o predlogu Odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 76/769/EGS v zvezi z omejitvami pri trženju in uporabi nekaterih nevarnih snovi in pripravkov (diklorometan)

(KOM(2008)0080 – C6‑0068/2008 – 2008/0033(COD))

(Postopek soodločanja: prva obravnava)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2008)0080),

–   ob upoštevanju členov 251(2) in 95 pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0068/2008),

–   ob upoštevanju člena 51 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0341/2008),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

„Kljub dobremu prezračevanju, odstranjevanju na majhnih površinah in takojšnji odstranitvi ostankov barve ter zapiranju posod z odstranjevalnim sredstvom, se mejna vrednost izpostavljenosti (100 ppm) ponavadi preseže. Zato je treba na takšnih delovnih mestih uporabljati samostojne dihalne naprave, razen kadar je z meritvami nedvomno dokazano, da pri posameznem odstranjevalcu barve ali s posebnimi zaščitnimi postopki mejna vrednost izpostavljenosti ni presežena.

Filtrirne maske ne omogočajo zadostne zaščite. Pri uporabniku dihalne naprave je treba med uporabo opraviti splošni varnostni pregled. Če bo čas dela pri odstranjevanju barve presegal 20 % tedenskega delovnika, je treba pri odgovornem regulativnem organu za varnost pri delu zaprositi za posebno dovoljenje.“

VCI – Nemška zveza za kemično industrijo, 2000

1. Uvod

Diklorometan je brezbarvna kemična spojina z ostrim, etru podobnim ali rahlo sladkim vonjem.

Večinoma se uporablja pri proizvodnji farmacevtskih izdelkov, topil in pomožnih sredstev, odstranjevalcev barve ter lepil. Od skupne proizvodnje v letu 2005, ki je znašala 244.000 ton, je bilo v odstranjevalcih barve uporabljenega 13.000 ton „deviškega“ diklorometana (ca. 5 %), še dodatnih 1.500–11.000 ton za ta namen pa je bilo pridobljenih pri farmacevtski proizvodnji.

Diklorometan ima edinstven vzorec škodljivih učinkov na zdravje ljudi in je uvrščen na seznam 33 prednostnih snovi v okvirni direktivi o vodi. Odstranjevalci barve na osnovi diklorometana vsebujejo 60–90 % diklorometana. Diklorometan zavre pri 30–40°C in je izredno hlapljiv. Uvrščen je med kancerogene snovi kategorije 3. Pri močni izpostavljenosti ima narkotičen učinek, ki vodi v depresijo osrednjega živčnega sistema, izgubo zavesti in kardio-toksikološke učinke, njegova nepravilna uporaba pa je neposredno smrtno nevarna. Med ostalimi učinki diklorometana so draženje oči in dihalnih poti, pljučni edemi ter akutni učinki na srcu, jetrih in ledvicah. Povzroča tudi omotico in glavobol.

Po mnenju znanstvenega odbora za zdravstvena in okoljska tveganja je glavna skrb, ki jo zbuja toksičnost diklorometana, tveganje za posebno občutljive skupine. Otroci so bolj dovzetni zaradi potencialno višje izpostavljenosti (dihajo hitreje kot odrasli, koncentracije diklorometana so višje pri tleh). Tveganje se lahko poveča tudi pri ljudeh, ki so bolj dovzetni za kardiovaskularne bolezni.

Po podatkih Komisije je bilo v EU med leti 1989 in 2007 zabeleženih 18 smrtnih primerov (9 pri industrijski rabi, 8 pri poklicni rabi in 1 pri potrošnikih) ter 56 nesmrtnih poškodb.

Tveganja zaradi diklorometana v odstranjevalcih barve so bila ocenjena v treh študijah Komisije (1999, 2004, 2007); v vseh omenjenih študijah je bilo ugotovljeno, da je treba ukrepati za zmanjšanje tveganja pri potrošnikih in poklicnih uporabnikih, dve pa sta pozvali tudi k zmanjšanju tveganj pri industrijski uporabi

Glej oceno učinka, ki je priložena temu predlogu.

Na trgu so že na voljo različni nadomestni izdelki za odstranjevalce barve, ki vsebujejo diklorometan: fizično/mehansko odstranjevanje, pirolitsko/toplotno odstranjevanje in kemično odstranjevanje, ki namesto diklorometana vključuje druge kemikalije. Največ se uporabljajo alternativni kemični odstranjevalci, ki vsebujejo širok spekter kemikalij. Te snovi imajo zelo raznolike škodljive učinke in lahko za uporabnike pomenijo drugačno tveganje kot diklorometan. Vendar pa glede na študije in oceno učinka Komisije v celoti gledano obstajajo alternativne možnosti, ki so (veliko) manj nevarne in škodljive za zdravje ljudi in okolje.

