Dokument zasedanja

 

A7-0244/2012

18.7.2012

***I

POROČILO

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj

( COM(2011)0275 – C7‑0127/2011 – 2011/0129(COD) )

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

Odbor za pravice žensk in enakost spolov

 

Poročevalki: Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova)

(Skupne seje odborov – člen 51 Poslovnika)

 

 

Oznake postopkov

  *  Postopek posvetovanja

  ***  Postopek odobritve

  ***I  Redni zakonodajni postopek (prva obravnava)

  ***II  Redni zakonodajni postopek (druga obravnava)

  ***III  Redni zakonodajni postopek (tretja obravnava)

 

(Vrsta postopka je odvisna od pravne podlage, ki je predlagana v osnutku akta.)

 

 

 

 

Spremembe osnutka akta

 

Pri spremembah, ki jih predlaga Parlament, je spremenjeno besedilo k osnutku akta označeno s krepkim poševnim tiskom. Besedilo, zapisano v navadnem poševnem tisku, označuje tehničnim službam namenjeni del osnutka akta s predlaganimi popravki, ki se upoštevajo pri pripravi končnega besedila (na primer očitne napake ali izpustitve v zadevni jezikovni različici). O teh popravkih odločajo pristojne tehnične službe.

 

Glava vsakega predloga spremembe k obstoječemu aktu, ki se ga želi spremeniti z osnutkom akta, vsebuje še tretjo in četrto vrstico. Tretja vrstica navaja obstoječi akt, četrta pa zadevno določbo tega akta. Besedilo, ki povzema določbo obstoječega akta, ki jo Parlament želi spremeniti, medtem ko v osnutku akta ni bila spremenjena, je označeno s krepkim tiskom. Morebitni izbrisi tovrstnega besedila so označeni z [...].

 

 

 

 

 

VSEBINA

Stran

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA  4

OBRAZLOŽITEV  53

MNENJE Odbora za pravne zadeve  58

POSTOPEK  78

 

 

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj

( COM(2011)0275 – C7‑0127/2011 – 2011/0129(COD) )

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

 

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu ( COM(2011)0275 ),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 82(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0127/2011),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 7. decembra 2011[1],

­–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 16. februarja 2012[2],

–   ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 1. junija 2012, da bo odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 51 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za pravne zadeve ( A7–0244/2012 ),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

 

STALIŠČE EVROPSKEGA PARLAMENTA[3]*

V PRVI OBRAVNAVI

---------------------------------------------------------

DIREKTIVA 2012/.../EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj

 

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 82 (2),

ob upoštevanju predloga Evropske Komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[4]1,

ob upoštevanju mnenja Odbora regij[5]2,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom[6]3,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  ▌Unija si je za cilj zastavila ohranjanje in razvijanje območja svobode, varnosti in pravice, katerega temelj je vzajemno priznavanje sodnih odločb v civilnih in kazenskih zadevah.

(2)  Unija je zavezana zaščiti žrtev kaznivih dejanj in določitvi minimalnih standardov, sprejela pa je tudi Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku[7]4. V okviru stockholmskega programa – odprta in varna Evropa, ki služi državljanom in jih varuje[8]5, ki ga je sprejel Evropski svet na zasedanju 10. in 11. decembra 2009, so bile Komisija in države članice zaprošene, naj preučijo, kako bi lahko izboljšale zakonodaje in praktične podporne ukrepe za zaščito žrtev, pri čemer naj kot prednostne naloge opredelijo pozornost do vseh žrtev, podporo zanje in njihovo priznanje, tudi za žrtve terorizma.

(2a)  Člen 82(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da se določijo minimalna pravila, ki se uporabljajo v državah članicah in ki olajšajo vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. Člen 82(2)(c) PDEU določa, da so "pravice žrtev kaznivih dejanj" eno izmed področij, na katerem se lahko določijo minimalna pravila.

(2b)  V resoluciji z dne 10. junija 2011 o načrtu za okrepitev pravic in zaščite žrtev, zlasti v kazenskem postopku[9]6, je Svet izjavil, da bi bilo treba sprejeti ukrepe na ravni Unije, da se poveča podpora žrtvam kaznivih dejanj ter da se okrepijo njihove pravice ter zaščita. V ta namen ter v skladu z omenjeno resolucijo je cilj te direktive pregledati načela iz Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ in jih dopolniti ter doseči znaten napredek na področju ravni zaščite žrtev po vsej Uniji, zlasti v okviru kazenskih postopkov.

(3)  V resoluciji Evropskega parlamenta z dne 26. novembra 2009 o odpravi nasilja nad ženskami so bile države članice pozvane k izboljšanju nacionalnega prava in politik za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami[10]7 ter k ukrepanju za odpravo vzrokov za nasilje nad njimi, tudi z uporabo preventivnih ukrepov, Unija pa je bila pozvana, naj vsem žrtvam nasilja zagotovi pravico do pomoči in podpore.

(3a)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami[11]8 predlaga strategijo za boj proti nasilju nad ženskami, nasilju v družini in pohabljanju ženskih spolnih organov kot podlago za prihodnje zakonodajne instrumente kazenskega prava proti nasilju na podlagi spola, pa tudi okvir za boj proti nasilju nad ženskami (politika, preprečevanje, zaščita, pregon, skrbstvo in partnerstvo), ki naj mu sledi akcijski načrt EU. Mednarodni predpisi na tem področju so med drugim Konvencija Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) iz leta 1979, priporočila in sklepi Odbora za odpravo diskriminacije žensk ter Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, sprejeta 7. aprila 2011.

(3b)  Direktiva 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti[12]9 [in Uredba (EU) št. .../2012 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah1[13]0 uvajata mehanizme za vzajemno priznavanje zaščitnih ukrepov med državami članicami.

(3c)  Direktiva 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji[14]11 in Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev1[15]1 se ukvarjata s posebnimi potrebami posebnih skupin žrtev1[16]2 spolnega nasilja nad otroki, spolnega izkoriščanja, otroške pornografije in trgovine z ljudmi. V Okvirnem sklepu Sveta 2002/475/PNZ z dne 13. junija 2002 o boju proti terorizmu je zapisano, da je terorizem ena najhujših kršitev načel, na katerih temelji Evropska unija, vključno z načeli demokracije in svobodnega uresničevanja človekovih pravic.

▌

(5)  Kaznivo dejanje je nedopustno dejanje proti družbi in obenem kršitev individualnih pravic žrtev. Žrtve bi bilo zato treba upoštevati kot take ter jih obravnavati spoštljivo, obzirno in strokovno, brez vsakršne diskriminacije na kakršni koli podlagi, kot so rasa, barva kože, etnično ali socialno poreklo, genetske značilnosti, jezik, vera ali prepričanje, politično ali drugo mnenje, pripadnost narodnostni manjšini, premoženje, rojstvo, invalidnost, starost, spol, spolno izražanje, spolna identiteta, spolna usmerjenost, status v zvezi s prebivanjem ali zdravstveno stanje. Pri vseh stikih z vsemi pristojnimi organi, ki delujejo v okviru kazenskega postopka, in vsemi službami, ki prihajajo v stik z žrtvami, na primer službami v podporo žrtvam ali službami restorativne pravičnosti bi bilo treba upoštevati osebni položaj žrtev ter nujne potrebe, starost, spol, morebitno invalidnost in raven zrelosti ob popolnem spoštovanju njihove fizične, duševne in moralne integritete Zaščititi bi jih bilo treba pred sekundarno in ponovno viktimizacijo ter pred ustrahovanjem, prejeti bi morale ustrezno pomoč, da se omogoči njihovo okrevanje, imeti pa bi morale tudi zadosten dostop do pravnega varstva.

(5a)  Ta direktiva ne obravnava pogojev za prebivanje žrtev kaznivih dejanj na ozemlju držav članic. Države članice bi morale z ustreznimi ukrepi poskrbeti, da pravice, ki jih zagotavlja ta direktiva, ne bodo pogojene s stalnim prebivališčem žrtve na njihovem ozemlju ali z državljanstvom ali nacionalnostjo žrtve. Žrtev s prijavo kaznivega dejanja in sodelovanja v kazenskem postopku ne pridobi nikakršnih pravic v zvezi s prebivanjem.

(6)  Cilj te direktive je sprememba in razširitev določb Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ. Ker gre za precejšnje število občutnih sprememb, bi bilo treba zavoljo jasnosti navedeni Okvirni sklep nadomestiti v celoti.

(7)  Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Zlasti si prizadeva za spodbujanje pravice do dostojanstva, življenja, fizične in duševne integritete, svobode in varnosti, pravice do nediskriminacije, pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, načela enakosti med moškimi in ženskami, pravice do lastnine, ▌pravic otrok, starejših in invalidov ter pravice do poštenega sojenja.

(8)  Ta direktiva določa minimalne standarde. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive in tako zagotovijo višjo stopnjo zaščite.

(8a)  Pravice, ki so določene v tej direktivi, ne posegajo v pravice storilca kaznivega dejanja. Uporaba izraza "storilec kaznivega dejanja" ne posega v domnevo nedolžnosti in se nanaša na osumljenca ali obtoženca, kadar zadeva faze pred morebitnim priznanjem krivde ali obsodbo. Vendar pa zajema tudi stanje, ko je bila oseba obsojena storitve kaznivega dejanja.

(8b)  Ta direktiva se uporablja za kazniva dejanja, storjena v Evropski uniji, in kazenske postopke, ki potekajo v Uniji. Žrtvam kaznivih dejanj, storjenih na ozemlju drugih držav, daje pravice le v zvezi s kazenskimi postopki, ki se izvajajo v Uniji. Obveznosti po tej direktivi ne nastanejo ob prijavah, podanih pristojnim organom zunaj Unije, na primer na veleposlaništvih.

(8c)  Pri uporabi določb te direktive bi bilo treba v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 upoštevati predvsem, kaj je najbolje za otroka. Žrtve, ki so otroci, bi bilo treba upoštevati in obravnavati kot polne nosilce pravic po tej direktivi in bi jim moralo biti omogočeno te pravice uresničevati na način, ustrezen njihovi zmožnosti oblikovanja lastnega stališča.

(8d)  Pri uporabi določb te direktive bi države članice morale poskrbeti, da invalidne osebe lahko v celoti uživajo pravice po tej direktivi enako kot druge osebe, med drugim tako, da zagotovijo lažji dostop do prostorov, v katerih poteka kazenski postopek, in dostop do informacij.

(8e)  Žrtve terorizma so tarča napadov, katerih dejanski namen je škodovati družbi. Zato bi jim bilo zaradi posebnega značaja kaznivega dejanja zoper nje morda treba nameniti posebno pozornost, podporo in družbeno priznanje. Žrtve terorizma utegnejo biti močno izpostavljene očem javnosti in pogosto potrebujejo družbeno priznanje in spoštljivo obravnavanje v družbi. Države članice bi zato morale biti še posebej pozorne do žrtev terorizma in bi si morale prizadevati za zaščito njihovega dostojanstva in varnosti.

(8f)  Nasilje nad osebo zaradi njenega spola, spolne identitete ali spolnega izražanja oziroma nasilje, ki nesorazmerno prizadeva osebe določenega spola se obravnava kot nasilje na podlagi spola. Zaradi njega lahko žrtev utrpi fizično, spolno, psihološko ali gospodarsko škodo oziroma nasploh trpi. Nasilje na podlagi spola se razlaga kot oblika diskriminacije in kršitev temeljnih svoboščin žrtve in vključuje – ne da bi bilo omejeno zgolj na – nasilje v odnosih z bližnjimi, spolno nasilje (vključno s posilstvom, spolnim napadom in spolnim nadlegovanjem), trgovino z ljudmi in suženjstvo ter druge oblike škodljivega ravnanja, kot so prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov in kazniva dejanja, storjena iz t. i. časti. Ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti ponovne viktimizacije in ustrahovanja s temi vrstami kaznivih dejanj.

(8g)  Nasilje v odnosih z bližnjimi je nasilje osebe, ki je trenutni(-a) ali prejšnji(-a) soprog(a) ali partner(ica) ali drug(a) družinski(-a) član(ica) žrtve, ne glede na to, ali si storilec z njo deli ali si je delil skupno gospodinjstvo. Takšno nasilje je lahko fizično, spolno, psihološko ali gospodarsko in ima lahko za posledico fizično ali duševno poškodbo, čustveno trpljenje ali gospodarsko izgubo. Nasilje v odnosih z bližnjimi je hud in pogosto prikrit socialni problem, ki lahko povzroči sistematične psihološke in fizične pretrese s hudimi posledicami, saj je storilec oseba, ki bi ji žrtev sicer morala zaupati. Žrtve nasilja v odnosih z bližnjimi zato utegnejo potrebovati posebne zaščitne ukrepe. Ženske tovrstno nasilje prizadeva nesorazmerno pogosto, pri čemer je še huje, če je ženska od storilca odvisna finančno, socialno ali v zvezi s pravico do prebivanja.

(9)  Oseba bi se morala obravnavati kot žrtev ne glede na to, ali je bil storilec kaznivega dejanja odkrit, prijet, kazensko preganjan ali obsojen, ter ne glede na družinske povezave med storilcem kaznivega dejanja in to osebo. Družinski člani žrtve so prav tako lahko oškodovani zaradi kaznivega dejanja. Zaradi zločina utegnejo biti prizadeti zlasti družinski člani osebe, ki je umrla neposredno za posledicami kaznivega dejanja. Takšne posredne žrtve bi zato lahko bile prav tako upravičene do zaščite na podlagi te direktive. Države članice lahko kljub temu določijo postopke, s katerimi omejijo število družinskih članov, ki lahko uveljavljajo pravice iz te direktive. Če je žrtev otrok, bi moral biti otrok sam ali nosilec starševske odgovornosti v imenu otroka upravičen, da uveljavlja pravice, določene v tej direktivi, razen če to ni najbolje za otroka. Ta direktiva ne posega v nacionalne upravne postopke in v formalnosti, ki potrjujejo, da je zadevna oseba žrtev.

(9a)  Vloga žrtev v sistemu kazenskega pravosodja in njihove možnosti za dejavno sodelovanje v kazenskem postopku se od države članice do države članice razlikujejo, odvisno od nacionalnega sistema, določa pa jo eno od naslednjih meril: v nacionalnem sistemu je določen pravni status žrtve kot stranke v kazenskem postopku; žrtev mora na podlagi pravne zahteve dejavno sodelovati v kazenskem postopku, na primer kot priča, ali pa je pozvana k dejavnemu sodelovanjuin/ali žrtev je v skladu z nacionalnim pravom pravno upravičena do dejavnega sodelovanja v kazenskem postopku in to tudi želi storiti, kadar nacionalni sistem ne določa, da ima pravni status stranke v kazenskem postopku.

  Države članice bi morale opredeliti, katera od navedenih meril se bodo uporabljala pri določitvi obsega pravic iz ustreznih členov, če se v zadevnem sistemu kazenskega pravosodja omenja vloga žrtve.

(9b)  Informacije in nasveti, ki se zagotavljajo s strani pristojnih organov, služb za podporo žrtvam in služb restorativne pravičnosti bi morali biti v največji možni meri posredovani prek vrste medijev na način, ki ga žrtev lahko razume. Te informacije in nasvete bi bilo treba zagotoviti v enostavnem in dostopnem jeziku. Zagotoviti bi bilo tudi treba, da je žrtev v postopku mogoče razumeti. V tem smislu bi bilo treba upoštevati žrtvino znanje jezika, ki se uporablja za zagotavljanje informacij, njeno starost, zrelost, intelektualne in čustvene zmožnosti, pismenost ter vse duševne ali fizične prizadetosti. Še posebej bi morali biti pozorni na težave v razumevanju in sporazumevanju zaradi morebitne invalidnosti, na primer motenj sluha ali govora. Prav tako bi bilo treba v kazenskem postopku upoštevati omejene zmožnosti žrtve, da sporoča informacije.

(9c)  Trenutek, ko je vložena prijava, bi morali za namene te direktive šteti že v okvir kazenskega postopka. To bi moralo veljati tudi v primerih, ko kazenski postopek sprožijo organi po službeni dolžnosti, potem ko je bila žrtev tarča kaznivega dejanja.

(9d)  Informacije o povračilu stroškov se lahko od prvega stika s pristojnim organom naprej zagotavljajo npr. na zloženki, na kateremi so navedeni osnovni pogoji. Državam članicam v tej zgodnji fazi kazenskega postopka še ni treba odločiti, ali zadevna žrtev izpolnjuje pogoje za povračilo stroškov.

