskega sodnega naloga in Evropskega preiskovalnega urada, ob čemer bi morale upoštevati sorazmernost in temeljne pravice; poziva države članice, naj se v skladu z načrtom o procesnih pravicah hitro dogovorijo o vseh predlaganih ukrepih, kot naslednji korak pa naj obravnavajo odločitve o priporu in razmere v zaporih;

31.    je prepričan, da bi moral biti namen našega kazenskopravnega sistema rehabilitirati posameznike, tako da po vrnitvi iz zapora ne bi več ogrožali družbe; poziva države članice, naj poskrbijo za potrebne človeške vire in tako pomagajo rehabilitirati posameznike, ki se vrnejo iz zapora, in jih ponovno vključiti v družbo;

32.    poziva države članice in Komisijo, naj vzpostavijo ali okrepijo sisteme za zaščito notranjih informatorjev, zlasti na področju državne varnosti in obveščevalnih dejavnosti;

Zunanja razsežnost

33.    svari pred skušnjavo, da bi posegli po nekdanji kratkovidni in neučinkoviti praksi nedovoljenega dogovarjanja z avtoritarnimi režimi pod pretvezo varnosti, stabilnosti in boja proti nasilnemu ekstremizmu;

34.    kritično gleda na vlogo več zahodnih intervencij v zadnjih letih, saj so spodbodle radikalizacijo posameznikov, zlasti na Bližnjem vzhodu in v državah južnega sosedstva; poudarja, da se s tovrstnimi politikami terorizem kvečjemu spodbuja, ne pa odpravlja, zato bi bilo treba tak pristop opustiti;

35.    je zaskrbljen zaradi vojaških „rešitev“ v politikah EU za boj proti terorizmu, zaradi česar je nastalo veliko programov vojaške pomoči, ki avtoritarnim režimom pomagajo povečevati vojaške zmogljivosti in s tem podpirajo njihovo represivno politiko;

36.    poudarja, da je uporaba vojaških sil znotraj države v nekaterih državah članicah običajno prepovedana; poudarja, da ne bi smeli uporabljati solidarnostne klavzule (člen 222 PDEU) za zaobhajanje tovrstnih nacionalnih omejitev; opozarja na nevarnost, da bi se mogla solidarnostna klavzula izkoristiti kot orodje za napotitev vojakov v državo članico pod pretvezo protiterorističnega ukrepanja, da bi se bojevali proti „katastrofam, ki jih povzroči človek“, v resnici pa bi lahko šlo za protestnike; poudarja, da je treba takšno tolmačenje solidarnostne klavzule ostro zavrniti;

37.    meni, da bi morala EU v okviru potekajočega pregleda evropske sosedske politike temeljito pregledati svojo zunanjo politiko, zlasti strategijo za južno Sredozemlje, saj se je izkazala za neuspešno; poziva EU, naj oblikuje nov okvir za odnose s temi državami in regijami, ki bo temeljil na nevmešavanju v notranje zadeve in spoštovanju njihove suverenosti in katerega cilj bo podpiranje razvoja sosednjih regij ter spodbujanje zaposlovanja in izobraževanja, ne pa sklepanje „pridružitvenih sporazumov“ zgolj za uvedbo prostotrgovinskih območij, ki koristijo predvsem interesom korporacij na evropski strani;

38.    ponavlja, da bi morale države članice in po potrebi tudi EU obravnavati dejanske vzroke nasilnega ekstremizma na način, ki bo združljiv s človekovimi pravicami in mednarodnim pravom, ne pa spodbujati ali podpirati represivnih režimov ali skupin v teh državah;

39.    vztraja, da bi bilo treba pri sodelovanju na področju varnosti strogo spoštovati mednarodno pravo, tako pri izmenjavi obveščevalnih podatkov, vladavini prava, pravosodnih reformah in kazenskopravnih programov kot pri eksternalizaciji v azilni politiki, za kar na primer gre v kartumskem procesu;

40.    je prepričan, da bi se morala EU na varnostnem področju omejiti na programe sodelovanja ter se po potrebi usmeriti v preprečevanje radikalizacije in nasilnega ekstremizma, ne pa prek svojih politik zunanje razsežnosti suverenim državam vsiljevati svoje gospodarske ali politične poglede;

41.    glede na to želi spomniti, da je Parlament zavrnil pridružitveni sporazum EU-Izrael, saj EU in mnoge države članice zastopajo hkrati dve nasprotni stališči v izraelsko-palestinskem konfliktu, kar še krepi vtis o dvojnih merilih in protimuslimansko oziroma protiarabsko nastrojenost;

42.    zahteva večjo preglednost in odgovornost v zunanjepolitičnih odločitvah, povezanih s protiterorističnim ukrepanjem; poudarja, da so potrebni ustrezni sodni postopki, da bodo lahko posamezniki ali organizacije zahtevali sodni pregled vseh odločitev skupne zunanje in varnostne politike, ki bi jih zadevale;

43.    odločno nasprotuje, da bi za zunajsodne usmrtitve domnevnih teroristov uporabljali brezpilotne zrakoplove, in zahteva, da se prepove njihova uporaba za nadzorovanje in spremljanje civilistov;

44.    poziva Komisijo in države članice, naj skrbneje preučijo evropsko sodelovanje v ameriškem programu mučenja in izročitev ter naj omogočijo, da bo javnost izvedela, v kolikšni meri je bila njihova vlada vpletena in sokriva pri tem grozovitem ravnanju, kot je to storil ameriški senat v svojem poročilu o obveščevalnih službah;

45.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

[1] UL C 168 E, 14.6.2013, str. 45.
[2] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0418 .
[3] Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0173
[4] Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0230
[5] UL L 315, 14.11.2012, str. 57.
[6] Gl. poročilo Agencije za temeljne pravice z naslovom „Izkušnja diskriminacije, socialne izključenosti in nasilja: primerjalna študija muslimanske in nemuslimanske mladine v treh državah članicah EU“.