Dokument zasedanja
27.1.2016
PREDLOG RESOLUCIJE
ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS
( 2016/2529(RSP) )
Bodil Valero, Alyn Smith, Bronis Ropė, Igor Šoltes
v imenu skupine Verts/ALE
Resolucija Evropskega parlamenta o sistematičnih množičnih pobojih verskih manjšin, ki jih izvaja ISIS
( 2016/2529(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih resolucij o Iraku, Siriji, Libiji in Egiptu, zlasti tistih z dne 10. oktobra 2013 o nedavnih primerih preganjanja kristjanov in nasilja nad njimi, zlasti v Maluli (Sirija) in Pešavarju (Pakistan) in o primeru pastorja Saida Abedinija (Iran)[1], z dne 18. septembra 2014 o razmerah v Iraku in Siriji ter ofenzivi Islamske države, vključno s preganjanjem manjšin[2], z dne 27. novembra 2014 o v Iraku: ugrabitve žensk in slabo ravnanje z njimi[3], z dne 12. februarja 2015 o humanitarni krizi v Iraku in Siriji, zlasti v zvezi z Islamsko državo[4], z dne 12. marca 2015 o nedavnih napadih in ugrabitvah, zlasti Asircev, ki jih izvaja ISIS/Daiš na Bližnjem vzhodu[5], in z dne 30. aprila 2015 o uničenih kulturnih znamenitostih po akcijah organizacije ISIS/Daiš[6],
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. marca 2015 o regionalni strategiji EU za Sirijo in Irak ter proti grožnji Islamske države/Daiša, z dne 20. oktobra 2014 o krizi zaradi Islamske države/Daiša v Siriji in Iraku, z dne 30. avgusta 2014 o Iraku in Siriji, z dne 14. aprila 2014 in 12. oktobra 2015 o Siriji in z dne 15. avgusta 2014 o Iraku,
– ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o razmerah v Siriji in Iraku,
– ob upoštevanju smernic EU o mednarodnem humanitarnem pravu, o zagovornikih človekovih pravic in za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja,
– ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,
– ob upoštevanju Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida,
– ob upoštevanju rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,
– ob upoštevanju poročila Amnesty International z dne 20. januarja 2016 z naslovom Izgnani in razlaščeni: prisilno razseljevanje in načrtno uničevanje v severnem Iraku,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker so tarče tako imenovanega ISIL/Daiša še vedno etnične in verske skupine v Iraku in Siriji, med njimi Kaldejci, Sirci in Asirci, fajlski Kurdi, Kakajci, Sabejci, Šabaki, šiitski Arabci, Turkmenci in Jazidi, ki so načrtne žrtve hudih zlorab in kršenja mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava, med katerimi so po navedbah strokovnjakov OZN tudi vojna hudodelstva, hudodelstva proti človečnosti in mogoče celo genocid;
B. ker ta sistematična in grozovita dejanja proti posebnim etničnim in verskih skupinam vključujejo množične usmrtitve, etnično čiščenje, načrtne poboje, prisilne spreobrnitve v islam, ugrabitve, prisilno razseljevanje, kamenjanje in amputacije, prisilna izginotja in mučenja, uničevanje spomenikov verske in kulturne dediščine ter trgovanje s kulturno lastnino; ker je OZN poročala tudi o sistematičnem spolnem in fizičnem nasilju in zasužnjevanju žensk in otrok ter novačenju otrok za samomorilske bombne napade;
C. ker je organizacija Islamska država do sedaj načrtno in sistematično uničila več kot 100 verskih in zgodovinskih središč, vključno s cerkvami, mošejami, spomeniki, svetišči, in druge kraje, namenjene bogoslužju, grobove in pokopališča ter kraje, ki so del arheološke in kulturne dediščine Sirije in Iraka;
D. ker so po navedbah OZN ta dejanja del sistematične in splošne politike, katere namen je zatreti, za vedno izgnati ali uničiti te skupnosti na območjih, ki jih nadzoruje Daiš;
E. ker je v poročilu posebnega poročevalca OZN za spodbujanje in varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu z dne 16. junija 2015 navedeno, da obstajajo dokazi, da je ISIL zagrešil hude kršitve mednarodnega prava, med njimi genocid, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva in hude kršitve prava s področja človekovih pravic (odstavek 11);
F. ker je Daiš zagrešil nezaslišano nasilje in zlorabe ne samo nad verskimi manjšinami, ampak tudi nad drugimi skupinami in posamezniki, kot so sunitski muslimani, osebe LGBTI, ateisti in vsakdo, ki se ni prilagodil reakcionarni in skrajni ideologiji Islamske države;