(9e)  Žrtve bi morale ob prijavi kaznivega dejanja od policije prejeti pisno potrdilo, na katerem bi bili navedeni bistveni elementi kaznivega dejanja, kot so vrsta kaznivega dejanja, čas in kraj, škoda in poškodbe kot posledica kaznivega dejanja itd. Na potrdilu bi morala biti navedena tudi številka zadeve ter čas in kraj prijave kaznivega dejanja, da bi po potrebi lahko služilo kot fizično dokazilo o prijavi kaznivega dejanja, npr. kot podlaga za zahtevke iz zavarovanja.

(9f)  Brez poseganja v predpise o zastaranju zakasnelost prijave kaznivega dejanja iz strahu pred maščevanjem, ponižanjem ali stigmatizacijo ne bi smela privesti do tega, da žrtvi ne bi izdali potrdila o prijavi.

(10)  Pri zagotavljanju informacij bi bilo treba navesti dovolj podrobnosti, da bi bile žrtve obravnavane spoštljivo in da bi jim bilo omogočeno sprejemanje premišljenih odločitev v zvezi z njihovim sodelovanjem v postopku ▌. S tem v zvezi so zlasti pomembne informacije, ki žrtvi omogočajo, da se seznani s trenutnim stanjem kakršnega koli postopka ▌. To prav tako velja za informacije, ki žrtvi omogočajo, da se odloči, ali bo zaprosila za presojo odločbe, da se pregon ne izvede. Če ni izrecno zahtevano, se lahko informacije žrtvi zagotovijo ustno ali pisno, tudi z elektronskimi sredstvi.

(10a)  Žrtvi bi bilo treba informacije posredovati na zadnji znani poštni ali elektronski naslov, ki ga je posredovala pristojnim organom. Izjemoma, npr. če je žrtev, prizadetih v posameznem primeru, večje število, se informacije lahko zagotavljajo prek medijev, na uradnem spletnem portalu pristojnega organa ali prek kakršnega koli podobnega komunikacijskega kanala.

 

(10b)  Države članice ne bi smele biti obvezane zagotavljati informacij, če bi razkritje teh informacij lahko negativno vplivalo na ustrezno obravnavo zadeve ali ogrozilo konkretno zadevo ali osebo ali če država članica meni, da je to v nasprotju z njenimi ključnimi varnostnimi interesi.

(10c)  Zadevni pristojni organi bi morali zagotoviti, da žrtve prejmejo posodobljene kontaktne podatke za prejemanje informacij v zvezi z njihovo zadevo, razen če žrtev izjavi, da ne želi prejemati takšnih informacij.

(10d)  Sklicevanje na "odločbo" v zvezi s pravico do informacij, prevajanja in tolmačenja bi bilo treba razumeti samo kot sklic na ugotovitev krivde ali na drugačen zaključek postopka. Takšna odločba se žrtvi lahko obrazloži s kopijo pisanja, v katerega je vključena odločba, ali s kratkim povzetkom obrazložitev.

(10e)  Pravica do obveščenosti o času in kraju obravnave, ki je posledica prijave kaznivega dejanja zoper žrtev, velja tudi za informacije o času in kraju zaslišanja v zvezi s pritožbo zoper sodbo v dani zadevi.

(10f)  Žrtve bi morale prejeti določene informacije o izpustitvi ali pobegu storilca kaznivega dejanja, če zanje zaprosijo, vsaj v primerih, kadar obstaja nevarnost za žrtev ali je ugotovljeno tveganje, da bi žrtvi lahko bila povzročena škoda, razen če je ugotovljeno tveganje, da bi zaradi uradne obvestitve lahko bila povzročena škoda storilcu kaznivega dejanja. Če je ugotovljeno, da bi bil storilec zaradi takšnega obvestila lahko ogrožen, bi moral pristojni organ pri odločanju o ustreznem ukrepanju upoštevati vsa tveganja. Sklicevanje na "ugotovljeno tveganje, da bo žrtvi povzročena škoda," bi moralo zajemati dejavnike, kot so resnost ali narava kaznivega dejanja in nevarnost maščevanja. Zato naj se ne bi uporabilo za tiste primere, ko so se zgodila lažja kazniva dejanja in je torej možnost, da je bila žrtvi povzročena škoda, zelo majhna.

(10g)  Žrtve bi morale biti poučene, kako je s pravico do pritožbe zoper odločbo o izpustitvi storilca kaznivega dejanja, če takšna pravica v nacionalnem pravu obstaja.

▌

 

(12)  Pravici ne more biti zares zadoščeno, če žrtve ne morejo ustrezno pojasniti okoliščin kaznivega dejanja zoper njih ter zagotoviti svojih dokazov na način, ki je razumljiv pristojnim organom. Enako pomembno je zagotoviti spoštljivo obravnavanje žrtev ter jim omogočiti uveljavljanje njihovih pravic. Med zaslišanjem žrtve in njenim dejavnim sodelovanjem na sodni obravnavi bi moralo tako biti v skladu z vlogo žrtve v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja vedno na voljo brezplačno tolmačenje. V zvezi z drugimi vidiki kazenskega postopka je lahko potreba po tolmačenju in prevajanju odvisna od konkretnih vprašanj, vloge žrtve in njenega sodelovanja v postopku ter morebitnih posebnih pravic žrtve. Tolmačenje in prevajanje je treba v navedenih drugih primerih zagotoviti le v obsegu, ki je potreben, da bi žrtve uveljavile svoje pravice.

(12a)  Žrtev bi morala imeti v skladu s postopki po nacionalni zakonodaji pravico do izpodbijanja odločitve o tem, da prevajanje oziroma tolmačenje ni potrebno. Ta pravica ne pomeni, da morajo države članice zagotoviti ločen mehanizem ali pritožbeni postopek, v okviru katerega bi bilo mogoče izpodbijati takšno odločitev; prav tako se zaradi nje kazenski postopek ne bi smel preveč zavleči. Zadostoval naj bi notranji pregled odločitve.

(12b)  Dejstvo, da žrtev govori le jezik, ki se redko uporablja, samo po sebi ne bi smelo biti podlaga za ugotovitev, da bi prevajanje ali tolmačenje preveč podaljšalo kazenski postopek.

(13)  Podpora ▌bi morala biti ▌na voljo od trenutka, ko so organi obveščeni o žrtvi kaznivega dejanja, in med kazenskim postopkom ter ustrezno obdobje po njem v skladu s potrebami žrtve in pravicami iz te direktive. Podporo bi bilo treba zagotoviti na različne načine brez prekomernih formalnosti ter z zadostno geografsko porazdelitvijo, da se vsem žrtvam omogoči ▌dostop do teh storitev. Žrtve, ki so utrpele znatno škodo zaradi resnosti in teže kaznivega dejanja, utegnejo potrebovati specialistično podporo ▌.

(13a)  Najbolj ranljive osebe ali posamezniki, ki so še posebej izpostavljeni, npr. osebe, ki so vedno znova žrtve nasilja v odnosih z bližnjimi, osebe, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, ali osebe, ki postanejo žrtve drugih kaznivih dejanj v državi članici, ki ni država njihovega državljanstva oziroma stalnega prebivališča, potrebujejo specializirano podporo in pravno varstvo. Specializirana podpora bi morala temeljiti na celostnem in usmerjenem pristopu, pri katerem bi bilo treba upoštevati zlasti posebne potrebe žrtev, težo škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ter odnos med žrtvami, storilci kaznivih dejanj, otroci in njihovim širšim socialnim okoljem. Ena od glavnih nalog zadevnih služb in njihovega osebja, ki imajo pomembno vlogo, saj žrtvam nudijo podporo pri okrevanju in premagovanju morebitne prizadetosti ali pretresov zaradi kaznivega dejanja, bi morala biti obveščanje žrtev o njihovih pravicah s področja uporabe te direktive ter soustvarjanje razmer, v katerih bodo žrtve odločitve lahko sprejemale v prijaznem okolju, kjer bodo obravnavane dostojanstveno, spoštljivo in uvidevno. Podpora, ki bi jo takšne posebne službe morale zagotavljati, bi med drugim lahko vključevala nudenje zavetišča in varne namestitve, takojšnjo zdravstveno pomoč, napotitev k službam za medicinske preglede in sodno-medicinske preiskave zaradi zavarovanja dokazov pri posilstvih in spolnih napadih, takojšnje in dalj časa trajajoče psihološko svetovanje, pomoč po travmatični izkušnji, pravno svetovanje, navezavo stikov z odvetniki in posebne storitve za otroke kot neposredne ali posredne žrtve. Službe za podporo žrtvam obsežne specialistične oziroma strokovne pomoči že po definiciji navadno ne zagotavljajo same. Te službe bi morale žrtvam po potrebi pomagati, da navežejo stike z obstoječimi službami za strokovno podporo, na primer s psihologi.

(14)  Čeprav zagotavljanje podpore ne bi smelo biti odvisno od tega, ali so žrtve prijavile kaznivo dejanje pri pristojnem organu, kot je policija, so prav ti organi pogosto najprimernejši za obveščanje žrtev o možnosti podpore. Države članice se zato spodbujajo, naj vzpostavijo ustrezne pogoje, ki bi omogočali napotitev žrtev k uporabi storitev za pomoč žrtvam, tudi z zagotavljanjem, da se lahko pri tem upoštevajo zahteve glede varstva podatkov in da se te dejansko upoštevajo. Izogibati bi se bilo treba večkratnim napotitvam.

(14a)  Pravico žrtve do zaslišanja bi morali šteti za zagotovljeno tudi tedaj, ko žrtev lahko da pisno izjavo ali pojasnila.

(14b)  Otrokom, ki so v vlogi žrtve, pravice do zaslišanja v kazenskem postopku ne bi smeli odreči zgolj z obrazložitvijo, da je žrtev otrok, ali zaradi otrokove starosti.

(15)  Pravica do zahteve za preskus odločitve , da se pregon ne izvede, se nanaša na odločitve, ki jih sprejmejo tožilci in preiskovalni sodniki ali organi pregona, kot so policisti, ne pa tudi na odločitve, ki jih sprejmejo sodišča. Vsakršno presojo odločbe, da se pregon ne izvede, bi morala opraviti oseba oziroma organ, ki ni sprejel(-a) prvotne odločitve, razen če je prvotno odločitev, da se pregon ne izvede, sprejel najvišji organ, pristojen za pregon, za čigar odločitev ni mogoče zahtevati preskusa; v tem primeru lahko preskus opravi isti organ. Pravica do preskusa odločitve, da se pregon ne izvede, ne zadeva posebnih postopkov, kot so postopki zoper člane parlamenta ali vlade v zvezi z izvrševanjem njihove funkcije.

(15a)  Sklep o zaključku postopka bi moral zajemati tudi primere, v katerih se tožilec odloči za umik obtožbe ali prekinitev postopka.

(15b)  Z odločbo tožilca, ki privede do zunajsodne poravnave in s tem do zaključka postopka, bi se smele žrtve od pravice, da zahtevajo presojo tožilčeve odločbe, da se pregon ne izvede, izključiti samo, če se s poravnavo nalaga opomin ali obveznost.

(16)  Storitve restorativne pravičnosti, vključno na primer z mediacijo med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, skupinskimi srečanji za družine ter poravnalnimi naroki, lahko zelo koristijo žrtvi, vendar so potrebni zaščitni ukrepi za preprečitev kakršne koli nadaljnje viktimizacije. Takšne storitve bi morale tako predvsem upoštevati interese in potrebe žrtve, popraviti škodo, povzročeno žrtvi, ter preprečiti nadaljnjo škodo. Pri predaji zadeve v restorativni postopek in pri poteku restorativnega postopka bi bilo treba upoštevati dejavnike, kot so vrsta, narava in teža kaznivega dejanja, stopnja posledično nastalega pretresa, ponavljajoče se kršitve telesne, spolne ali psihološke nedotakljivosti žrtve, neravnotežje moči ter starost, zrelost ali intelektualno zmožnost žrtve, ki bi lahko omejili ali zmanjšali njeno sposobnost sprejemanja premišljene odločitve oziroma bi lahko ogrozili pozitivni rezultat za žrtev. Postopek, začet na podlagi zasebne tožbe, bi moral biti na splošno tajen, razen če se stranke sporazumejo drugače, ali takšen, kakršnega zahteva nacionalno pravo zaradi prevladujočega javnega interesa. Dejavniki, kot so grožnje ali kakršna koli oblika nasilja, ki se pojavijo med postopkom, je mogoče šteti za tako pomembne, da jih je treba razkriti zaradi javnega interesa.

(16a)  Žrtve ne bi smele nositi stroškov zaradi udeležbe v kazenskem postopku. Vendar pa z udeležbo v kazenskem postopku ne smejo ustvariti nenujnih stroškov. Države članice morajo povrniti le nujne stroške, ne pa tudi stroškov postopka, ki jih imajo žrtve. Države članice lahko v nacionalni zakonodaji določijo plačilne pogoje, kot na primer roke za vložitev zahtevka za povračilo stroškov, standardne zneske za dnevnice in potne stroške ter najvišje dnevne zneske zaradi izgube prihodka. Pravica do povračila stroškov v kazenskem postopku se ne bi smela nanašati na primere, ko žrtev da izjavo o kaznivem dejanju. Stroške je treba povrniti le v obsegu, v katerem mora biti žrtev prisotna in dejavno sodelovati v kazenskem postopku oziroma jo k temu pozovejo pristojni organi.

(16b)  Vračljivo premoženje, zaseženo v kazenskem postopku, bi bilo treba žrtvam kaznivih dejanj čim prej vrniti, razen v izjemnih okoliščinah, na primer če obstaja spor glede njegovega lastništva, če je lastništvo premoženja ali premoženje samo nezakonito. Vračanje premoženja naj ne bi posegalo v njegovo zakonito zadržanje zaradi drugega pravnega postopka.

(16c)  Pravica do odločbe, s katero se storilcu kaznivega dejanja naloži plačilo odškodnine, in ustrezni veljavni postopek bi se morala uporabljati tudi za žrtve s stalnim prebivališčem v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje.

(16d)  Obveznost iz te direktive o prenosu prijav ne bi smela vplivati na pristojnost držav članic za začetek postopka in ne posega v kolizijska pravila glede pristojnosti, tudi glede izmenjave informacij, iz Okvirnega sklepa Sveta 2009/948/PNZ z dne 30. novembra 2009 o preprečevanju in reševanju sporov o izvajanju pristojnosti v kazenskih postopkih.1[17]3

(16e)  Če žrtev zapusti ozemlje države članice, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje, navedena država članica ne bi smela biti več obvezana nuditi pomoč, podporo in zaščito, razen v primerih, ki so neposredno povezani z morebitnimi potekajočimi kazenskimi postopki v zvezi z zadevnim kaznivim dejanjem, kot so posebni zaščitni ukrepi med sodno obravnavo. Država članica, v kateri ima žrtev stalno prebivališče, bi morala zagotoviti pomoč, podporo in zaščito, ki jo žrtev potrebuje za okrevanje.

(16f)  Na voljo bi morali biti ukrepi za zaščito varnosti in dostojanstva žrtev in njihovih družinskih članov ter njihovo zaščito pred maščevanjem, ustrahovanjem in ponovno ali nadaljnjo viktimizacijo, kot so začasne odredbe ali odredbe o zaščiti ali prepovedi približevanja.

(16g)  Nevarnost nadaljnje viktimizacije bodisi s strani storilca kaznivega dejanja bodisi zaradi sodelovanja v kazenskem postopku bi bilo treba omejiti z usklajenim izvajanjem postopka, v katerem so žrtve obravnavane spoštljivo in ki jim omogoča, da vzpostavijo zaupanje v organe. Stik z organi mora biti čim bolj olajšan, pri čemer se omeji število nepotrebnih stikov, ki jih ima žrtev z njimi, na primer z videoposnetki zaslišanj in možnostjo, da se slednje uporabi v postopku pred sodiščem. Javni uslužbenci morajo imeti na voljo kar se da veliko število ukrepov za preprečevanje stiske žrtev v postopku pred sodiščem, zlasti zaradi vidnega stika s storilcem kaznivega dejanja, njegovo družino, sostorilci ali člani javnosti. Zato naj države članice po možnosti uvajajo smotrne in praktične ukrepe, zlasti v sodnih poslopjih in na policijskih postajah, da bi zadevni objekti žrtvam ponujali možnosti, kot so ločeni vhodi, čakalnice itd. Poleg tega bi morale države članice, kolikor je to mogoče, kazenske postopke načrtovati tako, da ne bi prihajalo do stikov med storilcem kaznivega dejanja ter žrtvami in njihovimi družinskimi člani, na primer z narokom za zaslišanje ob različnih urah.

