Dokument zasedanja
20.4.2016
PREDLOG RESOLUCIJE
k vprašanju za ustni odgovor B8-0361/2016
v skladu s členom 128(5) Poslovnika
o napadih na bolnišnice in šole kot kršitvah mednarodnega humanitarnega prava
( 2016/2662(RSP) )
Charles Goerens, Petras Auštrevičius, Marietje Schaake, Paavo Väyrynen, Louis Michel, Beatriz Becerra Basterrechea, Renate Weber
v imenu skupine ALDE
Resolucija Evropskega parlamenta o napadih na bolnišnice in šole kot kršitvah mednarodnega humanitarnega prava
( 2016/2662(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih dokumentov OZN o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju Ženevskih konvencij in drugih pravnih instrumentov mednarodnega humanitarnega prava,
– ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 8. decembra 2009 o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,
– ob upoštevanju Posodobljenih smernic Evropske unije o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava[1],
– ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN za svetovni humanitarni vrh z naslovom „One humanity, shared responsibility“ (Eno človeštvo, skupna odgovornost) z dne 2. februarja 2016,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 1998 (2011), sprejete 12. julija 2011, in 2143 (2014), sprejete 7. marca 2014, o zaščiti otrok, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN A/RES/64/290 z dne 9. julija 2010 o pravici do izobraževanja v izrednih razmerah,
– ob upoštevanju deklaracije o varnih šolah iz maja 2015, pripravljene za sprejetje na konferenci o varnih šolah v Oslu, ki jo je maja 2015 sklicalo norveško ministrstvo za zunanje zadeve, in z njo povezanih smernic za zaščito šol in univerz pred vojaško uporabo med oboroženimi spopadi,
– ob upoštevanju resolucije 32. mednarodne konference Rdečega križa in Rdečega polmeseca z dne 10. decembra 2015 o krepitvi spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2016 o humanitarnih razmerah v Jemnu[2],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2015 o humanitarni krizi v Iraku in Siriji, zlasti v zvezi z Islamsko državo[3],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč[4],
– ob upoštevanju vprašanja za Svet o napadih na bolnišnice in šole kot kršitvah mednarodnega humanitarnega prava ( O-000063/2016 – B8-0361/2016 ),
– ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,
A. ker je mednarodna skupnost priča grozljivemu trendu napadov na bolnišnice in šole v oboroženih spopadih po vsem svetu, nazadnje na zdravstvene centre zdravnikov brez meja v afganistanskem Kunduzu 3. oktobra 2015, jemenskem Razahu 10. januarja 2016 in sirskih mestih, ki so v rokah upornikov, 15. februarja 2016;
B. ker bo prvi svetovni humanitarni vrh potekal 23. in 24. maja 2016 v Istanbulu; ker generalni sekretar OZN v svojem poročilu za svetovni humanitarni vrh z naslovom Eno človeštvo, skupna odgovornost opozarja na po njegovem brezsramno in kruto erozijo spoštovanja mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava v oboroženih spopadih, ki bi lahko povzročila vrnitev v obdobje vojne brez meja; ker poročilo navaja, da neuspeh pri zahtevanju in spodbujanju spoštovanja skupnih norm in pri podpori obstoječim mehanizmom izvrševanja, spremljanja in odgovornosti prispeva k omenjeni eroziji;
C. ker je mednarodno humanitarno pravo znano tudi kot pravo oboroženih spopadov, namenjeno lajšanju posledic teh spopadov z zaščito tistih, ki ne sodelujejo v spopadih ter z urejanjem sredstev in metod vojskovanja;
D. ker so bolnišnice in zdravstveno osebje izrecno zaščiteni z mednarodnim humanitarnim pravom in ker so namerni napadi na civiliste ali civilno infrastrukturo po tem pravu jasno prepovedani in štejejo za njegovo resno kršitev;
E. ker je od 14. marca 2016 52 držav, vključno z nekaterimi, vendar ne vsemi državami članicami EU, podprlo deklaracijo o varnih šolah po konferenci, ki je na to temo maja 2015 potekala v Oslu;
F. ker je Svet za zunanje zadeve pri sprejemanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava poudaril pomen učinkovitega obravnavanja posledic resnih kršitev s podpiranjem ustreznih mehanizmov odgovornosti ter morebitno ključno vlogo Mednarodnega kazenskega sodišča v primerih, ko država ali države ne morejo ali ne želijo izvrševati svoje sodne pristojnosti: ker so ustrezne delovne skupine Sveta v skladu s smernicami EU dolžne spremljati razmere, za katere bi lahko veljalo mednarodno humanitarno pravo, ter v teh primerih priporočati ukrepe za spodbujanje skladnosti z njim (odstavek 15(a));
G. ker je med letoma 2012 in 2015 Mednarodni odbor Rdečega križa organiziral obsežen posvetovalni postopek o tem, kako okrepiti pravno varstvo žrtev oboroženih spopadov in kako povečati učinkovitost mehanizmov za spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava;