Nekatere evropske države so že sprejele nacionalne ukrepe za prepoved ali nadomestitev diklorometana (Avstrija, Danska, Švedska) ali jih trenutno sprejemajo (Nemčija).

2. Zakaj bi prepovedali potrošniško uporabo diklorometana?

Na noben način ni mogoče zagotoviti, da bi potrošniki uporabljali diklorometan na varen način:

− ne morejo oceniti tveganja;

− nimajo dostopa do enake opreme (in zlasti tehničnega nadzora) kot uporabniki v industriji, v nekaterih primerih pa so lahko tudi delovni pogoji veliko slabši kot pri poklicni ali industrijski rabi (na primer barva se zaradi slabega vremena odstranjuje v kleti ali zaprtem prostoru z zaprtimi okni ali v prisotnosti občutljivih oseb, kot so otroci, starejši sorodniki ali osebe z zdravstvenimi težavami); in

− ne poznajo ustrezne opreme za osebno zaščito, in tudi če bi jo, je zelo malo verjetno, da bi bili pripravljeni plačati zanjo (stroški dihalne naprave z ločenim dovodom zraka, maske in primernih rokavic znašajo skupno približno 2750 evrov, cena odstranjevalca barve z diklorometanom pa je okoli 10 evrov na liter).

Zaradi tega in ob upoštevanju dejstva, da so na voljo alternativne možnosti, ki so za potrošnika le malenkost dražje ali sploh ne, je treba prepovedati potrošniško uporabo odstranjevalcev barve na osnovi diklorometana.

3. Zakaj bi prepovedali poklicno uporabo diklorometana?

Direktiva Sveta št. 98/24/ES o varovanju zdravja in zagotavljanju varnosti delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom pri delu določa jasno hierarhijo predpisov. Delodajalci morajo najprej poskusiti nadomestiti nevarno kemikalijo z drugo kemikalijo ali postopkom, ki ob pravilni uporabi ni nevaren ali je manj nevaren, ter uporabiti zaščitne in preventivne ukrepe samo v primerih, ko takšna nadomestitev ni mogoča. Glede na razpoložljivost varnejših alternativ in sedanjo zakonodajo EU o zdravju in varnosti pri delu je jasno, da je treba diklorometan nadomestiti.

Za diklorometan velja varnostno opozorilo „ne vdihavajte plinov/hlapov/kapljic“. Glede na njegovo visoko hlapljivost je edini način, da se to upošteva, uporaba dihalnih naprav z ločenim dovodom zraka. Vendar stroški celotne opreme znašajo približno 2750 evrov, poleg tega je delo v delovni obleki, z jeklenko na hrbtu in fluorovimi gumijastimi rokavicami precej neprijetno in se zato redko izvaja.

Mejne vrednosti poklicne izpostavljenosti so redno občutno presežene, celo ob dobrem prezračevanju in ob uporabi na prostem (glej tudi uvodni citat). Treba je omeniti, da človekov nos zazna diklorometan šele pri koncentracijah, ki močno presegajo mejne vrednosti poklicne izpostavljenosti. Poklicni uporabniki morda mislijo, da niso izpostavljeni, ker ničesar ne vohajo, vendar je medtem izpostavljenost lahko veliko nad mejnimi vrednostmi.

Diklorometan se označuje tudi z opozorili „izogibajte se stiku s kožo in očmi“ ter „nosite ustrezno zaščitno obleko in rokavice“. Vendar imajo različne razpoložljive vrste te opreme resne pomanjkljivosti. Najcenejše rokavice (EVA, pribl. 10 evrov na par) imajo majhno mehansko odpornost in diklorometan hitro prodre skoznje. PVA rokavice (pribl. 25 evrov na par) imajo dobro odpornost na kemikalije, vendar se ne morejo uporabljati v stiku z vodo. Fluorove gumijaste rokavice (50 evrov na par) so najprimernejše, vendar zdržijo največ tri ure, preden diklorometan prodre skoznje.

Pomembno je tudi, da so sedanje prakse izvajanja nezadostne že zaradi velikega števila, majhnosti in mobilnosti zadevnih podjetij.

Zakonodaja EU o zdravju in varnosti pri delu se ne nanaša na samozaposlene, ki pa predstavljajo pomemben delež pleskarjev in soboslikarjev.