(16h)  Varstvo zasebnosti žrtve je lahko pomemben način preprečevanja nadaljnje viktimizacije, ki se ga lahko doseže z več ukrepi, tudi z nerazkritjem ali omejenim razkritjem informacij o identiteti žrtve in o tem, kje se žrtev nahaja. Takšno varstvo je zlasti pomembno za žrtve, ki so otroci, in vključuje nerazkritje imena otroka. Vendar je v določenih izjemnih primerih lahko v otrokovo korist, da se informacije razkrijejo ali celo javno objavijo, na primer če je bil otrok ugrabljen. Ukrepi za varstvo zasebnosti in slikovnega materiala žrtev in njihovih družinskih članov bi morali vedno biti v skladu s členoma 6 in 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi s pravico do pravičnega sojenja in svobode izražanja.

(17)  Nekatere žrtve so v kazenskem postopku še prav posebej ogrožene zaradi sekundarne in ponovne viktimizacije ter ustrahovanja s strani storilca ▌. Takšna tveganja na splošno izhajajo ▌iz osebnih značilnosti žrtve, vrste ali narave kaznivega dejanja in njegovih okoliščin. Ta tveganja se lahko učinkovito ugotovijo le z individualno presojo, opravljeno ob prvi priložnosti. Takšno presojo je treba izvesti za vse žrtve in ugotoviti, ali jim grozi nadaljnja viktimizacija in katere posebne zaščitne ukrepe potrebujejo.

(18)  Pri individualni presoji bi bilo treba ▌upoštevati osebne značilnosti žrtve, kot so starost, spol in spolna identiteta ali izražanje, etnična pripadnost, rasa, veroizpoved, spolna usmerjenost, ▌zdravstveno stanje, invalidnost, status bivanja, komunikacijske težave, odnos s storilcem kaznivega dejanja oziroma odvisnost od njega, predhodna izkušnja s kaznivim dejanjem, vrsta ali narava kaznivega dejanja ali njihove okoliščine, kot so kazniva dejanja iz sovraštva, kazniva dejanja zaradi predsodkov ali kazniva dejanja zaradi diskriminacije, spolno nasilje, nasilje v odnosu z bližnjim, v katerem je bil storilec kaznivega dejanja v nadrejenem položaju, dejstvo, da je stalno prebivališče žrtve na območju z visoko stopnjo kriminalitete ali na območju, ki ga obvladujejo poulične skupine, ali dejstvo, da je žrtev tujec.

(18a)  Pri žrtvah trgovine z ljudmi, terorizma, organiziranega kriminala, nasilja v odnosih z bližnjim, spolnega nasilja ali izkoriščanja, nasilja na podlagi spola ali kaznivega dejanja iz sovraštva, pri žrtvah, ki so invalidi, in pri otrocih, ki so v vlogi žrtve, se pogosto pojavljata sekundarna ali ponovna viktimizacija ali ustrahovanje. Posebno pozornost je treba nameniti presoji, ali pri takšnih žrtvah obstaja nevarnost nadaljnje viktimizacije, pri čemer je treba predpostaviti, da jim bodo zagotovljeni posebni zaščitni ukrepi.

(19)  Žrtvam, za katere je bilo ugotovljeno, da so ranljive v zvezi s sekundarno in ponovno viktimizacijo ali ustrahovanjem, bi bilo treba ponuditi ustrezne ukrepe za njihovo zaščito med kazenskim postopkom. Kakšni točno naj bodo ▌ti ukrepi, bi bilo treba določiti z individualno presojo in pri tem upoštevati želje žrtve. Obseg kakršnega koli takšnega ukrepa bi bilo treba določiti brez poseganja v pravice do obrambe in v skladu s pravili sodne diskrecije. Skrbi žrtev in njihove bojazni v zvezi s postopkom bi morali biti ključni dejavnik pri določanju, ali potrebujejo kakršne koli posebne ukrepe.

(19a)  Zaradi neposrednih operativnih potreb in omejitev je lahko neizvedljivo, da bi žrtev na primer lahko vedno zaslišal isti policist; primera takšnih omejitev sta bolezen in porodniški ali starševski dopust. Poleg tega prostori, posebej namenjeni zaslišanju žrtev, morda niso na voljo zaradi prenove itd. V primeru takšnih operativnih ali praktičnih omejitev posebnega ukrepa, predvidenega na podlagi individualne presoje, morda ni mogoče zagotoviti za vsak primer posebej.

▌

(23)  Če se v skladu s to direktivo imenuje skrbnik ▌ali zastopnik otroka, lahko ti vlogi opravlja ista oseba oziroma pravna oseba, institucija ali organ.

(24)  Vsak javni uslužbenec, vključen v kazenskem postopku, za katerega je verjetno, da bo prišel v osebni stik z žrtvijo, mora imeti dostop in prejeti ustrezno usposabljanje za identifikacijo ▌žrtev, ugotavljanje njihovih potreb ter njihovo obravnavo na občutljiv, spoštljiv, strokoven in nediskriminatoren način, in sicer tako z začetnim kot stalnim usposabljanjem ter do ravni, ki je potrebna za njegov stik z žrtvami. Za javne uslužbence, za katere je verjetno, da bodo sodelovali pri individualni presoji za ugotavljanje posebnih zaščitnih potreb žrtev in posebnih zaščitnih ukrepov, ki jih potrebujejo, bi morali pripraviti posebno usposabljanje o izvedbi takšne presoje. Države članice bi morale zagotoviti obvezno usposabljanje policije in sodnega osebja. Prav tako bi bilo treba spodbujati usposabljanje odvetnikov, tožilcev in sodnikov ter javnih uslužbencev, ki zagotavljajo podporo žrtvam in storitve restorativne pravičnosti. Ta zahteva bi morala vključevati izobraževanje o posebnih službah, na katere je treba napotiti žrtve, ali specialistično usposabljanje, če je pri njihovem delu poudarek na žrtvah s posebnimi potrebami, in po potrebi posebno usposabljanje iz psihologije. Če je to ustrezno, bi bilo treba pri takšnem usposabljanju upoštevati vidik spola. Ukrepe držav članic na področju usposabljanja bi morali dopolnjevati smernice, priporočila in izmenjava najboljših praks v skladu z resolucijo Sveta z dne 10. junija 2011.

(25)  Države članice bi morale organizacije civilne družbe, vključno z priznanimi in dejavnimi nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z žrtvami kaznivega dejanja, spodbujati in z njimi tesno sodelovati, zlasti v okviru pobud za oblikovanje politik, kampanj za informiranje in ozaveščanje, raziskovalnih in izobraževalnih programov ter usposabljanj, pa tudi pri nadziranju in ocenjevanju učinka ukrepov za pomoč žrtvam in za zaščito žrtev kaznivega dejanja. Da bi bile žrtve kaznivih dejanj deležne ustrezne pozornosti, podpore in zaščite, bi morale javne službe delovati usklajeno in biti prisotne na vseh upravnih ravneh – na ravni Unije ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Žrtvam bi bilo treba zagotoviti pomoč pri iskanju ustreznih organov in stikih z njimi, da bi se izognili večkratnim napotitvam. Države članice bi morale razmisliti o oblikovanju storitev, ki bi vključevale več agencij, na podlagi načela "dostopa na eni točki" ali "vse na enem mestu", s čimer bi se lahko obravnavale raznolike potrebe žrtev, ko te sodelujejo v kazenskem postopku, vključno s potrebo po prejemanju informacij, podpore, pomoči, zaščite in odškodnine.

(25a)  Da bi se spodbudilo in olajšalo prijavljanje kaznivih dejanj ter da bi se žrtvam omogočilo, da prekinejo začaran krog ponavljajoče se viktimizacije, je bistveno, da so žrtvam na voljo zanesljive službe za nudenje podpore ter da so se pristojni organi pripravljeni odzvati na prijave žrtev na spoštljiv, razumevajoč, enakopraven in strokoven način. To bi lahko povečalo zaupanje žrtev v sisteme kazenskega pravosodja in zmanjšalo število neprijavljenih kaznivih dejanj. Javni uslužbenci, ki bodo verjetno sprejemali prijave žrtev glede kaznivih dejanj, so ustrezno usposobljeni za pomoč pri prijavah, pri čemer je treba uvesti ukrepe, da bi omogočili prijavljanje s strani tretjih oseb, vključno z organizacijami civilne družbe. Dopustna bi morala biti uporaba komunikacijske tehnologije, kot so e-pošta, video posnetki ali spletni elektronski obrazci za vlaganje prijav.

(25b)  Sistematično in ustrezno zbiranje podatkov je bistven element učinkovitega oblikovanja politik na področju pravic žrtev, ki so vključene v področje uporabe te direktive. Da bi bilo lažje oceniti izvajanje te direktive, bi morale države članice Komisiji sporočiti ustrezne podatke o uporabi nacionalnih postopkov v zvezi z žrtvami kaznivih dejanj, ki vključujejo najmanj število, vrsto ali naravo prijavljenih kaznivih dejanj ter, če so takšni podatki na voljo, število žrtev, njihovo starost in spol. Ustrezni statistični podatki lahko vključujejo pravosodne podatke, ki so jih zabeležili pravosodni organi in organi kazenskega pregona, ter, kolikor je mogoče, administrativne podatke, zbrane v okviru zdravstvenih storitev, storitev socialnega varstva, javnih in nevladnih storitev za pomoč žrtvam, storitev restorativne pravičnosti in drugih organizacij, ki se ukvarjajo z žrtvami kaznivih dejanj. Pravosodni podatki lahko vključujejo podatke o prijavljenem kaznivem dejanju ter številu zadev, ki se preiskujejo, kazensko preganjajo in je zanje že bila izrečena kazen. Administrativni podatki, pridobljeni v okviru storitev, lahko, kolikor je mogoče, vključujejo podatke o tem, kako žrtve uporabljajo storitve, ki jih zagotavljajo vladni organi ter javne in zasebne organizacije za pomoč, kot na primer število napotitev žrtev s strani policije, da uporabijo storitve za pomoč žrtvam, ter število žrtev, ki zaprosijo za pomoč in jim je pomoč ali restorativna pravičnost zagotovljena ali ne.

(26)  Ker cilja te direktive, tj. predvsem določitve ▌minimalnih standardov o pravicah, podpori in zaščiti žrtev kaznivih dejanj, države članice same ne morejo zadovoljivo doseči bodisi na nacionalni bodisi na regionalni ali lokalni ravni, temveč se jih zaradi obsega in morebitnih učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(27)  Osebni podatki, ki se obdelujejo pri izvajanju te direktive, bi morali biti varovani v skladu z Okvirnim sklepom Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ter v skladu z načeli iz Konvencije Sveta Evrope z dne 28. januarja 1981 o varstvu posameznikov pri avtomatski obdelavi osebnih podatkov, ki so jo ratificirale vse države članice.

(28)  Ta direktiva ne vpliva na daljnosežnejše določbe drugih aktov Unije, ki bolj usmerjeno obravnavajo posebne potrebe posebnih žrtev, kot so žrtve trgovine z ljudmi, žrtve spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja, ki so otroci, ter žrtve otroške pornografije.

(29)   V skladu s členom 3 Protokola o stališču Velike Britanije in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, sta Združeno kraljestvo in Irska sporočili, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(30)  V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive in je ta zato ▌ne zavezuje oziroma v njej ne velja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Poglavje 1

UVODNE DOLOČBE

Člen 1

Cilji

1.  Namen te direktive je zagotoviti, da se ▌žrtvam kaznivih dejanj, kot so opredeljene v členu 2, zagotovi ustrezna podpora in zaščita ▌ter sodelovanje v kazenskem postopku ▌.

  Države članice zagotovijo, da se žrtve spoznajo za žrtve in se obravnavajo spoštljivo, uvidevno, posamično, strokovno in nediskriminatorno ▌v vseh stikih v okviru ▌storitev za pomoč žrtvam ali storitev restorativne pravičnosti ali v stikih z vsemi pristojnimi organi, ki delujejo v okviru kazenskega postopka. Pravice, zagotovljene s to direktivo, se za žrtve uporabljajo nediskriminatorno, tudi kar zadeva njihov status bivanja.

2.  Države članice zagotovijo, da se pri izvajanju te direktive v primerih, ko je žrtev otrok, prednostno upošteva in za vsak primer posebej presodi, kaj je najboljše za otroka. V vseh stikih prevlada pristop, ki je prilagojen otrokom ter pri katerem se ustrezno upoštevajo starost in stopnja zrelosti otroka ter njegovi pogledi, potrebe in skrbi. Otrok in njegov pravni zastopnik, če ga ima, sta obveščena o vseh ukrepih ali pravicah, ki so posebej usmerjene k otrokovim pravicam.

Člen 2

Opredelitve pojmov

1.  V tej direktivi:

(a)  "žrtev" pomeni:

(i)  fizično osebo, ki je utrpela škodo, vključno s telesno ali duševno poškodbo, čustvenim trpljenjem ali gospodarsko izgubo, ki jo je neposredno povzročilo kaznivo dejanje;

(ii)   ▌družinske člane osebe, ki so utrpeli škodo zaradi smrti žrtve kot neposredne posledice kaznivega dejanja;

(b)  "družinski člani" pomenijo zakonca, osebo, ki z žrtvijo živi v stalnem intimnem razmerju na trdni in trajni podlagi v skupnem gospodinjstvu, sorodnike v ravni vrsti, sorojence ter osebe, ki jih žrtev vzdržuje, kot določa nacionalno pravo;

(e)  "▌storitve restorativne pravičnosti" pomenijo vsak proces, v katerem je žrtvi in storilcu kaznivega dejanja omogočeno, če v to prostovoljno privolita, da dejavno sodelujeta pri reševanju vprašanj, ki izhajajo iz kaznivega dejanja, s pomočjo nepristranske tretje strani;

(f)  "otrok" pomeni vsako osebo do 18 let starosti.

▌

2.  Države članice lahko vzpostavijo postopke:

(a)  s katerimi omejijo število družinskih članov žrtve, ki lahko uveljavljajo pravice v skladu s to direktivo, ob upoštevanju individualnih okoliščin posameznega primera; ter

(b)  s katerimi v primerih iz člena 2(1)(a)(ii) določijo, kateri družinski člani imajo prednost pri uveljavljanju pravic v skladu s to direktivo.

 

 

 

 

 

 

Poglavje 2

ZAGOTAVLJANJE INFORMACIJ IN POMOČI

Člen 2a

Pravica razumeti in biti razumljen

1.  Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za pomoč žrtvam, da razumejo in da se jih lahko razume od prvega stika dalje in med vsemi potrebnimi stiki, ki jih imajo s katerimi koli pristojnimi organi v okviru kazenskega postopka, tudi kadar ti organi zagotavljajo informacije.

2.  Države članice zagotovijo, da komunikacija z žrtvami poteka v enostavnem in dostopnem jeziku, in sicer ustno ali pisno. Pri takšni komunikaciji se upoštevajo osebne značilnosti žrtve, vključno z morebitno invalidnostjo, ki bi lahko vplivala na njihovo zmožnost razumevanja ali komuniciranja.

3.  Razen če bi bilo to v nasprotju z interesi žrtve ali pa bi posegalo v potek postopka, države članice dovolijo žrtvam, da jih ob prvem stiku s pristojnimi organi spremlja oseba, ki jo same izberejo, če žrtev zaradi negativnega učinka kaznivega dejanja potrebuje pomoč, da bi razumela ali da bi se jo razumelo.

Člen 3

Pravica do informacij od prvega stika s pristojnim organom

1.  Države članice zagotovijo, da se žrtvam brez nepotrebnega odlašanja od prvega stika s pristojnim organom z namenom dostopa do pravic, določenih v tej direktivi, zagotovijo naslednje informacije:

(a)   o vrsti pomoči, ki jo lahko dobijo in od koga, vključno z osnovnimi informacijami o dostopu do zdravstvene pomoči, morebitne specialistične pomoči, vključno s psihološko pomočjo, in nadomestni namestitvi, če je to ustrezno,

▌

(d)  o postopkih glede prijave kaznivega dejanja in svoji vlogi v zvezi s temi postopki;

(e)  o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko pridobijo zaščito, vključno z zaščitnimi ukrepi;

(f)  o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko prejmejo pravno svetovanje, pravno pomoč ali katero koli drugo vrsto nasvetov;

(g)  o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko prejmejo odškodnino;

(ga)  o tem, kako in pod kakšnimi pogoji so upravičene do tolmačenja in prevajanja;

(h)  če imajo stalno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje, o vseh posebnih ukrepih, postopkih ali ureditvah, ki so na voljo za ▌zaščito njihovih interesov v državi članici, kjer pride do stika;

(i)  o vseh postopkih za vložitev pritožb, kadar pristojni organi v okviru kazenskega postopka ne spoštujejo njihovih pravic;

(j)  o kontaktnih podatkih osebe, s katero lahko komunicirajo o svoji zadevi;

(ja)  o storitvah restorativne pravičnosti, ki so na voljo;

(jb)  o tem, kako in pod katerimi pogoji se jim lahko povrnejo stroški, ki so jim imeli zaradi sodelovanja v kazenskem postopku.

