Dokument zasedanja
20.4.2016
PREDLOG RESOLUCIJE
k vprašanju za ustni odgovor B8-0361/2016
v skladu s členom 128(5) Poslovnika
o napadih na bolnišnice in šole kot kršitvah mednarodnega humanitarnega prava
( 2016/2662(RSP) )
Cristian Dan Preda, Andrzej Grzyb, Davor Ivo Stier, Anna Záborská
v imenu skupine PPE
Resolucija Evropskega parlamenta o napadih na bolnišnice in šole kot kršitvah mednarodnega humanitarnega prava
( 2016/2662(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah ter drugih instrumentov OZN o človekovih pravicah,
– ob upoštevanju ženevskih konvencij in drugih pravnih instrumentov mednarodnega humanitarnega prava,
– ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 8. decembra 2009 o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,
– ob upoštevanju Posodobljenih smernic Evropske unije o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava[1],
– ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN za svetovni humanitarni vrh z naslovom One humanity, shared responsability (Eno človeštvo, skupna odgovornost) z dne 2. februarja 2016,
– ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta OZN št. 1998 (2011), sprejete 12. julija 2011, in 2143 (2014), sprejete 7. marca 2014, o zaščiti otrok, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi,
– ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN A/RES/64/290 z dne 9. julija 2010 o pravici do izobraževanja v izrednih razmerah,
– ob upoštevanju deklaracije o varnih šolah iz maja 2015, pripravljene za sprejetje na konferenci o varnih šolah v Oslu, ki jo je maja 2015 sklicalo norveško ministrstvo za zunanje zadeve, in z njo povezanih smernic za zaščito šol in univerz pred vojaško uporabo med oboroženimi spopadi,
– ob upoštevanju navodil o napadih na šole in bolnišnice, ki jih je v pomoč vsem, ki so vključeni v spremljanje, poročanje in zastopanje interesov, 21. maja 2014 izdala posebna predstavnica generalnega sekretarja OZN za otroke v oboroženih spopadih,
– ob upoštevanju resolucije 32. mednarodne konference Rdečega križa in Rdečega polmeseca z dne 10. decembra 2015 o krepitvi spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2016 o humanitarnih razmerah v Jemnu[2],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. februarja 2015 o humanitarni krizi v Iraku in Siriji, zlasti v zvezi z Islamsko državo[3],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč[4],
– ob upoštevanju vprašanja za Svet o napadih na bolnišnice in šole kot kršitvah mednarodnega humanitarnega prava ( O-000063/2016 – B8-0361/2016 ),
– ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,
A. ker je bila mednarodna skupnost v zadnjih desetih letih priča vse bolj razširjenemu trendu napadov na bolnišnice in šole v oboroženih spopadih po vsem svetu, kot so napadi 2. aprila 2015 v Keniji, na več tisoč šol v severni Nigeriji med letoma 2009 in 2015, 3. oktobra 2015 v afganistanskem Kunduzu, 10. januarja 2016 v jemenskem Razahu in 15. februarja 2016 v provinci Idlib na severu Sirije; ker so bili napadi v Kunduzu obravnavani kot neposredna posledica nenamerne človeške napake, v kombinaciji s procesnimi pomanjkljivostmi in pomanjkljivostmi na področju tehnične opreme, in ker so bile sprožene preiskave, ki so privedle do kaznovanja odgovornih;
B. ker se je število ljudi, ki potrebujejo pomoč, od leta 2004 več kot podvojilo in je leta 2015 znašalo več kot 100 milijonov; ker 250 milijonov ljudi čuti posledice humanitarnih kriz; ker je število prisilno razseljenih ljudi doseglo najvišjo raven po drugi svetovni vojni in znaša skoraj 60 milijonov, pri čemer je skoraj 40 milijonov ljudi razseljenih znotraj lastne države; ker je več kot polovica beguncev v svetu otrok;
C. ker se na humanitarne krize najprej odzovejo družine, ki svojim prizadetim članom nudijo zatočišče, hrano ter potrebno oskrbo in solidarnost; ker je dobro počutje otrok in mater najpomembnejša prioriteta vseh družin in je vredno največjih žrtev;
D. ker so vse večje potrebe in izzivi, pomanjkanje trajnih zavez ter rastoči stroški humanitarne pomoči v zadnjih osmih letih prispevali k temu, da je sedanji humanitarni sistem dosegel svoje meje, in ker so številne organizacije zaradi tega prisiljene začasno prekiniti pomoč v hrani, nudenje zatočišč in druge humanitarne operacije, ki rešujejo življenja;
