Dokument zasedanja
12.12.2016
PREDLOG RESOLUCIJE
ob zaključku razprave o izjavi Komisije
v skladu s členom 123(2) Poslovnika
o pomoči žrtvam talidomida
( 2016/3029(RSP) )
Esteban González Pons, Elisabetta Gardini, Pilar Ayuso, Giovanni La Via, Rosa Estaràs Ferragut, Francesc Gambús, Barbara Matera
v imenu skupine PPE
Kathleen Van Brempt, Miriam Dalli, Susanne Melior, Soledad Cabezón Ruiz, Nicola Caputo, Renata Briano, Jo Leinen, Nessa Childers, Damiano Zoffoli
v imenu skupine S&D
Julie Girling, Syed Kamall, Daniel Dalton, Helga Stevens, Geoffrey Van Orden
v imenu skupine ECR
Beatriz Becerra Basterrechea, Izaskun Bilbao Barandica, Marian Harkin, Maite Pagazaurtundúa Ruiz
v imenu skupine ALDE
Lynn Boylan, Kateřina Konečná, Estefanía Torres Martínez, Josu Juaristi Abaunz, Merja Kyllönen, Younous Omarjee, Anja Hazekamp, Fabio De Masi, Marisa Matias, Martina Michels, Jiří Maštálka, Paloma López Bermejo, Ángela Vallina, Sofia Sakorafa, Javier Couso Permuy, Marina Albiol Guzmán
v imenu skupine GUE/NGL
Ernest Urtasun, Jill Evans, Michèle Rivasi, Terry Reintke, Igor Šoltes, Martin Häusling, Bart Staes, Yannick Jadot
v imenu skupine Verts/ALE
Resolucija Evropskega parlamenta o pomoči žrtvam talidomida
( 2016/3029(RSP) )
Evropski parlament,
– ob upoštevanju načrtovanih sprememb zakona o fundaciji za žrtve talidomida, ki bi jih nemška vlada lahko izkoristila, da bi žrtvam talidomida, ki so jim ta status priznali sodno imenovani skladi ali ki prejemajo nadomestila iz nacionalnih vladnih programov, omogočila dostop do posebnega zdravstvenega sklada nemške fundacije za žrtve talidomida (Conterganstiftung);
– ob upoštevanju španskega kraljevega odloka št. 1006/2010 z dne 5. avgusta 2010, ki ureja postopek zagotavljanja pomoči osebam, ki jih je v Španiji v obdobju 1960–1965 prizadel talidomid,
– ob upoštevanju približnega števila prizadetih zaradi talidomida v EU (okrog 2700 v Nemčiji (vir: nemška vlada), okrog 500 v Italiji (vir: VITA – Associazione Vittime Italiane Thalidomide), 500 v Združenem kraljestvu, 100 na Švedskem (vir: DLA Piper study) in 200 v Španiji (vir: Avite Spain)),
– ob upoštevanju poročila univerze v Heidelbergu z naslovom Wiederholt durchzuführende Befragungen zu Problemen, speziellen Bedarfen und Versorgungsdefiziten von contergangeschädigten Menschen (2010-2013) (redno anketiranje žrtev talidomida o težavah, posebnih potrebah in pomanjkljivostih na področju oskrbe), ki podrobno navaja vse večje zdravstvene težave in posebne potrebe ter pomanjkljivosti pri podpori preživelim žrtvam talidomida,
– ob upoštevanju poročila Firefly z januarja 2015, ki izpostavlja poslabšanje fizičnega in psihičnega zdravja žrtev talidomida ter njihove prihodnje potrebe[1],
– ob upoštevanju poročila ministrstva za zdravje nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija z maja 2015 o kakovosti življenja žrtev talidomida in napovedi njihovih prihodnjih potreb[2],
– ob upoštevanju odprtih pisem predsednikov političnih skupin Evropskega parlamenta, v katerih poudarjajo, da imajo preživele žrtve talidomida hude kronične bolečine in da njihove potrebe niso izpolnjene,
– ob upoštevanju tiskovne konference z dne 27. maja 2015 v Evropskem parlamentu v Bruslju, na kateri so poslanci iz vseh političnih skupin poudarili, da je treba žrtvam talidomida zagotoviti pomoč za njihove zdravstvene težave[3],