2.  Kako obsežne ali podrobne so te informacije, je odvisno od posebnih potreb in osebnih okoliščin žrtve ter vrste ali narave kaznivega dejanja. V poznejših fazah se lahko zagotovijo dodatne podrobnejše informacije, odvisno od potreb žrtve in pomena informacij v vsaki fazi postopka.

Člen 3a

Pravice žrtev ob prijavi kaznivega dejanja

1.   Države članice zagotovijo, da žrtve prejmejo pisno potrdilo, v katerem so navedena osnovna dejstva v zvezi s kaznivim dejanjem, v primeru kakršne koli uradne prijave kaznivega dejanja, ki so jo vložile pri pristojnem organu države članice.

2.   Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki želijo prijaviti kaznivo dejanje in ne razumejo ali govorijo jezika pristojnega organa, omogoči prijava v jeziku, ki ga žrtev razume, ali pa se ji zagotovi potrebna jezikovna pomoč.

3.   Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki ne razumejo ali govorijo jezika pristojnega organa, če za to zaprosijo, zagotovi brezplačen prevod pisnega potrdila o prijavi iz odstavka 1 v jezik, ki ga razumejo.

Člen 4

Pravica do prejema informacij o zadevi

1.   Države članice zagotovijo, da so žrtve brez nepotrebnega odlašanja obveščene o pravici do prejema v nadaljevanju navedenih informacij o ▌kazenskem postopku, uvedenem na podlagi prijave kaznivega dejanja zoper nje, ter da žrtve te informacije, če zanje zaprosijo, tudi dobijo:

(a) o morebitni odločitvi, da se preiskava ali ne nadaljuje oziroma se konča ali da kazenski postopek proti storilcu ne bo uveden;

(b) o času in kraju sojenja ter podrobnostih o stroških.

1a.   Države članice zagotovijo, da so žrtve v skladu z njihovo vlogo v njihovem sistemu kazenskega pravosodja brez nepotrebnega odlašanja obveščene o pravici do prejema v nadaljevanju navedenih informacij o ▌kazenskem postopku, začetem na podlagi prijave kaznivega dejanja zoper njih, ter da žrtve te informacije, če zanje zaprosijo, tudi dobijo:

(a)  o morebitni pravnomočni sodbi v postopku ▌;

(b)  informacij, ki žrtvi omogočajo, da se seznani s stanjem ▌kazenskega postopka ▌, razen če v izjemnih primerih to ne vpliva negativno na ustrezno obravnavanje zadeve.

▌

1b.  Informacije, zagotovljene na podlagi odstavkov 1(-a) in 1a(a), vključujejo bodisi obrazložitev bodisi kratek povzetek obrazložitve takšne odločbe, razen v primeru tajne odločbe ali odločitve porote, če obrazložitev po nacionalnem pravu ni predvidena.

1c.  Odločitev žrtev o tem, ali želijo prejemati informacije ali ne, je za pristojne organe zavezujoča, razen če je te informacije treba zagotoviti zaradi upravičenosti žrtve do dejavnega sodelovanja v kazenskem postopku. Države članice žrtvam omogočijo, da svojo odločitev o tem kadar koli spremenijo, kar se nato tudi upošteva.

2.  Države članice zagotovijo, da se žrtvam ponudi možnost uradne obvestitve brez nepotrebnega odlašanja, kadar je oseba, ki je priprta, se kazensko preganja ali je obsojena za kaznivo dejanje, ki te žrtve zadeva, izpuščena iz pripora ali je iz pripora pobegnila. Poleg tega se žrtve obvesti o vseh ustreznih ukrepih, sprejetih za njihovo zaščito v primeru izpustitve ali pobega.

3.  Žrtve prejmejo informacije iz odstavka 2, če zanje zaprosijo, vsaj v primerih, kadar obstaja nevarnost za žrtev ali je ugotovljeno tveganje, da bi žrtvi lahko bila povzročena škoda, razen če je ugotovljeno tveganje, da bi bila zaradi uradne obvestitve lahko povzročena škoda storilcu kaznivega dejanja.

 

 

▌

Člen 6

Pravica do tolmačenja in prevajanja

1.  Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki ne razumejo ali ne govorijo jezika zadevnega kazenskega postopka, na njihovo zahtevo v skladu z njihovo vlogo v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja v kazenskem postopku priskrbi brezplačno tolmačenje, vsaj med kakršnim koli zaslišanjem ali izpraševanjem žrtve v kazenskem postopku pred preiskovalnimi in pravosodnimi organi, vključno s policijskim zaslišanjem, ter tolmačenje za njihovo dejavno sodelovanje na sodnih obravnavah in na vseh potrebnih vmesnih zaslišanjih.

▌

3.  Brez poseganja v pravice do obrambe in v skladu s pravili sodne diskrecije se lahko uporabi komunikacijska tehnologija, kot so videokonference, telefon ali internet, razen če ni potrebna osebna navzočnost tolmača, da žrtev ustrezno uveljavlja svoje pravice ali razume postopek.

4.   Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki ne razumejo ali ne govorijo jezika zadevnega kazenskega postopka, na njihovo zahtevo in v skladu z njihovo vlogo v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja v kazenskem postopku priskrbi brezplačno prevajanje ▌informacij, ki so bistvene, da žrtve uveljavljajo svoje pravice v kazenskem postopku, če so te informacije na voljo žrtvam, in sicer prevajanje v jezik, ki ga žrtve razumejo, vsaj: informacij o kakršni koli odločbi o koncu kazenskega postopka v zvezi s kaznivim dejanjem zoper žrtev, na zahtevo žrtve pa tudi o obrazložitvi ali kratkem povzetku ▌obrazložitve takšne odločbe, razen v primeru tajne odločbe ali odločbe porote, kjer obrazložitev ni določena po nacionalnem pravu.

▌

4a.  Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki imajo v skladu s členom 4(1) pravico do informacij o času in kraju sojenja ter ki ne razumejo jezika pristojnega organa, na njihovo zahtevo zagotovi prevod navedenih informacij.

4b.  Odlomkov bistvenih dokumentov, ki za dejavno sodelovanje žrtev v kazenskem postopku niso pomembni, ni treba prevesti. Žrtve lahko predložijo utemeljeno zahtevo, naj se posamezen dokument obravnava kot bistven.

4c.  Kot izjema k splošnim pravilom iz odstavkov 1, 3 in 4 se lahko namesto pisnega prevoda zagotovi ustni prevod ali ustni povzetek bistvenih dokumentov, pod pogojem, da to ne posega v pravičnost postopka.

5.  Države članice zagotovijo, da pristojni organ oceni, ali žrtve potrebujejo prevod in pomoč tolmača, kot je določeno v odstavkih 1 in 4. Žrtve lahko izpodbijajo odločitev, da se ne priskrbi prevajanje ali tolmačenje. Postopkovna pravila se določijo z nacionalnim pravom.

5a.  Prevajanje in tolmačenje ter vsakršno odločanje o izpodbijanju odločitve, da se ne priskrbi prevajanje ali tolmačenje, ne sme prekomerno podaljšati kazenskega postopka.

Člen 7

Pravica dostopa do storitev za pomoč žrtvam

1.  Države članice zagotovijo, da imajo žrtve v skladu z njihovimi potrebami ▌dostop do brezplačnih in zaupnih storitev za pomoč žrtvam, ki delujejo v korist žrtev, in sicer pred postopkom, med njim in ustrezno obdobje po njem. Družinski člani imajo dostop do storitev za pomoč žrtvam v skladu z njihovimi potrebami in obsegom škode, povzročene žrtvi s kaznivim dejanjem.

2.  Države članice spodbujajo pristojne organe, ki so prejeli prijavo kaznivega dejanja, ali druge zadevne agencije k napotitvi žrtev k storitvam za pomoč žrtvam.

3.  Države članice sprejmejo ukrepe za vzpostavitev brezplačnih in zaupnih specialističnih storitev za pomoč poleg splošnih storitev za pomoč žrtvam ali kot sestavni del slednjih, lahko pa tudi omogočijo organizacijam za pomoč žrtvam, da se obrnejo na obstoječe strokovne agencije, ki nudijo tovrstno specialistično pomoč. Žrtve imajo v skladu s svojimi posebnimi potrebami dostop do takšnih storitev, njihovi družinski člani pa imajo dostop v skladu z njihovimi posebnimi potrebami in obsegom škode, povzročene žrtvi s kaznivim dejanjem.

3a.  Storitve za pomoč žrtvam in morebitne specialistične storitve za pomoč se lahko vzpostavijo v obliki javnih ali nevladnih organizacij in se lahko organizirajo poklicno ali prostovoljno.

3b.  Države članice zagotovijo, da dostop do storitev za pomoč žrtvam ni odvisen od tega, ali je žrtev uradno prijavila kaznivo dejanje pristojnemu organu.

Člen 7a

Pomoč v okviru storitev za pomoč žrtvam

1.  V okviru storitev za pomoč žrtvam iz člena 7 se zagotavljajo vsaj:

(a)  informacije, nasveti in podpora, ki so relevantni za pravice žrtev, vključno z načini dostopa do nacionalnih shem odškodnin za poškodbe zaradi kaznivih dejanj, ter njihovo vlogo v kazenskem postopku, vključno s pripravo na udeležbo na sojenju;

(b)  informacije o kakršnih koli zadevnih delujočih specialističnih storitvah za pomoč žrtvam ali ▌neposredna napotitev nanje;

(c)  čustvena in psihološka, če je slednja na voljo, podpora;

(d)  nasveti o finančnih in praktičnih vprašanjih, ▌ki izvirajo iz kaznivega dejanja;

(e)  nasveti o grožnji maščevanja, ustrahovanja in ponovne ali nadaljnje viktimizacije ter o tem, kako ta dejanja preprečiti ali se jim izogniti, razen če se ti nasveti drugače zagotavljajo v okviru drugih javnih ali zasebnih storitev.

2.  Države članice spodbujajo, naj se v okviru storitev za pomoč žrtvam posebna pozornost nameni posebnim potrebam žrtev, ki so utrpele znatno škodo zaradi resnosti kaznivega dejanja.

3.   V okviru specialističnih storitev za pomoč iz člena 7(3) se vzpostavljajo in zagotavljajo – razen če je drugače zagotovljeno z drugimi javnimi ali zasebnimi storitvami – vsaj:

(a)  zatočišča ali druga ustrezna začasna nastanitev za žrtve, ki potrebujejo varno zavetje zaradi neposredne grožnje maščevanja, ustrahovanja in ponovne ali nadaljnje viktimizacije;

(b)  usmerjena in celovita pomoč žrtvam s posebnimi potrebami, kot so žrtve spolnega nasilja, žrtve nasilja na podlagi spola in žrtve nasilja v odnosih z bližnjimi, vključno s pomočjo po travmatični izkušnji in svetovanjem.

Poglavje 3

SODELOVANJE V KAZENSKEM POSTOPKU

▌

Člen 9

Pravica do zaslišanja

1.  Države članice zagotovijo, da so žrtve med kazenskim postopkom lahko zaslišane in da lahko predložijo dokaze. Če je zaslišan otrok, ki je v vlogi žrtve, je treba upoštevati starost in zrelost otroka.

2.  Postopkovna pravila, pod katerimi so žrtve med kazenskim postopkom lahko zaslišane in pod katerimi lahko predložijo dokaze, se določijo z nacionalnim pravom.

Člen 10

Pravice v primeru odločitve, da se pregon ne izvede

1.  Države članice zagotovijo, da imajo žrtve v skladu s svojo vlogo v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja pravico zahtevati presojo odločitve, da se ne izvede pregon kaznivega dejanja, zagrešenega zoper žrtev. Postopkovna pravila za tako presojo se določijo z nacionalnim pravom.

1a.  Če se v skladu z nacionalnim pravom vloga žrtve v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja določi šele po sprejetju odločitve o pregonu storilca kaznivega dejanja, države članice zagotovijo, da imajo vsaj žrtve hudih kaznivih dejanj pravico zahtevati presojo odločitve, da se ne izvede pregon kaznivega dejanja, zagrešenega zoper žrtev. Postopkovna pravila za tako presojo se določijo z nacionalnim pravom.

2.  Države članice zagotovijo, da se žrtve brez nepotrebnega odlašanja uradno obvestijo o pravici, da prejmejo zadostne informacije, da bi se lahko odločile, ali naj zahtevajo presojo posamezne odločitve, da se pregon ne izvede, in da te informacije, če zanje zaprosijo, tudi prejmejo.

2a.  Če prvotno odločbo, da se pregon ne izvede, sprejme najvišji organ, pristojen za pregon, za čigar odločbo v skladu z nacionalnim pravom ni mogoče zahtevati presoje, lahko pravico do presoje izvrši isti organ.

2b.  Odstavki 1, 2 in 2a se ne uporabljajo za odločitev tožilca, da se pregon ne izvede, če ima takšna odločitev za posledico zunajsodno poravnavo, v kolikor nacionalno pravo predvideva to možnost.

Člen 11

Pravica do zaščitnih ukrepov v okviru ▌storitev restorativne pravičnosti

1.  Države članice sprejmejo ukrepe za zaščito žrtev pred ustrahovanjem ali nadaljnjo viktimizacijo, ki se uporabljajo pri zagotavljanju ▌morebitnih storitev restorativne pravičnosti. S takšnimi ukrepi se zagotovi, da ima žrtev, ki se odloči za sodelovanje v postopkih restorativne pravičnosti, dostop do varnih in strokovnih storitev restorativne pravičnosti, vključujejo pa vsaj naslednje:

(a)   ▌storitve restorativne pravičnosti se uporabljajo samo, če so v interesu žrtve in ustrezne z vidika varnosti ter temeljijo na prostovoljnem in premišljenem soglasju žrtve; slednja lahko to soglasje kadar koli prekliče;

(b)  žrtvi se pred podajo soglasja o sodelovanju v postopku zagotovijo celovite in nepristranske informacije glede postopka in morebitnih rezultatov ter informacije glede postopkov nadziranja izvajanja kakršnega koli dogovora;

(c)  storilec kaznivega dejanja mora ▌priznati osnovna dejstva v zadevi;

(d)  kakršen koli dogovor je treba doseči prostovoljno in se ga lahko upošteva v vsakem nadaljnjem kazenskem postopku;

(e)  razprave v ▌postopkih restorativne pravičnosti, ki niso javne, so zaupne in se jih naknadno ne razkriva, razen s soglasjem strank oziroma kot zahteva nacionalno pravo zaradi prevladujočega javnega interesa.

2.  Če so zadeve primerne za take ukrepe, države članice spodbujajo napotitev zadev na reševanje z uporabo ▌storitev restorativne pravičnosti, vključno z določitvijo postopkov ali smernic glede pogojev za napotitev.

Člen 12

Pravica do pravne pomoči

Države članice zagotovijo, da imajo žrtve dostop ▌do pravne pomoči, kadar imajo status stranke v kazenskem postopku. Pogoji ali postopkovna pravila za dostop žrtev do pravne pomoči se določijo z nacionalnim pravom.

Člen 13

Pravica do povračila stroškov

Države članice ▌žrtvam, ki so udeležene v kazenskem postopku, nudijo možnost povračila stroškov, ki so nastali zaradi njihove dejavne udeležbe v kazenskem postopku, v skladu z njihovo vlogo v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja. Pogoji ali postopkovna pravila za povračilo stroškov žrtvam se določijo z nacionalnim pravom.

Člen 14

Pravica do vračila premoženja

Države članice zagotovijo, da se vračljivo premoženje ▌, zaseženo v kazenskem postopku, na podlagi odločbe pristojnega organa žrtvam nemudoma vrne, razen če je potrebno v kazenskem postopku. Pogoji ali postopkovna pravila za vračilo zadevnega premoženja se določijo z nacionalnim pravom.

Člen 15

Pravica do odločbe o plačilu odškodnine, naloženem storilcu kaznivega dejanja, v okviru kazenskega postopka

1.  Države članice zagotovijo, da so žrtve med kazenskim postopkom upravičene v razumnem roku pridobiti odločbo o odškodnini, katere plačilo se naloži storilcu kaznivega dejanja, razen če nacionalno pravo določa, da se takšna odločitev sprejme v drugem pravnem postopku.

2.  Države članice zagovarjajo ukrepe, da storilce kaznivega dejanja spodbudijo k zagotovitvi ustrezne odškodnine žrtvam.