E. ker bo prvi svetovni humanitarni vrh potekal 23. in 24. maja 2016 v Istanbulu; ker generalni sekretar OZN v svojem poročilu za svetovni humanitarni vrh z naslovom One humanity, shared responsibility (Eno človeštvo, skupna odgovornost) opozarja na po njegovem brezsramno in kruto erozijo spoštovanja mednarodnih človekovih pravic in humanitarnega prava med oboroženimi spopadi, zaradi katere obstaja nevarnost vrnitve v obdobje vojne brez meja; ker poročilo navaja, da k omenjeni erozij prispeva neuspeh pri zahtevanju in spodbujanju spoštovanja skupnih norm in pri podpori obstoječim mehanizmom izvrševanja, spremljanja in odgovornosti;
F. ker morajo vse strani v spopadu, tudi državne in nedržavne oborožene sile, humanitarnim delavcem zagotoviti potreben dostop, da lahko pomagajo ranljivemu in zaradi spopadov prizadetemu civilnemu prebivalstvu;
G. ker je mednarodno humanitarno pravo, znano tudi kot pravo oboroženih spopadov, namenjeno lajšanju posledic oboroženih spopadov z zaščito tistih, ki ne sodelujejo v spopadih, ter z urejanjem sredstev in metod vojne;
H. ker so bolnišnice in zdravstveno osebje izrecno zaščiteni z mednarodnim humanitarnim pravom in ker vsak namerni napad na civiliste ali civilno infrastrukturo šteje za resno kršitev mednarodnega humanitarnega prava;
I. ker nekatere oborožene skupine nasprotujejo laičnemu izobraževanju in izobraževanju deklet ali temu, da dekleta obravnava moško zdravstveno osebje, in zato ovirajo dostop do teh storitev; ker tudi splošno ozračje negotovosti, ki je posledica spopadov, otrokom, učiteljem in zdravstvenemu osebju preprečuje, da bi obiskovali šolo ali poiskali zdravniško pomoč;
J. ker je deklaracijo o varnih šolah po konferenci, ki je na to temo maja 2015 potekala v Oslu, do 14. marca 2016 podprlo 52 držav, vključno s 13 državami članicami EU;
K. ker je Svet za zunanje zadeve pri sprejemanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava poudaril pomen učinkovitega obravnavanja posledic resnih kršitev s podpiranjem ustreznih mehanizmov odgovornosti ter morebitno ključno vlogo Mednarodnega kazenskega sodišča v primerih, ko ustrezna država ali države ne morejo oziroma ne želijo izvrševati svoje sodne pristojnosti; ker so ustrezne delovne skupine Sveta v skladu s smernicami EU poleg tega dolžne spremljati razmere, za katere bi lahko veljalo mednarodno humanitarno pravo, ter v teh primerih priporočati ukrepe za spodbujanje njegovega spoštovanja (odstavek 15(a));
L. ker se posodobljene smernice EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava nanašajo na različne načine ukrepanja, ki jih ima EU v odnosih s tretjimi državami na voljo v zvezi s tem, vključno s političnim dialogom, splošnimi javnimi izjavami, omejevalnimi ukrepi, sodelovanjem z drugimi mednarodnimi organi, operacijami na področju kriznega upravljanja, individualno odgovornostjo, usposabljanjem in nadzorom nad izvozom orožja (odstavek 16);
M. ker je Mednarodni odbor Rdečega križa med letoma 2012 in 2015 organiziral velik posvetovalni postopek o tem, kako okrepiti pravno varstvo žrtev oboroženih spopadov in kako izboljšati učinkovitost mehanizmov za spoštovanje mednarodnega humanitarnega prava;
N. ker so se države, ki udeležile 32. mednarodne konference Rdečega križa in Rdečega polmeseca iz decembra 2015, dogovorile, da bodo začele nov medvladni postopek za iskanje načinov za izboljšanje izvajanja mednarodnega humanitarnega prava, da bi rezultat predstavile na naslednji mednarodni konferenci leta 2019;
O. ker poglavje za humanitarno pomoč EU, ki je v letu 2015 znašalo 909 milijonov EUR, predstavlja manj kot 1 % skupnega proračuna EU; ker bi sedanjo vrzel med izrednimi humanitarnimi potrebami in razpoložljivimi viri med drugim lahko zmanjšali tako, da bi bolje povezali nujno in dolgoročno pomoč;
1. izraža pretresenost in globoko zaskrbljenost zaradi smrtonosnih napadov na bolnišnice in šole, ki se zaskrbljujoče vse pogosteje dogajajo med oboroženimi spopadi po svetu in pri katerih so tarče in žrtve bolniki, študenti, zdravstveno in pedagoško osebje, humanitarni delavci, otroci in družinski člani; izraža mnenje, da morajo obsodbi mednarodne skupnosti slediti neodvisne preiskave in dejanski poziv na odgovornost; poziva države članice EU in OZN, institucije EU in podpredsednico/visoko predstavnico, naj priznajo resnične razsežnosti tega nujnega problema in uporabijo vsa sredstva, ki jih imajo na razpolago;
2. obsoja napade na bolnišnice in šole, ki so po mednarodnemu pravu prepovedani, in priznava, da bi takšna dejanja lahko predstavljala grobe kršitve ženevskih konvencij iz leta 1949 in vojna hudodelstva po Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča; izraža prepričanje, da je treba zagotoviti, da bodo zdravstvene in izobraževalne ustanove med oboroženimi spopadi tudi v prihodnje nevtralni, zaščiteni kraji, in sicer s pomočjo preglednih, neodvisnih in nepristranskih preiskav krutih napadov in tako, da se vse udeležene strani dejansko pozove na odgovornost za storjena hudodelstva;