Če povzamemo: sedanja zakonodaja o zdravju in varnosti pri delu se bodisi ne uporablja (samozaposleni delavci) bodisi ne upošteva (ni nadomeščanja, nezadostna osebna zaščita) ter se ne izvaja.

4. Gospodarski učinek

Komisija predlaga prepoved poklicne uporabe diklorometana v odstranjevalcih barve, razen če država članica vzpostavi sistem usposabljanja in licenciranja za takšno uporabo. To je v nasprotju s priporočili ocene učinka RPA iz leta 2007

RPA - Risk and Policy Analysts Ltd, Velika Britanija

Komisija ocenjuje, da bi stroški predlaganega usposabljanja in licenciranja prvo leto znašali 1,9 milijona evrov in vsako nadaljnje leto 1,3 milijona evrov (usposabljanje 10.000 zaposlenih). Z licenciranjem 10.000 posameznikov in 800 podjetij bi nastalo za 1,34 milijona evrov dodatnih stroškov. Ti stroški ne vključujejo tehničnega nadzora in/ali osebne zaščitne opreme.

Zanimiva je primerjava teh številk z oceno dobička proizvajalcev diklorometana. RPA ocenjuje, da je letni dobiček iz poklicne uporabe v tej industriji med 430.000 in 1,1 milijona evrov.

Povedano drugače, stroški usposabljanja in licenciranja 10.000 zaposlenih in 800 podjetij v EU bi očitno presegli dobiček v proizvodnji. Težko je razumeti, zakaj bi morali poklicni uporabniki in oblasti plačevati milijone za usposabljanje in licenciranje (ter dodatne milijone za osebno zaščitno opremo), da bi ohranjali sorazmerno nizek dobiček proizvajalcev.

Poleg tega mnogi proizvajalci diklorometana ponujajo alternativne možnosti diklorometanu, torej bi lahko delno ali v celoti nadomestili izgubo s prehodom na alternative.

5. „Ukrepi za zmanjšanje tveganja“, ki jih predlaga industrija

Proizvajalci diklorometana predlagajo naslednje ukrepe namesto prepovedi za potrošnike:

– posode s prostornino do 1 litra,

– posode z ozkim grlom in varnostnim zapiralom,

– dodatki, ki zavirajo hlapenje, in

– vidno opozorilo, da je pri uporabi obvezno zadostno prezračevanje.

Za poklicne uporabnike predlagajo naslednje ukrepe:

– dodatki, ki zavirajo hlapenje, in

– zagotavljanje informacij o varni uporabi.

Ocena učinka RPA je jasno pokazala, da so ti ukrepi popolnoma nezadostni. Pravzaprav večinoma pomenijo neukrepanje, saj ohranjajo trenutno stanje. Že zdaj je 1 liter najbolj običajna prostornina posode za potrošnike. Posode z ozkim grlom in varnostnim zapiralom so že določene v zakonodaji kot obvezne. Čeprav ozka grla učinkovito preprečujejo razlitje, pa ne zmanjšujejo izpostavljenosti med uporabo (uporabnik mora kljub vsemu preliti vsebino ali del vsebine v drugo posodo, torej izpostavljenost ni zmanjšana).

Skoraj vsi proizvodi na trgu vsebujejo dodatke, ki zavirajo hlapenje – predvsem za povečanje učinkovitosti diklorometana, ki bi sicer izhlapel še preden bi lahko v celoti učinkoval kot odstranjevalec barve.

Obstoječa zakonodaja že sedaj določa, da mora biti diklorometan označen z opozorilom, naj uporabnik ne vdihuje plinov/hlapov/kapljic (ustrezno ubeseditev določi proizvajalec). Dodatno opozorilo o „zadostnem prezračevanju“ ne bi ničesar spremenilo in ne prinaša nobenih koristi: kaj to pomeni, zlasti če upoštevamo, da človekov nos zazna diklorometan šele pri stopnjah, ki so daleč nad mejnimi vrednostmi poklicne izpostavljenosti?

Nenazadnje zakon že zdaj jasno določa, da morajo proizvajalci zagotoviti informacije o varni uporabi poklicnim uporabnikom.

Ukrepi, ki jih predlaga industrija (in na žalost tudi nekatere države članice), so v celoti gledano ciničen poskus oviranja že zdavnaj potrebne omejitve za kemikalijo z edinstvenim vzorcem škodljivih učinkov, saj zgolj ohranjajo dosedanje stanje, doslej pa niso bili učinkoviti pri zagotavljanju zadostne zaščite.