 

Člen 16

Pravice žrtev s stalnim prebivališčem v drugi državi članici

1.  Države članice zagotovijo, da lahko njihovi pristojni organi sprejmejo ustrezne ukrepe za kar največje zmanjšanje težav, ki nastanejo, če žrtev stalno biva v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje, predvsem v zvezi z organizacijo postopka. V ta namen smejo organi države članice, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje, zlasti:

(a)  zaslišati žrtev takoj po prijavi kaznivega dejanja pri pristojnem organu;

(b)  za zaslišanje žrtev, ki prebivajo v tujini, kolikor je to mogoče, uporabiti določbe o videokonferencah in telefonskih konferenčnih klicih Konvencije o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije z dne 29. maja 20001[18]4.

2.  Države članice zagotovijo, da žrtve kaznivih dejanj, storjenih v državi članici, v kateri nimajo stalnega prebivališča, vložijo prijavo kaznivega dejanja pri pristojnih organih države članice stalnega prebivališča, če tega ne morejo storiti v državi članici, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno, ali če tega ne želijo storiti v primeru hudega kaznivega dejanja, opredeljenega v skladu z nacionalnim pravom te države.

3.  Države članice zagotovijo, da pristojni organ, pri katerem je bila vložena prijava, to nemudoma posreduje pristojnemu organu na ozemlju, na katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje, če pristojnost ni bila izvršena.

Poglavje 4

▌ ZAŠČITA ŽRTEV IN PRIZNAVANJE ŽRTEV S POSEBNIMI POTREBAMI PO ZAŠČITI

Člen 17

Pravica do zaščite

Države članice brez poseganja v pravice do obrambe zagotovijo, da so na voljo ukrepi za zaščito varnosti žrtev in njihovih družinskih članov pred maščevanjem, ustrahovanjem in ponovno ali nadaljnjo viktimizacijo, vključno pred nevarnostjo povzročitve psihološke ali čustvene škode, ter za varovanje dostojanstva žrtev med zasliševanjem in pričanjem. Po potrebi pravica do zaščite vključuje tudi postopke, vzpostavljene z nacionalnim pravom, za fizično zaščito žrtev in njihovih družinskih članov.

Člen 17a

Pravica do izogibanja stiku med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja

1.  Države članice vzpostavijo potrebne pogoje, da se omogoči izogibanje stiku med žrtvami in po potrebi njihovimi družinskimi člani ter storilcem kaznivega dejanja v prostorih, kjer poteka kazenski postopek, razen če je tak stik potreben zaradi kazenskega postopka samega.

2.  Države članice zagotovijo, da imajo novi prostori sodišč ločene čakalnice za žrtve.

Člen 17b

Pravica do zaščite žrtev med kazenskimi preiskavami

Države članice brez poseganja v pravice do obrambe in v skladu s pravili sodne diskrecije med kazenskimi preiskavami zagotovijo, da:

(a)  se, ko naj bi bile žrtve zaslišane, zaslišanja opravijo brez neutemeljenih zamud po vložitvi prijave kaznivega dejanja pri pristojnem organu;

(b)  je število zaslišanj žrtev čim manjše in da se opravijo le, če so nujno potrebna za namene kazenske preiskave;

(c)  žrtve lahko spremljata njihov pravni zastopnik in oseba po njihovi izbiri, razen če je bila v povezavi z eno od teh oseb ali obema osebama sprejeta utemeljena odločitev, ki temu nasprotuje;

(d)  je obseg zdravstvenega pregleda za namene kazenske preiskave čim manjši in se pregled izvede le, če je nujno potreben za te namene.

Člen 17c

Pravica do varstva zasebnosti

1.  Države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi med kazenskim postopkom sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo zasebnosti, vključno z osebnimi značilnostmi, ki se upoštevajo v individualni oceni iz člena 18, ter slikovnim materialom žrtev in njihovih družinskih članov. Države članice poleg tega zagotovijo, da pristojni organi sprejmejo vse zakonske ukrepe, da bi preprečili javno razširjanje kakršnih koli podatkov, ki bi lahko privedli do identifikacije otroka, ki je v vlogi žrtve.

2.  Države članice ob spoštovanju svobode medijev in svobode izražanja za varovanje zasebnosti žrtev, njihove osebne integritete in osebnih podatkov spodbujajo medije, naj si prizadevajo za samoregulativne ukrepe.

Člen 18

Individualna ocena žrtev, da bi ugotovili posebne potrebe po zaščiti

1.  Države članice zagotovijo, da se žrtve v skladu z nacionalnimi postopki pravočasno in individualno ocenijo, da bi ugotovili posebne potrebe po zaščiti in določili, ali in v kolikšni meri bi žrtve zaradi njihove velike izpostavljenosti sekundarni in ponovni viktimizaciji ali ustrahovanju v okviru kazenskega postopka lahko uveljavljale posebne ukrepe iz člena 21.

2.  Pri oceni se upoštevajo zlasti:

(a)  osebne značilnosti žrtve;

(b)  vrsta ali narava kaznivega dejanja ter

(ba)  okoliščine kaznivega dejanja.

2a.  V okviru individualne ocene se posebna pozornost nameni žrtvam, ki so utrpele znatno škodo zaradi resnosti kaznivega dejanja, žrtvam kaznivega dejanja, zagrešenega zaradi predsodkov ali diskriminacije, ki se lahko med drugim nanaša na osebne značilnosti žrtve, in žrtvam, ki so zaradi odnosa s storilcem kaznivega dejanja in odvisnosti od njega posebej ranljive. V zvezi s tem se ustrezno upoštevajo žrtve terorizma, organiziranega kriminala, trgovine z ljudmi, nasilja na podlagi spola, nasilja v odnosih z bližnjimi, spolnega nasilja ali izkoriščanja in zločinov iz sovraštva ter žrtve, ki so invalidi.

3.  Za namene te direktive se vselej šteje, da imajo otroci, ki so v vlogi žrtve, posebne potrebe po zaščiti, ker so izpostavljeni sekundarni in ponovni viktimizaciji ali ustrahovanju. Da bi določili, ali in v kolikšni meri bi lahko uveljavljali posebne ukrepe iz členov 22 in 23, se jih individualno oceni, kot je določeno v odstavku 1.

▌

5.  Obseg ocenjevanja se lahko prilagodi glede na resnost kaznivega dejanja ter stopnjo vidne škode, ki jo je utrpela žrtev.

5a.  Individualna ocena se izvede v tesnem sodelovanju z žrtvami in upošteva njihove želje, vključno s tem, če ne želijo uveljavljati posebnih ukrepov.

5b.  Če se osnove za individualno oceno bistveno spremenijo, države članice zagotovijo, da se individualna ocena iz odstavka 1 med potekom kazenskega postopka posodablja.

▌

Člen 21

Pravica do zaščite ▌žrtev s posebnimi potrebami po zaščiti v kazenskem postopku

1.  Države članice brez poseganja v pravice do obrambe in v skladu s pravili sodne diskrecije zagotovijo, da ▌žrtve, ki uveljavljajo posebne ukrepe, določene na podlagi individualne ocene, uveljavljajo ukrepe iz odstavkov 2 in 3. Poseben ukrep, ki se predvidi na podlagi individualne ocene, se ne izvede, če to onemogočajo operativne ali praktične omejitve ali če obstaja nujna potreba po zaslišanju žrtve, pri čemer bi opustitev slednjega lahko škodila žrtvi, drugi osebi ali postopku.

2.  Med kazenskimi preiskavami so žrtvam, opredeljenim v skladu s členom 18, na voljo naslednji posebni ukrepi:

(a)  zaslišanja žrtev se izvajajo v prostorih, ki so zasnovani za ta namen ali prilagojeni temu namenu;

(b)  zaslišanja žrtev opravijo strokovnjaki, usposobljeni v ta namen, ali pa se ta zaslišanja izvedejo z njihovo pomočjo;

(c)  vsa zaslišanja žrtev opravijo iste osebe, razen če je to v nasprotju z dobrim delovanjem pravosodnega sistema;

(d)  vsa zaslišanja žrtev spolnega nasilja, nasilja na podlagi spola ali nasilja v odnosih z bližnjimi opravi oseba istega spola, razen če jih opravi javni tožilec ali sodnik, če žrtev to želi in če to ne posega v potek postopka.

3.  Med sodnimi postopki so žrtvam, opredeljenim v skladu s členom 18, na voljo naslednji ukrepi:

(a)  ukrepi za izogibanje vidnemu stiku med žrtvami in storilci kaznivih dejanj, tudi med pričanjem, z ustreznimi sredstvi, vključno z uporabo komunikacijskih tehnologij;

(b)  ukrepi za zagotovitev, da je lahko žrtev zaslišana, ne da bi bila prisotna na sodišču, zlasti z uporabo ustreznih komunikacijskih tehnologij;

(c)  ukrepi za izogibanje nepotrebnemu zasliševanju v zvezi z zasebnim življenjem žrtve, ki ni povezano s kaznivim dejanjem, ter

(d)  ukrepi, ki omogočajo, da obravnava poteka brez prisotnosti javnosti.

Člen 22

Pravica do zaščite otrok, ki so v vlogi žrtve, v kazenskem postopku

1.  Če je žrtev otrok, države članice poleg ukrepov iz člena 21 zagotovijo, da:

(a)  se lahko v kazenskih preiskavah vsa zaslišanja otroka, ki je v vlogi žrtve, avdiovizualno snemajo, taki ▌posnetki zaslišanj pa se lahko uporabijo ▌kot dokaz v postopku pred kazenskim sodiščem. Postopkovna pravila za tako snemanje in uporabo posnetkov se določijo z nacionalnim pravom;

(b)  pristojni organi v kazenskih preiskavah in sodnih postopkih v skladu z vlogo žrtev v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja otrokom, ki so v vlogi žrtev, dodelijo posebnega zastopnika, če je po nacionalnemu pravu nosilcem starševske odgovornosti onemogočeno zastopanje otroka, ki je v vlogi žrtve, zaradi navzkrižja interesov med njimi in otrokom, ki je v vlogi žrtve, ali če otrok, ki je v vlogi žrtve, nima spremstva ali je ločen od svoje družine;

(ba)  ima otrok, ki je v vlogi žrtve, če ima pravico do pravnega zagovornika, pravico do svojega pravnega zagovornika in pooblaščenca v lastnem imenu v postopkih, kjer obstaja ali bi lahko obstajalo navzkrižje interesov med otrokom in starši ali drugimi udeleženimi stranmi.

1a.  Če starost žrtve ni jasna in obstajajo razlogi za domnevo, da je žrtev otrok, se za namene te direktive šteje, da je žrtev otrok.

▌

Poglavje 6

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 24

Usposabljanje javnih uslužbencev

1.  Države članice zagotovijo, da se uradniki, za katere je verjetno, da bodo imeli stike z žrtvami, kot so policisti in sodni uslužbenci, udeležijo tako splošnega kot specialističnega usposabljanja do ravni, ki ustreza njihovemu stiku z žrtvami, da se poveča njihova ozaveščenost o potrebah žrtev ter zagotovi nepristranska, spoštljiva in strokovna obravnava žrtev.

2.  Države članice brez poseganja v neodvisnost sodstva in različne oblike organizacije pravosodja v Uniji od odgovornih za usposabljanje sodnikov in tožilcev, ki sodelujejo v kazenskih postopkih, zahtevajo, naj zagotovijo dostop tako do splošnega kot do specialističnega usposabljanja, da bi povečali ozaveščenost sodnikov in tožilcev o potrebah žrtev.

2a.  Države članice ob ustreznem spoštovanju neodvisnosti pravniškega poklica priporočajo, da osebe, odgovorne za usposabljanje odvetnikov, omogočijo tako splošno kot specialistično usposabljanje za povečanje ozaveščenosti odvetnikov o potrebah žrtev.

3.  Države članice prek javnih služb ali s financiranjem organizacij za pomoč žrtvam spodbujajo pobude, ki omogočajo, da se osebe, ki nudijo storitve za pomoč žrtvam ali storitve restorativne pravičnosti, primerno usposobijo do ravni, ki ustreza njihovemu stiku z žrtvami, ter da spoštujejo strokovne standarde za zagotavljanje nepristranskega, spoštljivega in strokovnega nudenja takšnih storitev.

4.  V skladu z zadevnimi nalogami ter naravo in ravnjo stika, ki ga ima javni uslužbenec z žrtvijo, je namen usposabljanja javnemu uslužbencu omogočiti, da žrtve prepozna in jih obravnava spoštljivo, strokovno in nediskriminatorno.

Člen 25

Sodelovanje in usklajevanje storitev

1.  Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za lažje sodelovanje med državami članicami, da bi se izboljšal dostop žrtev do pravic, določenih v tej direktivi in nacionalnem pravu. Namen tovrstnega sodelovanja je vsaj:

(a)  izmenjava dobrih praks;

(b)  posvetovanje v posameznih primerih ter

(c)  pomoč evropskim mrežam, ki so dejavne na področju vprašanj, neposredno povezanih s pravicami žrtev.

2.  Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, tudi prek spleta, namenjene ozaveščanju o pravicah iz te direktive, zmanjšanju tveganja viktimizacije in kar največjemu zmanjšanju negativnih posledic ▌kaznivega dejanja ter tveganja sekundarne in ponovne viktimizacije ▌, ki so usmerjeni zlasti v ogrožene skupine, kot so otroci ter žrtve nasilja na podlagi spola in nasilja v odnosih z bližnjimi. Takšni ukrepi lahko vključujejo informacijske kampanje in kampanje za večjo ozaveščenost, raziskovalne in izobraževalne programe, po potrebi v sodelovanju z ustreznimi organizacijami civilne družbe in drugimi zainteresiranimi stranmi.

Poglavje 7

KONČNE DOLOČBE

Člen 26

Prenos

1.  Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do …[19]*

▌

3.  Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Člen 27

Pošiljanje podatkov in statistik

Države članice najpozneje do …*[20]* in nato vsaka tri leta Evropski komisiji sporočijo razpoložljive podatke o tem, kako so žrtve uveljavljale svoje pravice iz področja uporabe te direktive.

Člen 27a

Poročanje

Komisija do ...[21]*** Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni, v kolikšni meri so države članice sprejele potrebne ukrepe za izpolnitev določb te direktive, vključno z opisom ukrepov, sprejetih v skladu s členi 7, 7a in 21, po potrebi skupaj z zakonodajnimi predlogi.

Člen 28

Nadomestitev

Ta direktiva za države članice, ki sodelujejo pri njenem sprejetju, nadomesti Okvirni sklep 2001/220/PNZ ne glede na obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos v nacionalno zakonodajo.

Za države članice, ki sodelujejo pri sprejetju te direktive, se sklicevanja na navedeni Okvirni sklep štejejo za sklicevanja na to direktivo.

Člen 29

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati na ▌dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 30

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V …,

Za Evropski parlament      Za Svet

Predsednik  Predsednik

________________________

OBRAZLOŽITEV

 

Poročevalki pozdravljata predlog Komisije za direktivo o pravicah, podpori in zaščiti žrtev kaznivih dejanj kot del zakonodajnega svežnja za krepitev pravic žrtev v EU, ki obsega še predlog uredbe o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah in sporočilo o krepitvi pravic žrtev v EU. Od uveljavitve Lizbonske pogodbe leta 2009 in smernic za evropsko območje svobode, varnosti in pravice, kot je to predvideno v stockholmskem programu, je zaščita žrtev kakršnih koli kaznivih dejanj v EU med glavnimi nalogami Unije.

 

Predlog Komisije še dodatno opozarja na potrebo po sprejetju celovitega evropskega pravnega okvira, ki bi vsem žrtvam kaznivih dejanj, ne glede na njihov status, zagotovil priznanje in kar najširšo zaščito na ozemlju Unije. Predlog deloma izvira iz Okvirnega sklepa Sveta 2011/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku. Komisija je pravice vseh žrtev katerih koli kaznivih dejanj razširila v minimalne standarde povsod po EU, ki vsem žrtvam – ne glede na njihovo državljanstvo ali kraj, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje – zagotavlja pravice do obveščenosti, pravico razumeti in biti razumljen, pravico do tolmačenja in prevajanja, pravico dostopa do pravne pomoči, pravice dostopa do storitev v podporo žrtvam, pravico do zaslišanja, pravico do restorativne pravičnosti, pravico v primeru odločbe, da se pregon ne izvede, pravico do izogibanja stiku med žrtvijo in storilcem kaznivega dejanja, pravico do zaščite žrtev med zaslišanjem v kazenskih preiskavah, in še druge. Zelo pomembno tudi je, da bo prihodnja direktiva prinesla enotno opredelitev „žrtve“, ki status žrtve podeljuje ne le oškodovanim osebam zaradi kaznivega dejanja, ampak tudi bližnjim družinskim članom.