H. ker se države udeleženke 32. mednarodne konference Rdečega križa in Rdečega polmeseca decembra 2015 na koncu niso mogle dogovoriti o novem mehanizmu, ki sta ga Mednarodni odbor Rdečega križa in švicarska vlada predlagala za okrepitev spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava; ker bi predlagani novi mehanizem vključeval organizacijo letnih srečanj držav podpisnic Ženevskih konvencij; ker so se države udeleženke dogovorile, da bodo začele nov medvladni postopek za iskanje načinov za okrepitev izvajanja mednarodnega humanitarnega prava, da bi rezultat predstavile na naslednji mednarodni konferenci leta 2019;
1. izraža presenečenje in resno zaskrbljenost zaradi smrtonosnih napadov na bolnišnice in šole, ki se zaskrbljujoče vse pogosteje dogajajo v oboroženih spopadih po svetu in pri katerih so žrtve bolniki, študenti, zdravstveno in pedagoško osebje, humanitarni delavci in družinski člani, hkrati pa mednarodno obsojanje redko privede do neodvisnih preiskav in pristne odgovornosti; poziva države članice, institucije EU in visoko predstavnico/podpredsednico, naj priznajo resnični obseg tega nujnega vprašanja in nemudoma pripravijo konkreten in časovno opredeljen akcijski načrt z kar največjo uporabo vpliva EU in držav članic, da bi ustavili takšne kršitve in zlorabe;
2. obsoja napade na bolnišnice in šole, ki so prepovedani po mednarodnemu pravu, in priznava, da bi takšna dejanja lahko predstavljala grobe kršitve Ženevskih konvencij iz leta 1949 in vojne zločine po Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča; izraža svoje prepričanje, da je ohranitev zdravstvenih in izobraževalnih ustanov kot nevtralnih, zaščitenih krajev med oboroženimi spopadi odvisna od izida preglednih, neodvisnih in nepristranskih preiskav krutih napadov, ki so se zgodili, in od prevzemanja pristne odgovornosti za storjena hudodelstva;
3. poziva sprte stranke v konfliktih, naj spoštujejo temeljna načela mednarodnega humanitarnega prava in naj ne napadajo namerno civilne infrastrukture; poudarja, da je treba izboljšati varnost humanitarnih delavcev, da bi se lahko učinkoviteje odzivali na napade;
4. poziva EU in njene države članice, naj v celoti podprejo poziv generalnega sekretarja OZN, da morajo vse države članice OZN izkoristiti priložnost svetovnega humanitarnega vrha, da bi se ponovno zavezale k zaščiti civilistov in človekovih pravic vseh, in sicer s spoštovanjem pravil, o katerih so se že dogovorile; poudarja pomen, ki ga generalni sekretar OZN daje krepitvi preiskovalnih in pravosodnih sistemov, vključno z Mednarodnim kazenskim sodiščem, da bi dopolnili nacionalne okvire in dokončno odpravili nekaznovanost za kršitve mednarodnega humanitarnega prava;
5. priznava pomen in edinstven značaj smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava, saj nobena druga država ali organizacija ni sprejela enakovrednega dokumenta; poziva institucije EU in države članice, naj učinkovito izvajajo smernice EU;
6. poziva Svet za zunanje zadeve in podpredsednico/visoko predstavnico, naj za zagotovitev skladnega in učinkovitega razvoja politik in ukrepov EU, povezanih z mednarodnim humanitarnim pravom, pregledata sedanjo razdelitev odgovornosti, na podlagi katere je za izvajanje smernic o mednarodnem humanitarnem pravu prvenstveno pristojna delovna skupina Sveta za javno mednarodno pravo, ki jo vodi predsedstvo Sveta; v zvezi s tem poudarja, da so ustrezne delovne skupine Sveta v skladu s smernicami EU dolžne spremljati razmere, za katere bi lahko veljalo mednarodno humanitarno pravo, ter v teh primerih priporočati ukrepe za spodbujanje skladnosti z njim (odstavek 15(a)); poziva ustrezne delovne skupine Sveta, naj ta mandat uporabijo za obravnavanje sedanje pereče krize zaradi nespoštovanja;
7. želi spomniti na stališče, izraženo v smernicah EU, da se bodo, kadar je to primerno, upoštevale storitve Mednarodne humanitarne komisije za ugotavljanje dejstev, ustanovljene v skladu z Dopolnilnim protokolom I k Ženevskim konvencijam iz leta 1949, ki lahko pomaga pri spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava prek svoje zmogljivosti ugotavljanja dejstev in metode dobrih uslug; ugotavlja, da storitve Mednarodne humanitarne komisije za ugotavljanje dejstev niso bile uporabljene, in poziva Svet, države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj resno razmislijo, da bi to komisijo prvič po njeni ustanovitvi uporabile za obravnavanje napadov na bolnišnice in šole kot izredne krizne razmere v zvezi s spoštovanjem standardov mednarodnega humanitarnega prava;
8. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima mednarodna skupnost zdaj omejen institucionalni prostor za obravnavanje skupnih pomislekov v zvezi z izvajanjem mednarodnega humanitarnega prava; v zvezi s tem obžaluje, da se državam udeleženkam 32. mednarodne konference Rdečega križa in Rdečega polmeseca decembra 2015 ni uspelo dogovoriti o novem mehanizmu, s katerim bi okrepili sistem upravljanja mednarodnega humanitarnega prava, in sicer z vzpostavitvijo letnega srečanja držav, da bi poglobili dialog, in z uvedbo rednega poročanja o nacionalnem spoštovanju tega prava; poziva EU in njene države članice, naj si v okviru naslednjega medvladnega postopka prizadevajo za boljši rezultat;
9. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku generalne skupščine OZN in vladam držav članic OZN.