– ob upoštevanju praznovanja, ki ga je EU organizirala septembra 2015 ob 50. obletnici sprejetja prvih farmacevtskih predpisov v Evropi za varstvo državljanov EU, kar dodatno potrjuje, da je učinkovita farmacevtska zakonodaja trajna zapuščina tisoče mrtvih dojenčkov in resnih prirojenih motenj, ki so posledica jemanja talidomida med nosečnostjo,
– ob upoštevanju vprašanja za ustni odgovor in razprave o talidomidu na plenarnem zasedanju v Strasbourgu marca 2016,
– ob upoštevanju pisma mednarodne pravne pisarne Ince and Co. z dne 5. marca 2015, ki opisuje, kako je pomanjkanje farmacevtskega nadzora in uničenje dokazov o učinkih talidomida vplivalo na zdravje žrtev tega zdravila[4],
– ob upoštevanju izjave nemške zvezne vlade z junija 2016 o tem, da je treba prevzeti odgovornost in preživelim žrtvam talidomida[5] zagotoviti nebirokratsko pomoč,
– ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,
A. ker je talidomid v poznih 50-tih in zgodnjih 60-tih letih prejšnjega stoletja tržilo podjetje Chemie Grünenthal GmbH kot varno zdravilo za zdravljenje jutranje slabosti, glavobola, kašlja, nespečnost in prehlada; ker so zdravilo jemale noseče ženske, kar je povzročilo smrt in ali prirojene okvare tisočih dojenčkov v številnih evropskih državah;
B. ker dokumenti iz časa škandala zaradi talidomida, ki jih je neodvisno preverila mednarodna pravna pisarn Ince and Co., kažejo na hude pomanjkljivosti pri učinkovitem farmacevtskem nadzoru v Zvezni republiki Nemčiji, za razliko od drugih držav, kot so ZDA, Francija, Portugalska in Turčija;
C. ker neodvisno preverjene raziskave[6] jasno kažejo, da je Zvezna republika Nemčija leta 1970 posegla v kazenski postopek zoper nemškega proizvajalca talidomida, podjetje Chemie Grünenthal GmbH, in posledično ni bilo mogoče ugotoviti krivde proizvajalca; ker so bili poleg tega sprejeti ukrepi za preprečitev uvedbe civilnih postopkov zoper podjetje, kar je najbrž preprečilo, da bi žrtve dosegle pravico in prejele ustrezno finančno podporo za njihove sedanje in prihodnje zdravstvene težave;
D. ker nedavno objavljeni neodvisni poročili v Nemčiji (poročilo univerze v Heidelbergu in poročilo univerze v Kölnu[7]) in Združenem kraljestvu (poročilo Firefly) ugotavljata, da preživele žrtve talidomida potrebujejo več pomoči za svoje zdravstvene potrebe, mobilnost in neodvisno življenje, ker se jim zdravstveno stanje hitro poslabšuje zaradi vrste invalidnosti in ker ves čas od rojstva niso dobili ustrezne pomoči;
E. ker ima Nemčija posebno odgovornost poskrbeti za pošteno obravnavo svojih preživelih žrtev talidomida, za kar so odgovorne tudi druge nacionalne vlade;
F. ker so predsedniki političnih skupin Evropskega parlamenta v odprtih pismih podprli prizadevanja za pokrivanje zdravstvenih potreb žrtev talidomida;
G. opozarja na tiskovno konferenco maja 2015 v Bruslju, ki so jo podprle vse politične skupine Evropskega parlamenta in na kateri je bilo poudarjeno, da še vedno niso urejene zdravstvene potrebe žrtev talidomida;