 

Poročevalki pozdravljata številne predloge v tej direktivi.

 

Zaupanje v sodstvo je prednostna naloga za vse državljane, zlasti za žrtve, ki imajo izkušnjo s tem, da njihove pravice niso bile uslišane in jih niso mogle uveljaviti. Skupen in pregleden pravosodni sistem, veljaven v vseh državah članicah EU, je nujno potreben, če naj EU izpolni stockholmski program. Ta direktiva ne bo zgolj branila pravic žrtev, podpirala in ščitila, ampak bo evropskim državljanom tudi pomagala, da bodo dobili zaupanje v domači pravosodni sistem in v pravosodne sisteme njihovih sosed v EU, saj bodo minimalni standardi poenoteni.

 

V skladu s postopki, ki izhajajo iz uporabe Lizbonske pogodbe, člen 51 poslovnika Parlamenta dopušča oblikovanje poročil na horizontalni osnovi. To poročilo je črpalo tudi iz razprav, ki so potekale v Odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odboru za pravice žensk in enakost spolov, in je plod sodelovanja med obema poročevalkama.

 

Splošni pristop – Krepitev pravic žrtev

 

Ne glede na trenutne določbe iz predloga Komisije je v vseh državah članicah možno za varovanje potreb žrtev storiti še več. Ne glede na to, od kod so in kako hudo škodo so utrpele, morajo vse žrtve v enaki meri dobiti občutek, da je direktiva pomembna tudi za njih. Raziskave in podatki kažejo, da žrtve vse prepogosto ne prijavijo kaznivega dejanja zaradi strahu, negotovosti, pomanjkljivega zaupanja ali premajhne obveščenosti. V njihovi ranljivosti jih zaduši težka izkušnja, zaradi katere je iti skozi pravni postopek zanje še toliko težje. Pomembno je torej, da podporo dobijo takoj potem, ko je nastala škoda. Skozi vse faze pravnega postopka morajo biti deležne spoštljivega, dostojanstvenega ravnanja in, s povsem praktičnega gledišča, v jeziku, ki ga razumejo.

 

Poročevalki menita, da je treba nekatere vidike poudariti in opredeliti podrobneje. Zaradi tega je pravica do prejema informacij od prvega stika s pristojnim organom razširjena in poglobljena za žrtve s hujšo travmatično izkušnjo. Pravica do prejema informacij o zadevi obsega to, da države članice zagotovijo pomoč pri obveščanju žrtve o izpustitvi storilca kaznivega dejanja. Zaradi možnega psihološkega pritiska in v uteho osebi, ki je bila žrtev nasilja, bi morala žrtev imeti pravico, da določene informacije zavrne in da to svojo odločitev prekliče kadar koli.

 

Žrtvi bi morala biti ponujena brezplačna pomoč takoj, ko je utrpela škodo. To velja tudi za otroke in družinske člane. Podpora žrtvam bi morala potekati tudi v obliki programov, ki imajo oporo v skupnostih, ali v obliki pobud, ki bi jih spodbujale države članice. Na sploh je za žrtve pomembno širše družbeno priznanje viktimizacije, saj je njihovo okrevanje odvisno od tega, ali so v družbi deležne pozitivnih reakcij in vidijo, da okolica zna vrednotiti edinstveno stanje žrtve in priznava trenutno težak položaj žrtve. Poročevalki menita, da bi morali pomembno vlogo pri spodbujanju priznavanja viktimizacije v družbi odigrati mediji, ki pa bi morali hkrati sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi v svoji dejavnosti obveščanja zaščitili zasebno in družinsko življenje žrtev in njihovih družinskih članov.

 

Poročevalki se zavedata, da bi lahko priporočeni dodatni ukrepi, ki naj bi jih izvedle države članice, v določenih primerih od nacionalnih organov zahtevali prerazporeditev ali večjo mobilizacijo virov. A ob tem moramo opozoriti, da Evropska komisija skupni strošek kaznivih dejanj v Evropski uniji – in to ne le za žrtve, pač pa tudi za delodajalce, državo in družbo kot celoto – ocenjuje na približno 233 milijard evrov letno. Ti stroški niso le posledica samih kaznivih dejanj, ampak tudi pomanjkljive ustrezne podpore žrtvam za pomoč pri njihovem okrevanju in tem, da uspešno prestanejo kazenske postopke. Na vsako prizadevanje za krepitev pravic žrtev in zagotovitev ustreznih storitev podpore bi zato morali gledati kot na stroškovno učinkovit ukrep, ki bo pozitivno prispeval k lažjemu prijavljanju kaznivih dejanj in ohranjanju vzdržnosti nacionalnih pravosodnih in zdravstvenih sistemov.

 

Dodatna zaščita žrtev s posebnimi potrebami

 

Poročevalki podpirata celotni koncept direktive, ki določa minimalne standarde za pravice, podporo in zaščito žrtev kaznivih dejanj, vendar menita, da je izredno pomembno nameniti dodatno pozornost storitvam podpore za žrtve, ki so med kazenskim postopkom v izredno visoki meri izpostavljene dodatni škodi, ustrahovanju ali ponovni viktimizaciji.

 

Poročevalki se strinjata s predlogom Komisije, da se posebej navedejo ranljive žrtve, vendar dajeta prednost zapisu „žrtve s posebnimi potrebami“. Uporabljena terminologija v predlogu Komisije, ki to kategorijo žrtev opredeljuje kot „ranljive žrtve“, bi nenamerno lahko imela diskriminatorni prizvok. Številne žrtve, vključno z žrtvami nasilja na podlagi spola, ne želijo, da se jih povezuje z ranljivostjo. Vseeno pa ima lahko žrtev nasilja na podlagi spola posebne potrebe, ne da bi veljala za ranljivo. Predlog Komisije kot ranljive žrtve pravilno omenja otroke in invalide, in sicer zaradi njihovih osebnih značilnosti. Dejansko se zdi logično kot ranljivo žrtev opredeliti invalidno osebo, spolno zlorabljeno žensko ali otroka, vendar pa osebne značilnosti žrtev pred storjenim kaznivim dejanjem ne bi smeli obravnavati kot edinega merila pri njihovi opredelitvi. Poročevalki sta zato to skupino raje poimenovali kot „žrtve s posebnimi potrebami“, za katere so predpisani posebni zaščitni ukrepi.

 

Med te ukrepe sodijo, čeprav ne izključno, zagotavljanje zavetišča, zdravstvena podpora, sodnomedicinski dokazi ter psihološko in pravno svetovanje. Takšne storitve podpore bi morale biti dovolj široko razpredene po državi in dostopne vsem žrtvam.

 

Za dodatno oceno okoliščin in posebnosti žrtve poročevalki uvajata tudi dodatne opredelitve „nasilja na podlagi spola“ in „nasilja v odnosu z bližnjim“. Nasilje na podlagi spola pomeni nasilje nad osebo zaradi njenega spola. K nasilju v odnosu z bližnjim sodi nasilje, ki ga zagrešijo partnerji ali nekdanji partnerji ali drugi družinski člani in ki vodi v diskriminacijo in kršitve temeljnih svoboščin žrtev.

 

Pri obravnavi žrtev s posebnimi potrebami na osnovi narave kaznivega dejanja bi morali pomoč ponuditi tudi drugim vrstam žrtev, ne le žrtvam trgovine z ljudmi ali žrtvam spolnega nasilja (kot je razvidno iz besedila Komisije).

 

Med žrtve s posebnimi potrebami bi se morale vključiti tudi žrtve terorizma, žrtve organiziranega kriminala, žrtve nasilja v odnosu z bližnjimi in žrtve nasilja na podlagi spola. Ker narava kaznivega dejanja nastopa v različnih oblikah, je treba razlikovati tudi med potrebami žrtev. Omemba posebnih potreb je prav tako pomembna kot njena občutljivost. Na primer žrtve terorizma: glavna razlika z drugimi žrtvami je v kontekstu, v katerem se teroristična viktimizacija pojavi, in njeno občinstvo. Žrtve terorizma so po definiciji napadene kot predstavniki večje skupine. Priznati njihovo viktimizacijo pomeni priznati dejstvo. Skupine v podporo žrtvam terorizma pri pravni podpori obravnavajo štiri skupine njihovih potreb: pravico do sodnega varstva, dostojanstvo, resnico in spomin, pri čemer slednje pomeni obsojanje terorizma in njegove viktimizacije ter ohranjanje spomina za prihodnje generacije.

 

Individualna ocena in usposabljanje

 

Poleg konvencionalne podpore za žrtve je treba posebno pozornost nameniti žrtvam s posebej grozovito izkušnjo in ne podcenjevati hude izpostavljenosti in uničenja ali travmatične izgube; zelo pomembno je upoštevati izkušnjo travmatičnih dogodkov ali trenutno ali predhodno zgodovino mentalnega zdravljenja in nezadostno družbeno podporo, to, da žrtev nima podpore ožjih družinskih članov ali prijateljev. Prizadevati bi si bilo treba in ugotoviti, kateri pripadniki družbene skupnosti so sami, saj je lahko zanje družbena podpora ali redna pomoč še posebej pomembna.

 

Poročevalki zato menita, da je individualna ocena pomemben korak vse od tedaj, ko je žrtev utrpela škodo. Ta ocena bo opredelila potrebe žrtve pred in med kazenskim postopkom, pa tudi po njem. V kazenskih postopkih se organi pogosto ne zavedajo potreb žrtev, zaradi česar je za žrtve še teže, da uspešno sodelujejo. Policisti, tožilci in drugi uslužbenci bi morali biti usposobljeni, da bi znali k žrtvi pristopiti glede na vrsto kaznivega dejanja. Konkretno, za boljši odziv na potrebe žrtev nasilja na podlagi spola in nasilja v odnosu z bližnjim, poročevalki pozivata, naj se sodni uslužbenci, policisti in izvajalci storitev v podporo žrtvam udeležijo usposabljanja s posebnim poudarkom na vidiku spola, ki jim bo omogočilo, da hitro razberejo in se odzovejo na potrebe žrtev. V skladu z duhom sodelovanja menita, da je prav, da se takšno usposabljanje izvaja v tesnem posvetovanju z nevladnimi organizacijami in ponudniki storitev za žrtve nasilja na podlagi spola ter se institucionalizira in standardizira po vseh državah članicah.

 

Razumevanje dinamike med spoloma pri pravicah žrtev

 

Nasilje na podlagi spola je oblika nasilja, ki nesorazmerno prizadeva ženske. Lahko je povezana s primeri nasilja v odnosu z bližnjim, čeprav ne izključno. Študije kažejo, da je bila petina do četrtina žensk v Evropi vsaj enkrat v odraslosti žrtev fizičnega nasilja, več kot desetina žensk pa je bila žrtev spolnega nasilja, pri katerem je bila uporabljena sila. Glede na ta dejstva poročevalki menita, da je izredno pomembno, da se inkriminirajo vse oblike nasilja na podlagi spola in da se za žrtve takega nasilja zagotovijo posebni preventivni in zaščitni ukrepi ter ukrepi za odpravo nastale škode.

 

S tem namenom sta poročevalki jasno predpisali, da mora podpora za žrtve s posebnimi potrebami upoštevati dinamiko med spoloma in delovati v okviru enakosti med spoloma in človekovih pravic. Prepričani sta, da je takšen pristop izredno pomemben tudi za preprečitev sekundarne viktimizacije žrtev nasilja na podlagi spola.

 

Namen poročevalk je bil zagotoviti, da se na evropski ravni sprejme celovita opredelitev „žrtve“ in da se specifični položaj žrtev s posebnimi potrebami upošteva pri oblikovanju ustreznih storitev v podporo ali pri usposabljanju javnih uslužbencev, ki so takoj v stiku z žrtvami. Zaradi tega direktiva vsebuje določeno število pravic, ki morajo biti zagotovljene žrtvam, s tem pa zapolnjuje pomembno vrzel pri varovanju človekovih pravic žrtev kaznivih dejanj. Za poročevalki je nasilje na podlagi spola izraz neenakosti med spoloma in kršitev človekovih pravic, s tem pa pomembno dodatno priznanje nasilja nad ženskami kot oblike diskriminacije, ki jo je treba priznati in se proti njej boriti.

 

Večje sodelovanje in usklajevanje za zaščito žrtev

 

Državam članicam je tudi namenjen nasvet, naj bo njihov pristop k stvari tak, da sodelujejo z različnimi agencijami in na ta način zagotovijo učinkovito usklajevanje med organi, ki nudijo podporo za žrtve. V tem oziru direktiva predvideva ustanovitev formalnih in neformalnih struktur, ki bi pravosodnim delavcem, organom kazenskega pregona in nevladnim organizacijam omogočala, da sodelujejo standardizirano. Poročevalki menita, da bi usklajen odziv vsem žrtvam bistveno zmanjšal negativni učinek kaznivega dejanja, tveganja sekundarne in ponovne viktimizacije in stigmatizacije ter bremena za žrtev zaradi stikov med žrtvijo in organi kazenskega pravosodja.

 

Zaščita zasebnosti žrtve

 

Poročevalki sta jasno opredelili obveznost varovanja zasebnega in družinskega življenja žrtev med celotnimi kazenskim postopkom in po njem. Zaščita zasebnosti žrtve, ne glede na naravo škode, bi morala vsekakor biti zagotovljena v okviru potreb žrtev, da uspešno prestanejo pravni postopek, širše pa za psihološko okrevanje. Mediji, na primer, lahko pogosto pri žrtvah kaznivih dejanj ali preživelih povzročijo še dodatno viktimizacijo s tem, da v njih še poglobijo težke občutke po nasilnem dejanju, pa občutek zmede in izgube nadzora. Zato poročevalki od medijev zahtevata, da opredelijo „samoregulativne ukrepe“, da se zaščiti osebna integriteta žrtev pred vsiljivo pozornostjo medijev.

 

 

Evropska mreža in statistika

 

Žrtve morajo biti seznanjene s tem, da bodo njihove pravice standardizirane povsod po EU. Informacijske kampanje in kampanje za izboljšanje osveščenosti, raziskovalni in izobraževalni programi z organizacijami civilne družbe bi se morali pripravljati z dobro vodenimi kampanjami med državami članicami EU. Poleg tega je za temeljito preprečevanje kaznivih dejanj potrebno zbiranje in izmenjava podatkov o vseh vrstah žrtev. Iz tega razloga se poročevalki zavzemata, da se preko že obstoječih evropskih združenj, ki se ukvarjajo s potrebami žrtev, vzpostavi evropska mreža za opazovanje in pomoč žrtvam, da bi se oblikovala podatkovna zbirka s statističnimi podatki o številu, starosti, spolu in državljanstvu žrtev. Mreža bi bila lahko osnova za prihodnje direktive, ki bi še okrepile razvoj območja svobode, varnosti in pravice.

 

Zahvala

 

Poročevalki se želita zahvaliti Komisiji za pojasnila, ki jih je posredovala prek svojega generalnega direktorata za pravosodje, pa tudi za plodno izmenjavo mnenj s poročevalcema v senci in danskim predsedstvom EU. Prav tako bi se radi toplo zahvalili za stališča in strokovni prispevek organizacij, združenj in nevladnih organizacij s področja pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj.

26.3.2012

MNENJE Odbora za pravne zadeve

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj

( COM(2011)0275 – C7‑0127/2011 – 2011/0129(COD) )

Pripravljavec mnenja: Antonio López-Istúriz White

 

 

KRATKA OBRAZLOŽITEV

Klasičen primer zadev, ki jih obravnava Sodišče Evropske unije, je zadeva britanskega državljana Iana Cowana, ki ga je nekdo nasilno napadel na izhodu podzemne železnice med kratkim obiskom Pariza. Njegovih napadalcev niso nikoli uspeli najti, zato je od francoskih organov zahteval odškodnino za poškodbe, ki so bile povzročene v napadu.

Kot se je izkazalo, v Franciji žrtvam napadov, v katerih te utrpijo telesno poškodbo, izplačajo nacionalno odškodnino za škodo, povzročeno v tej državi, pod pogojem, da ima žrtev dovoljenje za prebivanje v državi, s katero je Francija sklenila vzajemni dogovor, ali da ima francosko državljanstvo. Ian Cowan ni spadal v nobeno od teh kategorij, zato ni bil upravičen do odškodnine. Sodišče je o vprašanju, ki mu ga je v predhodno odločanje predložil nacionalni organ za odškodnine menilo, da je taka omejitev v nasprotju s prepovedjo diskriminacije na podlagi nacionalnosti, ki je zapisana v Pogodbi.