3. poudarja, da je pravica do zdravja človekova pravica, ter poziva strani, ki so udeležene v oboroženih spopadih, naj med oboroženimi spopadi zagotovijo razpoložljivost, dostopnost, sprejemljivost in kakovost zdravstvenih storitev;
4. priznava vlogo družine pri zaščiti in oskrbi najbolj ranljivih oseb, zlasti otrok in žensk, in priznava tudi, da je za čim večjo ustreznost in uspešnost humanitarne pomoči pomembno vzpostaviti partnerstvo z družinami;
5. poziva EU in njene države članice, naj v celoti podprejo poziv generalnega sekretarja OZN, da morajo vse države članice OZN izkoristiti priložnost svetovnega humanitarnega vrha in se ponovno zavezati k varovanju civilistov in človekovih pravic vseh, in sicer s spoštovanjem že dogovorjenih pravil; poudarja pomen, ki ga generalni sekretar OZN pripisuje krepitvi mednarodnih preiskovalnih in pravosodnih sistemov, vključno z Mednarodnim kazenskim sodiščem, da bi dopolnili nacionalne okvire in dokončno odpravili nekaznovanje za kršitve mednarodnega humanitarnega prava;
6. poziva udeležence svetovnega humanitarnega vrha, naj se zavežejo k sistematičnemu in participativnemu pristopu, ki bo temeljil na rezultatih, tako da določijo posebne kazalnike in metodologijo dela, ki naj jih dopolnijo in uporabljajo tudi donatorji in izvajalske agencije, ter naj si prizadevajo za institucionalizacijo, boljše spremljanje in ocenjevanje okvira OZN za odgovornost v odnosu do prizadetega prebivalstva;
7. poudarja, da je treba za rešitev problema novih in ponavljajočih se nesreč in ranljivosti preprečiti podvajanje sistemov, razširiti podlago za financiranje, zagotoviti dolgoročne predvidljive naložbe in skladnost z novo agendo za trajnostni razvoj, zlasti tako, da se med humanitarnimi in razvojnimi akterji spodbuja skupni pristop k oceni tveganja in potreb, načrtovanju in financiranju; poudarja, da je potrebno večje dopolnjevanje med humanitarno in razvojno pomočjo, da bi rešili vprašanje učinkovitost in zapolnili vrzeli v humanitarnem financiranju, ter da bi moralo biti to dopolnjevanje tesno povezano z večjo razvojno pomočjo in humanitarnim financiranjem; v zvezi s tem opozarja na dolgoletno mednarodno zavezo k uresničitvi cilja o 0,7 % BND;
8. priznava pomen in edinstveni značaj smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava, saj nobena druga država ali organizacija ni sprejela enakovrednega dokumenta; poziva države članice, naj učinkovito izvajajo smernice EU;
9. poziva Svet za zunanje zadeve in podpredsednico/visoko predstavnico, naj zagotovita skladen in učinkovit razvoj politik in ukrepov EU, povezanih z mednarodnim humanitarnim pravom, ter poskrbita za to, da bo za izvajanje smernic o mednarodnem humanitarnem pravu prvenstveno pristojna delovna skupina Sveta za javno mednarodno pravo, ki jo vodi predsedstvo Sveta; v zvezi s tem poudarja, da so ustrezne delovne skupine Sveta v skladu s smernicami EU dolžne spremljati razmere, za katere bi lahko veljalo mednarodno humanitarno pravo, ter v teh primerih priporočati ukrepe za spodbujanje njegovega spoštovanja (odstavek 15(a));
10. želi spomniti na stališče, izraženo v smernicah EU, da se bodo, kadar je to primerno, upoštevale storitve Mednarodne humanitarne komisije za ugotavljanje dejstev, ustanovljene v skladu z Dopolnilnim protokolom I k ženevskim konvencijam iz leta 1949, ki lahko pomaga pri spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava prek svoje zmogljivosti ugotavljanja dejstev in posredniške funkcije; ugotavlja, da storitve Mednarodne humanitarne komisije za ugotavljanje dejstev doslej niso bile uporabljene, in poziva udeležene strani, naj razmislijo o njeni uporabi;
11. poziva k povečanju institucionalnega manevrskega prostora, da bo mednarodna skupnost lahko obravnavala skupne pomisleke v zvezi z izvajanjem mednarodnega humanitarnega prava, ter k okrepitvi političnega dialoga, namenjenega izboljšanju preprečevanja spopadov in čim prejšnjemu končanju oboroženih spopadov po vsem svetu; poziva EU in njene države članice, naj si v okviru naslednjega medvladnega postopka prizadevajo za boljši rezultat, da bi našli način za izboljšanje izvajanja mednarodnega humanitarnega prava, kot je bilo decembra 2015 dogovorjeno na 32. mednarodni konferenci Rdečega križa in Rdečega polmeseca;
12. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku generalne skupščine OZN in vladam držav članic OZN.