G. ker pripadniki Daiša sistematično ubijajo vse nasprotnike, ne glede na vero, usmrtili so na primer številne sunitske novinarje in imame, ki so nasprotovali Daišu, v avgustu 2014 so v treh dneh ubili 700 pripadnikov sunitskih plemen v Deir ez-Zoru, 16. januarja 2016 pa na stotine sunitskih civilistov;
H. ker še vedno dnevno prihajajo poročila o množičnih vojnih hudodelstvih in drugih kršitvah mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic, ki jih izvajajo druge strani, vpletene v spopade v regiji, zlasti predstavniki Asadovega režima;
I. ker so verske in etnične manjšine tarča tudi Asadovega režima in neuradnih oboroženih skupin, ki niso Daiš, zlasti skupine Džabhat al Nusra v Siriji in šiitskih milic v Iraku;
J. ker je v nekaterih primerih razlog za napad na verske in etnične manjšine dejstvo, da storilci pomešajo etnično ali versko izročilo skupnosti in njeno domnevno politično lojalnost;
K. ker ima po mednarodnem pravu vsakdo pravico živeti v skladu s svojo vestjo ter svobodno verovati ali spremeniti verovanje; ker imajo politični in verski voditelji dolžnost, da se na vseh ravneh borijo proti skrajnostim in spodbujajo vzajemno spoštovanje med posamezniki in verskimi skupinami;
L. ker je do sedaj le devet držav članic ratificiralo Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, in sicer Avstrija, Belgija, Francija, Litva, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Slovaška in Španija;
1. ostro obsoja številne hude kršitve mednarodnega prava o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava, ki so jih zagrešile vse strani, vpletene v sedanje spopade v Iraku in Siriji;
2. ponavlja, da odločno obsoja množična in razširjena grozodejstva, ki jih je zagrešil Daiš, vključno z načrtnim uničevanjem verskih in etničnih skupnosti na območjih pod njegovim nadzorom;
3. ostro obsoja uničenje verskih in kulturnih središč in artefaktov, ki ga je povzročil Daiš, kar je napad na kulturno dediščino vseh prebivalcev Sirije in Iraka in človeštva nasploh; poziva vse države, naj spodbujajo kazensko preiskavo in pravosodno sodelovanje pri odkrivanju vseh skupin, odgovornih za nedovoljeno trgovino s predmeti kulturne dediščine in za poškodovanje ali uničenje kulturne dediščine v Siriji, Iraku in širšem Bližnjem vzhodu ter v predelih severne Afrike, saj je to kulturna dediščina vsega človeštva;
4. poziva vojskujoče strani v regiji, naj nemudoma prenehajo napadati civilno prebivalstvo, naj izpustijo samovoljno priprte zapornike in spoštujejo človekove pravice vseh, ne glede na veroizpoved, etnično pripadnost ali politično prepričanje;
5. obsoja stopnjevanje v retoriki vplivnih verskih voditeljev na Bližnjem vzhodu in drugod, tudi v Rusiji, v zvezi s spopadi v Siriji, kar podpihuje sovraštvo in povečuje nevarnost nasilja nad verskimi skupnostmi; poziva verske voditelje po svetu, naj se vzdržijo vsakršnega zagovarjanja verskega sovraštva in spodbujanja k nasilju;
6. priznava, podpira in zahteva vsesplošno spoštovanje neodtujljive pravice vseh verskih in etničnih manjšin in drugih, ki živijo v Iraku in Siriji, da v svoji zgodovinski in tradicionalni domovini še naprej živijo dostojanstveno, enakopravno in varno, da svojo veroizpoved izražajo popolnoma svobodno, brez prisile, nasilja ali diskriminacije; poudarja, da je treba njihove prave predstavnike vključiti v proces določitve politične prihodnosti njihove domovine v Iraku in Siriji;
7. priznava, da je nasilje Daiša le eden izmed mnogih dejavnikov, ki prispevajo k humanitarni krizi v Siriji, Iraku in širši regiji; v zvezi s tem poziva EU in države članice, naj bodo dejavnejše, naj sprejmejo praktične in politične ukrepe, zlasti prek okvira OZN, da bi se našla rešitev za spopade in zmanjšalo trpljenje in preganjanje milijonov ljudi vseh verskih in etničnih skupin;
8. ponovno izraža polno in dejansko podporo posebnemu odposlancu OZN Staffanu De Misturi pri pripravah za začetek pogajanj med vsemi sirskimi stranmi v bližnji prihodnosti v Ženevi; vztraja, da je pomembno ustrezno upoštevati zaščito manjšin pri vseh razpravah o politični tranziciji in prihodnosti Sirije; zato vztraja, da bi treba v mirovne pogovore vključiti tudi predstavnike gibanj, ki delujejo v Siriji;