Ta zadeva kaže, v kolikšni meri lahko pravna praznina ali celo diskriminatorni ukrepi pri zaščiti žrtev na notranjem trgu in zdaj tudi na območju svobode, varnosti in pravice ovirajo temeljne pravice državljanov Unije, zlasti tistih, ki se odločijo uveljavljati pravico do svobode gibanja. Kot je pravilno ugotovilo Sodišče Evropske unije, je zaščita žrtev „posledica te svobode gibanja“[22]. Unija zagotavlja prosto gibanje oseb, zato mora zagotoviti tudi ustrezne standarde in pravila v primeru, ko gredo stvari narobe.

Odbor zato odločno pozdravlja predlog Komisije o direktivi o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, zlasti zaradi pomanjkljivosti prej sprejetih instrumentov EU, tako glede vsebine kot izvajanja[23]. Meni, da je bistveno te pravice okrepiti in spodbujati in da je bilo treba to storiti že prej, s čimer bi se zagotovila ustrezna uravnoteženost med tekočimi pobudami EU glede pravic osumljenih in obtoženih oseb. Na splošno se kazenskopravni sistemi osredotočajo na storilca in javnost, včasih celo na račun žrtve in travmatičnih posledic zločinskega dejanja. Žrtve se ne bi smele počutiti izključene iz teh postopkov.

Odbor želi, da se nekateri vidiki predloga okrepijo in postanejo bolj učinkoviti, obenem pa da ta ostane stroškovno učinkovit in finančno vzdržen.

Podpira pristop Komisije k določanju minimalnih standardov, s čimer se državam članicam omogoča, da lahko žrtvam zagotovijo več zaščite. S tem pristopom bi morala biti vzpostavljena osnovna raven podpore žrtvam v tistih državah članicah, ki nimajo že dlje uveljavljenih organizacij za podporo žrtvam.

Žrtve so lahko še zlasti travmatizirane v nekaterih primerih, na primer po obsežnih zločinskih dejanjih. V glavnem gre za žrtve terorističnih zločinskih dejanj, lahko tudi za žrtve organiziranega kriminala. To se dogaja, ker ta zločinska dejanja zaradi svoje obsežnosti pa tudi načina izvedbe za vedno uničijo vsakdanje življenje žrtev in jih pripeljejo do tega, da izgubijo občutek normalnosti. Na podoben način je na primer nepopravljivo poškodovano zaupanje žrtev terorističnih bombnih napadov ali žrtev trgovine z ljudmi. Te žrtve morajo ponovno urediti svoje življenje, zato pripravljavec mnenja meni, da bi žrtve teh zločinskih dejanj bilo treba obravnavati kot ranljive žrtve.

Kljub temu, da vrsta minimalnih pravic predstavlja bistveni temelj, pa žrtve potrebujejo predvsem individualno in spoštljivo pozornost ustreznega pravosodnega sistema.

Odbor nazadnje meni, da bi morali biti kazenskopravni sistemi držav članic bolj naravnani na zaščito žrtev, ne pa le osredotočeni na obtožence. Te kulturne spremembe ni mogoče doseči samo z zakonodajo, temveč so potrebna trajna prizadevanja na področju usposabljanja in izobraževanja, praktičnega usmerjanja in izmenjave primerov najboljše prakse. Unija je v privilegiranem položaju, ki ji omogoča vodilno vlogo pri reševanju vprašanj, kot so boljša ozaveščenost žrtev o njihovih pravicah, boljše izvrševanje teh pravic in ustrezno usposabljanje, zlasti za pravosodno osebje in osebe, ki se ukvarjajo s pravom.

PREDLOGI SPREMEMB

Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojna odbora, da v svoje poročilo vključita naslednje predloge sprememb:

 

Predlog spremembe    1

Predlog direktive

Uvodna izjava 8

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(8) Ta direktiva določa minimalne standarde. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive za zagotovitev višje stopnje zaščite.

(8) Ta direktiva določa minimalne standarde. Države članice lahko razširijo pravice iz te direktive, zlasti tako, da žrtvi kot stranki omogočijo celovito udeležbo v kazenskem postopku, vključno s pravico do pravne pomoči in vpogleda v spis, za zagotovitev višje stopnje zaščite

 

Predlog spremembe    2

Predlog direktive

Uvodna izjava 10

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(10) Pri zagotavljanju informacij bi bilo treba navesti dovolj podrobnosti, da bi bile žrtve spoštljivo obravnavane ter da bi jim bilo omogočeno sprejemanje premišljenih odločitev v zvezi z njihovim sodelovanjem v postopku in načinom uveljavljanja njihovih pravic. S tem v zvezi so zlasti pomembne informacije, ki omogočajo žrtvi, da je seznanjena s trenutnim stanjem kakršnega koli postopka in njegovega napredka. To prav tako velja za informacije, ki omogočajo žrtvi, da se odloči, ali bo zaprosila za presojo odločbe, da se ne izvede pregon.

(10) Pri zagotavljanju informacij bi bilo treba žrtvam omogočiti vpogled v spis zadevnega postopka in navesti dovolj podrobnosti, da bi bile žrtve spoštljivo obravnavane ter da bi jim bilo omogočeno sprejemanje premišljenih odločitev v zvezi z njihovim sodelovanjem v postopku in načinom uveljavljanja njihovih pravic. S tem v zvezi so zlasti pomembne informacije, ki omogočajo žrtvi, da je seznanjena s trenutnim stanjem kakršnega koli postopka in njegovega napredka. To prav tako velja za informacije, ki omogočajo žrtvi, da se odloči, ali bo zaprosila za presojo odločbe, da se ne izvede pregon.

 

Predlog spremembe    3

Predlog direktive

Uvodna izjava 13

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(13) Podpora, ki jo zagotavljajo bodisi vladne bodisi nevladne organizacije, bi morala biti v skladu s potrebami žrtve na voljo od trenutka, ko se kaznivo dejanje zgodi, v kazenskem postopku ter po njem. Podporo bi bilo treba zagotoviti na različne načine brez prekomernih formalnosti ter z zadostno geografsko porazdelitvijo, da se vsem žrtvam omogoči dostop do teh storitev. Nekatere skupine žrtev, kot so žrtve spolnega nasilja, žrtve kaznivih dejanj zaradi spola ali iz sovraštva do drugih ras ali žrtve drugih kaznivih dejanj zaradi predsodkov ali žrtve terorizma, lahko potrebujejo specialistične storitve podpore zaradi posebnih značilnosti kaznivega dejanja, katerega žrtve so.

(13) Podpora, ki jo zagotavljajo bodisi vladne bodisi nevladne organizacije, ki so registrirane in nadzorovane v skladu z nacionalnim pravom, bi morala biti v skladu s potrebami žrtve na voljo od trenutka, ko se kaznivo dejanje zgodi, v kazenskem postopku ter po njem. Podporo bi bilo treba zagotoviti na različne načine brez prekomernih formalnosti ter z zadostno geografsko porazdelitvijo, da se vsem žrtvam omogoči dostop do teh storitev. Nekatere skupine žrtev, kot so žrtve spolnega nasilja, žrtve kaznivih dejanj zaradi spola ali iz sovraštva do drugih ras, žrtve drugih kaznivih dejanj zaradi predsodkov in žrtve terorizma ali organiziranega kriminala, lahko potrebujejo specialistične storitve podpore zaradi posebnih značilnosti kaznivega dejanja, katerega žrtve so.

Obrazložitev

Žrtve organiziranega kriminala sodijo v skupino posebej ranljivih žrtev, saj še posebej izpostavljene ustrahovanju in grožnjam ponovnega nasilja storilcev teh kaznivih dejanj. Zato potrebujejo posebne ukrepe za zaščito med kazenskim postopkom, pa tudi posebne podporne storitve.

 

 

Predlog spremembe    4

Predlog direktive

Uvodna izjava 17

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(17) Nekatere žrtve so v kazenskem postopku zlasti ranljive zaradi sekundarne in ponovne viktimizacije ter ustrahovanja s strani storilca kaznivega dejanja ali njegovih sostorilcev. Takšno ranljivost se lahko na splošno določi na podlagi osebnih značilnosti žrtve ter vrste ali narave kaznivega dejanja. Zato so nekatere žrtve, kot so otroci, invalidi, žrtve spolnega nasilja in žrtve trgovine z ljudmi, v veliki večini primerov izpostavljene nadaljnji viktimizaciji ter potrebujejo posebne zaščitne ukrepe. Samo v posebnih okoliščinah, kakor je uravnoteževanje temeljnih pravic obdolženca ali osumljenca oziroma kadar žrtev sama tako želi, bi bilo treba dostop do takšnih zaščitnih ukrepov omejiti. Področij žrtev trgovine z ljudmi, žrtev spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja, ki so otroci, ter otroške pornografije, ki jih že urejajo posebne in podrobnejše določbe v samostojnih, že sprejetih pravnih aktih ali pravnih aktih, o katerih potekajo pogajanja, ta direktiva na obravnava.

(17) Nekatere žrtve so v kazenskem postopku zlasti ranljive zaradi sekundarne in ponovne viktimizacije ter ustrahovanja s strani storilca kaznivega dejanja ali njegovih sostorilcev. Takšno ranljivost se lahko na splošno določi na podlagi osebnih značilnosti žrtve ter vrste ali narave kaznivega dejanja. Zato so nekatere žrtve, kot so otroci, invalidi, žrtve spolnega nasilja, žrtve organiziranega kriminala in žrtve trgovine z ljudmi, v veliki večini primerov izpostavljene nadaljnji viktimizaciji ter potrebujejo posebne zaščitne ukrepe. Samo v posebnih okoliščinah, kakor je uravnoteževanje temeljnih pravic obdolženca ali osumljenca oziroma kadar žrtev sama tako želi, bi bilo treba dostop do takšnih zaščitnih ukrepov omejiti. Področij žrtev trgovine z ljudmi ali organiziranega kriminala, žrtev spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja, ki so otroci, ter otroške pornografije, ki jih že urejajo posebne in podrobnejše določbe v samostojnih, že sprejetih pravnih aktih ali pravnih aktih, o katerih potekajo pogajanja, ta direktiva na obravnava.

Obrazložitev

Žrtve organiziranega kriminala so ena od posebnih kategorij žrtev, ki so opredeljene v sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o krepitvi pravic žrtev v EU ( COM(2011)0274 ). Žrtve organiziranega kriminala – glede na to, da so zlasti izpostavljene ustrahovanju in grožnjam ponovnega nasilja storilcev teh kaznivih dejanj – potrebujejo posebne zaščitne ukrepe.

 

Predlog spremembe    5

Predlog direktive

Uvodna izjava 24

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(24) Vsakega javnega uslužbenca v kazenskem postopku, za katerega je verjetno, da bo prišel v stik z žrtvijo, je treba usposobiti za ugotavljanje in upoštevanje potreb žrtev tako z začetnim kot stalnim usposabljanjem ter do ravni, ki je potrebna za njegov stik z žrtvami. To bi moralo, če je ustrezno, vključevati tudi specialistično usposabljanje.

(24) Vsakega strokovnjaka v kazenskem postopku, za katerega je verjetno, da bo prišel v stik z žrtvijo, je treba usposobiti za ugotavljanje in upoštevanje potreb žrtev tako z začetnim kot stalnim usposabljanjem ter do ravni, ki je potrebna za njegov stik z žrtvami. To bi moralo vključevati tudi specialistično usposabljanje, na primer za stike z žrtvami kaznivih dejanj spolne zlorabe, družinami, ki žalujejo zaradi umora družinskega člana, mladimi žrtvami kaznivih dejanj ali žrtvami čezmejnih kaznivih dejanj.

 

 

Predlog spremembe    6

Predlog direktive

Uvodna izjava 26 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

(26a) V skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih z dne 28. septembra 2011 se države članice zavezujejo, da bodo uradnemu obvestilu o ukrepih za prenos v upravičenih primerih priložile enega ali več dokumentov, v katerih bo pojasnjeno razmerje med sestavnimi elementi direktive in odgovarjajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno1.

 

______________

 

1 Komisija je Svetu posredovala pisno obrazložitev dne X (X).

 

 

Predlog spremembe    7

Predlog direktive

Člen 3 – uvodni del

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

Države članice zagotovijo, da žrtve brez nepotrebnega odlašanja od svojega prvega stika z organom, ki je pristojen za prejem prijave kaznivega dejanja, dobijo naslednje informacije:

Države članice zagotovijo, da vse žrtve brez neprimernega odlašanja od svojega prvega stika s katerim koli javnim organom po prijavi kaznivega dejanja, dobijo naslednje informacije v jeziku, ki ga razumejo, pri čemer se po potrebi uporabijo tehnike sporazumevanja, ki so prilagojene otrokom:

 

Predlog spremembe    8

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 1 – točka f

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(f) v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji so upravičeni do prejetja pravnih nasvetov, pravne pomoči ali katere koli druge vrste nasvetov;

(f) pod kakšnimi pogoji so upravičeni do prejetja pravnih nasvetov, pravne pomoči ali katere koli druge vrste neodvisnih in strokovnih nasvetov;

 

 

 

Predlog spremembe    9

Predlog direktive

Člen 3 – točka f a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

(fa) da so v vsakem primeru upravičene do brezplačnega tolmačenja in prevajanja;

 

 

 

Predlog spremembe    10

Predlog direktive

Člen 3 – odstavek 1 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

Informacije iz odstavka 1 se podajo ustno ali pisno v preprostem in razumljivem jeziku ter ob upoštevanju vseh posebnih potreb ranljivih oseb.

Obrazložitev

Možnost, da lahko organi zgolj ustno podajo informacije iz odstavka 1, ne zadostuje.

 

Predlog spremembe    11

Predlog direktive

Člen 4 – odstavek 1 – uvodni del

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

1. Države članice zagotovijo, da so žrtve uradno obveščene o svoji pravici do prejema naslednjih informacij o svoji zadevi in da te informacije prejmejo, kadar tako želijo:

1. Države članice zagotovijo, da so žrtve, kadar tako želijo, uradno obveščene o svoji pravici do prejema informacij o svoji zadevi in da imajo možnost vpogleda v spis zadevnega postopka ter da prejmejo naslednje informacije:

 

Predlog spremembe    12

Predlog direktive

Člen 4 – odstavek 2

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

2. Države članice zagotovijo, da se žrtvam ponudi možnost uradne obvestitve, kadar je oseba, ki se preganja ali je obsojena za kaznivo dejanje, ki jih zadeva, izpuščena iz pripora. Žrtve prejmejo vse informacije, kadar tako želijo.

2. Države članice zagotovijo, da se žrtvam ponudi možnost uradne obvestitve, kadar je oseba, ki se preganja ali je obsojena za kaznivo dejanje, ki jih zadeva, izpuščena ali pobegne iz pripora. Žrtve v vsakem primeru nemudoma prejmejo te informacije.

 

Predlog spremembe    13

Predlog direktive

Člen 4 – odstavek 2 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

2a. Države članice zagotovijo, da se obvestilo in informacije iz odstavkov 1 in 2 zagotovijo v preprostem in razumljivem jeziku ter ob upoštevanju vseh morebitnih posebnih potreb žrtev, ki so ranljive osebe.

 

Predlog spremembe    14

Predlog direktive

Člen 4 – odstavek 3 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

3a. Države članice žrtvam zagotovijo pravico, da kadar koli spremenijo odločitev o tem, ali želijo prejeti informacije iz odstavkov 1 in 2.

 

Predlog spremembe    15

Predlog direktive

Člen 6 – odstavek 4 – točka a

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(a) informacij o prijavi kaznivega dejanja pristojnemu organu;

(a) prijave kaznivega dejanja pristojnemu organu;

 

 

Predlog spremembe    16

Predlog direktive

Člen 7 – odstavek 1

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

1. Države članice zagotovijo, da imajo žrtve in njihovi družinski člani v skladu z njihovimi potrebami dostop do brezplačnih in zaupnih storitev v podporo žrtvam.

1. Države članice zagotovijo, da imajo žrtve in njihovi družinski člani v skladu z njihovimi potrebami dostop do brezplačnih in zaupnih storitev v podporo žrtvam pred katerim koli kazenskim postopkom, med njim in ustrezen čas po njem.

Obrazložitev

Pojasniti je treba, da bi morala biti raven zagotovljene podpore usklajena med državami članicami in da podpora ne bi smela biti omejena le na posledice kaznivega dejanja, saj so lahko kazenski postopki dolgotrajni, zapleteni in stresni, zlasti za žrtve kaznivih dejanj, ki vključujejo nasilje in/ali spolno nasilje.

 

Predlog spremembe    17

Predlog direktive

Člen 7 – odstavek 4 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

4a. Države članice spoštujejo odločitev žrtve, da ne bo uporabila podpore države.