H. opozarja, da je Komisija septembra 2015 v Bruslju praznovala 50. obletnico sprejetja prvega akta farmacevtske zakonodaje EU, ki je bil v veliki meri posledica škandala zaradi talidomida; poudarja, da so bile zatem razvite regulativne strukture, ki so v zadnjih petdesetih letih milijone državljanov EU zaščitile pred podobnimi nesrečami, žrtve talidomida pa se soočajo z bolečimi in omejevalnimi posledicami tega zdravila;
I. opozarja, da so na plenarni razpravi v Strasbourgu marca 2016 poslanci vseh političnih skupin poudarili, da je treba žrtvam talidomida nujno pomagati pri izpolnjevanju njihovih potreb, in da je evropski komisar za zdravje in varnost hrane Vytenis Andriukaitis izjavil, da obstaja volja za sprejetje ustrezne rešitve za vse žrtve talidomida, ki bi izboljšala njihovo kakovost življenja;
J. ugotavlja, da imata Evropski parlament in Komisija priložnost in voljo, da v skladu z etičnimi in humanitarnimi standardi popravita napake zaradi neizvajanja farmacevtskega nadzora in poznejšega uničenja dokazov, ki so povzročile tragedijo s talidomidom;
K. potrjuje, da je nemška zvezna vlada[8] junija 2016 izjavila, da mora prevzeti odgovornost in zagotoviti finančno pomoč brez zapletenih upravnih postopkov in dolgotrajnega individualnega preverjanja;
L. ker je nemška zvezna vlada[9] junija 2016 potrdila, da je sprememba zakona o fundaciji za žrtve talidomida pred januarjem 2017 v Nemčiji potrebna in možna;
M. ugotavlja, da številni preživeli po vsej EU pogosto ne morejo zaprositi za finančna sredstva za pokrivanje stroškov socialnih storitev, kar je trenutno največja skrb žrtev talidomida, ki so zdaj stari med 50 in 60 let in bodo te storitve v prihodnjih letih še pogosteje potrebovale, ker bodo njihovi negovalci – pogosto njihovi partnerji ali sorodniki – morda tudi sami zboleli ali umrli;
1. poziva države članice in Komisijo, naj uskladijo delovanje in ukrepe za formalno priznanje in izplačilo odškodnine preživelim žrtvam talidomida;
2. poziva nemško zvezno vlado, naj izkoristi priložnost načrtovane posodobitve zakona o fundaciji za žrtve talidomida, da bi preživelim žrtvam talidomida, ki so jim ta status priznali sodno imenovani skladi ali ki prejemajo nadomestila iz nacionalnih vladnih programov, omogočila dostop do posebnega zdravstvenega sklada nemške fundacije za invalide zaradi talidomida (Conterganstiftung für behinderte Menschen);
3. zahteva, da se preživele žrtve talidomida iz Združenega kraljestva, Španije, Italije, Švedske in drugih držav članic skupinsko vključijo v shemo, če so jim v njihovi državi v dobri veri priznali status žrtve talidomida;
4. poziva špansko vlado, naj pregleda postopek, ki ga je sprožila leta 2010, ter olajša ustrezno identifikacijo španskih žrtev talidomida in izplačilo odškodnine v okviru svoje nacionalne sheme v skladu z nezakonodajnim predlogom o zaščiti žrtev talidomida (161/000331), ki ga je španski kongres soglasno sprejel 24. novembra 2016;
5. poziva Komisijo, naj vzpostavi okvirni protokol na evropski ravni, po katerem bodo vsi evropski državljani, ki jih je prizadel talidomid, prejeli enako nadomestilo, ne glede na to, iz katere države članice prihajajo, ter pripravi program EU za pomoč in podporo žrtvam talidomida in njihovim družinam (ki bo obsegal finančne in socialne določbe);
6. poziva podjetje Grünenthal, naj prevzame svoj del odgovornosti;
7. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu in državam članicam.