9. poudarja, da je Daiš v prvi vrsti posledica, ne pa vzrok trenutnih pretresov, ki preplavljajo Bližnji vzhod in soseščino; opominja, da se je Daiš porodil zaradi daljšega obdobja kršitev človekovih pravic in nekaznovanosti, prijateljskega kapitalizma, vsesplošne korupcije, sektaštva, marginalizacije in diskriminacije celotnih skupin, vključno z arabskimi suniti, pa tudi zaradi dolge zgodovine zunanjih manipulacij in posredovanj regionalnih in zahodnih akterjev; zato meni, da učinkovit odziv mednarodne skupnosti na zločinska dejanja in naravo Daiša zahteva zbran, vključujoč in strateški akcijski načrt, temelječ na mednarodni zakonitosti;
10. poudarja, da vzpon Daiša kot pomembnega regionalnega akterja in od poletja 2014 v središču mednarodne pozornosti ne bi smel zasenčiti odgovornosti drugih akterjev v sedanji humanitarni katastrofi, v prvi vrsti Asadovega režima, a tudi nekdanje iraške vlade ter vodstev drugih lokalnih milic in nedžihadističnih vojskujočih se strani, tudi v Libiji;
11. ponovno najodločneje obsoja zločine, ki jih sirski režim izvaja nad svojim prebivalstvom, tudi uporabo kemičnega in zažigalnega orožja, kasetnih bomb, sodov z razstrelivom ter stalno obleganje na tisoče civilistov v Siriji;
12. poudarja, da morajo v skladu z mednarodnimi standardi vse strani v Siriji in Iraku odgovarjati za kršitve mednarodnega prava s področja človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava, vključno z genocidom, hudodelstvi zoper človečnost in vojnimi hudodelstvi; ponovno poziva, naj razmere v Siriji in Iraku obravnava Mednarodno kazensko sodišče, in podpira vse pobude v tej smeri;
13. izraža globoko zaskrbljenost, ker številni posebni poročevalci OZN navajajo, da so lahko zločini, ki jih je Daiš zagrešil nad verskimi manjšinami v Siriji, genocid; zato vztraja, da je zgodovinska odgovornost mednarodne skupnosti, da zagotovi, da verodostojna jurisdikcija ugotovi naravo teh zločinov;
14. poziva regionalno kurdsko vlado v severnem Iraku, naj razišče navedbe o hudih kršitvah človekovih pravic, ki jih je zagrešilo njeno vojaško krilo, pašmerge, ter naj kazensko preganja tiste, ki so odgovorni za te domnevne zločine;
15. je zaskrbljen, ker humanitarne potrebe prebivalstva v Iraku, Siriji in Libiji še naprej presegajo mednarodni odziv; poziva vse donatorje, vključno z EU in njenimi državami članicami, naj izpolnijo svoje obljube in hitreje nudijo pomoč, tudi prek lokalnih skupin civilne družbe in organizacij za pomoč manjšinam, da se karseda pomaga ranljivim skupinam, ki to potrebujejo; poziva Turčijo in regionalno kurdsko vlado, naj nemudoma odpreta meje s severno Sirijo in odpravita omejitve glede humanitarne pomoči, obnove, medijev ter izmenjave med politiko in civilno družbo;
16. priznava, da je sedanje preganjanje verskih in etničnih skupin na Bližnjem vzhodu dejavnik, ki prispeva k množični migraciji in notranjemu razseljevanju; poziva države članice, naj upoštevajo poziv visokega komisarja OZN za begunce k močnejši zavezi za delitev odgovornosti, da se ljudem, ki bežijo z vojnih območij ter pred preganjanjem zaradi verskega prepričanja ali etnične pripadnosti, s preselitvami, shemami za humanitarne sprejeme, poenostavljeno združitvijo družin ali prožnejšo vizumsko ureditvijo poišče zaščita onkraj meja regij v neposredni bližini; poudarja, da je treba zlasti obravnavati posebno ranljive ljudi, na primer tiste s hudimi zdravstvenimi težavami in invalide ter tiste, ki so tarča zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spola;
17. poziva vse države članice, naj brez odlašanja ratificirajo Mednarodno konvencijo o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj spodbujajo splošno ratifikacijo in izvajanje tega zelo pomembnega instrumenta s področja človekovih pravic ter naj podprejo delo Odbora OZN o prisilnih izginotjih, ki je bil ustanovljen v okviru omenjene konvencije;
18. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, svetu OZN za človekove pravice in vsem stranem, udeleženim v konfliktu v Siriji, Iraku in Libiji.