 

Predlog spremembe    18

Predlog direktive

Člen 7 – odstavek 4 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

4a. Države članice dovolijo vladnim ali nevladnim organizacijam, ki imajo legitimni interes ter so registrirane in nadzorovane v skladu z nacionalno zakonodajo, da v kazenskih postopkih sodelujejo s podpiranjem ali zastopanjem žrtev.

 

Predlog spremembe    19

Predlog direktive

Člen 8

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

Države članice zagotovijo, da žrtve prejmejo pisno potrdilo o kakršni koli pritožbi, ki so jo vložile pri pristojnem organu države članice.

Države članice zagotovijo, da žrtve v jeziku, ki ga razumejo, prejmejo pisno potrdilo o kakršni koli pritožbi, ki so jo vložile pri pristojnem organu države članice.

Obrazložitev

Skladnost s pravicami posameznikov, ki so v tujini obtoženi storitve kaznivega dejanja.

 

Predlog spremembe    20

Predlog direktive

Člen 9

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

Države članice zagotovijo, da so žrtve v kazenskem postopku lahko zaslišane in lahko predložijo dokaze.

Države članice zagotovijo, da lahko žrtve sodelujejo v kazenskem postopku in imajo pravico, da so zaslišane in da predložijo dokaze.

 

Predlog spremembe    21

Predlog direktive

Člen 11 – odstavek 1 – točka c

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(c) osumljenec ali obdolženec ali storilec kaznivega dejanja mora sprejeti odgovornost za svoje dejanje;

(c) osumljenec ali obdolženec ali storilec kaznivega dejanja mora sprejeti odgovornost za svoje dejanje in žrtvi ponuditi pojasnilo;

 

Predlog spremembe    22

Predlog direktive

Člen 11 – odstavek 2

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

2. Države članice omogočijo napotitev strank na reševanje zadev z uporabo mediacije ali drugih storitev restorativne pravičnosti, tudi z določitvijo protokolov o pogojih za napotitev.

2. Države članice omogočijo napotitev strank na reševanje zadev z uporabo mediacije ali drugih storitev restorativne pravičnosti, tudi z določitvijo postopkov o pogojih za napotitev.

 

Predlog spremembe    23

Predlog direktive

Člen 11 – odstavek 2 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

2a. Države članice zagotovijo, da so mediacija ali druge storitve restorativne pravičnosti, kadar jih nudijo nevladne organizacije, registrirane in redno nadzorovane v skladu z nacionalnim pravom.

 

 

Predlog spremembe    24

Predlog direktive

Člen 14

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

Države članice zagotovijo, da se vračljivo premoženje, ki pripada žrtvam in je bilo zaseženo v kazenskem postopku, le-tem nemudoma vrne, razen če ni potrebno v kazenskem postopku.

Države članice zagotovijo, da se premoženje, ki pripada žrtvam in je bilo zaseženo v kazenskem postopku, le-tem nemudoma vrne, razen če ni potrebno v kazenskem postopku.

 

Predlog spremembe    25

Predlog direktive

Člen 15 – odstavek 2

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

2. Države članice sprejmejo ukrepe, da spodbudijo storilce kaznivega dejanja k zagotovitvi ustrezne odškodnine žrtvam.

2. Države članice sprejmejo ukrepe, da spodbudijo storilce kaznivega dejanja k zagotovitvi ustrezne odškodnine žrtvam in da pomagajo žrtvam pri pravočasnem izvrševanju odločb o plačilu odškodnine.

Obrazložitev

Odstavek je treba okrepiti in poudariti, da bi morale biti države članice odgovorne za zagotavljanje hitre izvršitve odločb o plačilu odškodnine.

 

Predlog spremembe    26

Predlog direktive

Člen 16 – odstavek 3 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

3a. Države članice zagotovijo, da so na voljo enostavni enotni postopki, po katerih lahko žrtve kaznivega dejanja, ki bivajo v drugi državi članici, enostavno zaprosijo za odškodnino, ter da se odločbe o plačilu odškodnine izvršijo brez neupravičenega odlašanja.

Obrazložitev

Žrtve kaznivih dejanj v tujini ne bi smeli z zapletenimi postopki odvračati od tega, da zahtevajo odškodnino. Države članice zagotovijo, da je tujim državljanom na voljo enoten in preprost postopek za odškodninske zahtevke ter da se čezmejne odločbe izvršujejo pravočasno.

 

Predlog spremembe    27

Predlog direktive

Člen 18 – odstavek 1 – uvodni del

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

1. Za namene te direktive se zaradi osebnih značilnosti kot ranljive obravnavajo naslednje kategorije žrtev:

1. Za namene te direktive se zaradi osebnih značilnosti ali položaja kot ranljive obravnavajo naslednje kategorije žrtev:

 

Predlog spremembe    28

Predlog direktive

Člen 18 – odstavek 1 – točka a

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(a) otroci;

(a) otroci in starejši;

 

Predlog spremembe    29

Predlog direktive

Člen 18 – odstavek 1 – točka b a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

(ba) osebe, za katere obstaja tveganje, da postanejo tarča kaznivega dejanja ali ustrahovanja;

 

Predlog spremembe    30

Predlog direktive

Člen 18 – odstavek 2 – točka a a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

(aa) žrtve nasilja v družini;

 

Predlog spremembe    31

Predlog direktive

Člen 18 – odstavek 2 – točka b a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

(ba) žrtve terorističnih napadov, organiziranega kriminala, pedofilije in kibernetske kriminalitete.

 

Predlog spremembe    32

Predlog direktive

Člen 19

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

Države članice postopoma vzpostavijo potrebne pogoje, da se omogoči izogibanje stiku med žrtvijo in obdolžencem ali osumljencem povsod, kjer imajo žrtve lahko osebni stik z organi javne uprave zaradi svojega položaja žrtve, ter zlasti tam, kjer teče kazenski postopek.

Države članice vzpostavijo potrebne pogoje, da se omogoči izogibanje stiku med žrtvijo in obdolžencem ali osumljencem povsod, kjer imajo žrtve lahko osebni stik z organi javne uprave zaradi svojega položaja žrtve, ter zlasti tam, kjer teče kazenski postopek.

 

Predlog spremembe    33

Predlog direktive

Člen 20 – odstavek 1 – točka a

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(a) so žrtve po vložitvi prijave kaznivega dejanja pri pristojnem organu zaslišane brez neutemeljenih zamud;

(a) so žrtve po vložitvi prijave kaznivega dejanja pri pristojnem organu zaslišane brez neupravičenih zamud;

 

Predlog spremembe    34

Predlog direktive

Člen 20 – odstavek 1 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

1a. Države članice spodbujajo možnost, da žrtve obiščejo sodišče pred sojenjem in se z njim seznanijo.

Obrazložitev

Odbor je prepričan, da bi morale imeti žrtve možnost, da se pred sojenjem seznanijo s sodiščem tako, da ga obiščejo.

 

Predlog spremembe    35

Predlog direktive

Člen 21 – odstavek 2 – točka c

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

c) vsa zaslišanja žrtve opravijo iste osebe, razen če to ni v nasprotju z dobrim pravosodnim upravljanjem;

c) vsa zaslišanja žrtve opravijo iste osebe, razen če to ni v nasprotju z dobrim pravosodnim upravljanjem in če žrtev med kazensko preiskavo ne izrazi želje po nasprotnem;

 

Predlog spremembe    36

Predlog direktive

Člen 21 – odstavek 2 – točka d

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

(d) vsa zaslišanja žrtev spolnega nasilja opravi oseba istega spola.

(d) vsa zaslišanja žrtev spolnega nasilja opravi oseba istega spola, razen če žrtev ne zaprosi drugače.

 

Predlog spremembe    37

Predlog direktive

Člen 23 – odstavek 1

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

1. Države članice zagotovijo, da lahko pravosodni organi v postopku pred sodiščem sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo zasebnosti ter fotografij žrtev in njihovih družinskih članov.

1. Države članice zagotovijo sprejetje ustreznih ukrepov, zlasti med postopkom, pregonom in postopkom pred sodiščem, za varstvo zasebnosti ter fotografij žrtev in njihovih družinskih članov.

 

Predlog spremembe    38

Predlog direktive

Člen 23 – odstavek 1 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

1a. Države članice zagotovijo, da vse agencije, ki so v stiku z žrtvami, sprejmejo jasne standarde, v skladu s katerimi lahko tretji stranki razkrijejo podatke, ki so jih prejele od žrtve ali ki se nanašajo na žrtev, samo pod pogojem, da se žrtev strinja s takim razkritjem, ali v primeru pravne zahteve ali pravnega pooblastila za to.

 

 

Predlog spremembe    39

Predlog direktive

Člen 24 – odstavek 1

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

1. Države članice zagotovijo, da se policisti, tožilci in sodni uslužbenci udeležijo tako splošnega kot specialističnega usposabljanja do ravni, ki je potrebna za njihov stik z žrtvami, da se poveča njihova osveščenost glede potreb žrtev ter nepristranske, spoštljive in strokovne obravnave žrtev.

1. Države članice zagotovijo, da se policisti, tožilci in sodni uslužbenci vedno udeležijo tako splošnega kot specialističnega usposabljanja do ravni, ki je sorazmerna glede na njihov stik z žrtvami, da se poveča njihova osveščenost glede potreb žrtev ter nepristranske, spoštljive in strokovne obravnave žrtev.

 

Predlog spremembe    40

Predlog direktive

Člen 24 – odstavek 2

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

2. Države članice zagotovijo, da se zaposleni v sodstvu udeležijo tako splošnega kot specialističnega usposabljanja, da se poveča njihova osveščenost glede potreb žrtev ter nepristranske, spoštljive in strokovne obravnave žrtev.

2. Države članice brez poseganja v neodvisnost in različno organizacijo pravosodja v Uniji zagotovijo, da se zaposleni v sodstvu udeležijo tako splošnega kot specialističnega usposabljanja, da se jih ozavesti o potrebah žrtev in o tem, da je treba take žrtve obravnavati na nepristranski, spoštljiv in strokoven način, ter da se jih spodbuja k udeležbi na takem usposabljanju, vključno z dodatnim usposabljanjem, če je potrebno.

 

Predlog spremembe    41

Predlog direktive

Člen 24 – odstavek 2 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

2a. Države članice zagotovijo, da imajo odvetniki vedno dostop do splošnega in do specialističnega usposabljanja, da se poveča njihova ozaveščenost o potrebah žrtev ter omogoči, da žrtve obravnavajo na nepristranski, spoštljiv in strokoven način.

 

Predlog spremembe    42

Predlog direktive

Člen 24 – odstavek 3

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

3. Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se ponudniki storitev v podporo žrtvam ali storitev restorativne pravičnosti primerno usposobijo do ravni, ki je potrebna za njihov stik z žrtvami, ter da spoštujejo strokovne standarde za zagotavljanje nepristranskega, spoštljivega in strokovnega nudenja takšnih storitev.

3. Države članice vedno sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se ponudniki storitev v podporo žrtvam ali storitev restorativne pravičnosti primerno usposobijo do ravni, ki je sorazmerna glede na njihov stik z žrtvami, ter da spoštujejo strokovne standarde za zagotavljanje nepristranskega, spoštljivega in strokovnega nudenja takšnih storitev.

 

Predlog spremembe    43

Predlog direktive

Člen 25 – odstavek 2 b (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

2b. Države članice zagotovijo, da imajo njihova veleposlaništva in konzulati vzpostavljene mehanizme za stike s službami za pomoč žrtvam in agencijami v državi članici, kjer se nahajajo, da se lahko žrtve hitro napotijo nanje.

Obrazložitev

To praktično rešitev predlagajo mnogi volivci, ki so bili žrtev kaznivega dejanja v tujini oziroma so bili njihovi sorodniki žrtev takega dejanja. Gre za opustitev, ki bi jo bilo treba v zakonodaji odpraviti.

 

Predlog spremembe    44

Predlog direktive

Člen 25 – odstavek 2 c (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

2c. Države članice zagotovijo, da se v njihovi nacionalni zakonodaji o repatriaciji posmrtnih ostankov spoštujeta enotni postopek in časovni okvir, pri čemer se upoštevajo želje družine ter njihova verska in kulturna tradicija.

Obrazložitev

To je pogosta in ponavljajoča se težava pri družinah žrtev kaznivega dejanja.

 

Predlog spremembe    45

Predlog direktive

Člen 27 a (novo)

 

Besedilo, ki ga predlaga Komisija

Predlog spremembe

 

Člen 27a

 

Poročilo

 

1. Komisija najkasneje v petih letih po datumu začetka veljavnosti te direktive objavi poročilo o njenem izvajanju.

 

2. Poročilu se po potrebi priložijo predlogi za spremembo te direktive.

 

 

POSTOPEK

Naslov

Minimalni standardi na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj

Referenčni dokumenti

COM(2011)0275 – C7-0127/2011 – 2011/0129(COD)

Pristojni odbori

       Datum razglasitve na zasedanju

LIBE

7.6.2011

FEMM

7.6.2011

 

 

Odbori, zaprošeni za mnenje

       Datum razglasitve na zasedanju

JURI

7.6.2011

 

 

 

Poročevalec/-ka

       Datum imenovanja

Antonio López-Istúriz White

20.6.2011

 

 

 

Člen 51 – skupne seje odborov

       Datum razglasitve na zasedanju

       

19.1.2012

Obravnava v odboru

10.10.2011

25.1.2012

 

 

Datum sprejetja

26.3.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

16

0

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Luigi Berlinguer, Sebastian Valentin Bodu, Françoise Castex, Christian Engström, Giuseppe Gargani, Klaus-Heiner Lehne, Antonio Masip Hidalgo, Bernhard Rapkay, Evelyn Regner, Dimiter Stojanov (Dimitar Stoyanov), Alexandra Thein, Rainer Wieland, Cecilia Wikström

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Piotr Borys, Eva Lichtenberger

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Pablo Arias Echeverría

 

 

POSTOPEK

Naslov

Mminimalni standardi na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj

Referenčni dokumenti

COM(2011)0275 – C7-0127/2011 – 2011/0129(COD)

Datum predložitve EP

18.5.2011

 

 

 

Pristojni odbori

       Datum razglasitve na zasedanju

LIBE

7.6.2011

FEMM

7.6.2011

 

 

Odbori, zaprošeni za mnenje

       Datum razglasitve na zasedanju

JURI

7.6.2011

 

 

 

Poročevalec/-ka

       Datum imenovanja

Teresa Jiménez-Becerril Barrio

12.7.2011

Antonyia Parvanova

12.7.2011

 

 

Člen 51 – skupne seje odborov

       Datum razglasitve na zasedanju

       

19.1.2012

Obravnava v odboru

9.2.2012

20.3.2012

21.3.2012

30.5.2012

Datum sprejetja

10.7.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

79

1

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Philipp Albrecht, Roberta Angelilli, Regina Bastos, Edit Bauer, Mario Borghezio, Rita Borsellino, Emine Bozkurt, Arkadiusz Tomasz Bratkowski, Simon Busuttil, Philip Claeys, Carlos Coelho, Ioan Enciu, Frank Engel, Cornelia Ernst, Edite Estrela, Monika Flašíková Beňová, Hélène Flautre, Kinga Gál, Iratxe García Pérez, Kinga Göncz, Nathalie Griesbeck, Sylvie Guillaume, Zita Gurmai, Mikael Gustafsson, Anna Hedh, Salvatore Iacolino, Sophia in ‘t Veld, Lívia Járóka, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Nicole Kiil-Nielsen, Timothy Kirkhope, Constance Le Grip, Juan Fernando López Aguilar, Baronica Sarah Ludford, Monica Luisa Macovei, Svetoslav Hristov Malinov, Véronique Mathieu, Anthea McIntyre, Louis Michel, Claude Moraes, Elisabeth Morin-Chartier, Siiri Oviir, Antigoni Papadopulu (Antigoni Papadopoulou), Georgios Papanikolau (Georgios Papanikolaou), Antonija Prvanova (Antonyia Parvanova), Carmen Romero López, Judith Sargentini, Joanna Katarzyna Skrzydlewska, Renate Sommer, Rui Tavares, Britta Thomsen, Nils Torvalds, Kiriakos Triantafilidis (Kyriacos Triantaphyllides), Wim van de Camp, Axel Voss, Josef Weidenholzer, Cecilia Wikström, Anna Záborská, Tatjana Ždanoka, Auke Zijlstra

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Alexander Alvaro, Minodora Cliveti, Anna Maria Corazza Bildt, Cornelis de Jong, Leonidas Donskis, Dimitrios Drucas (Dimitrios Droutsas), Lorenzo Fontana, Mariya Gabriel, Monika Hohlmeier, Stanimir Ilčev (Stanimir Ilchev), Mojca Kleva, Ádám Kósa, Marek Henryk Migalski, Raül Romeva i Rueda, Kārlis Šadurskis, Marco Scurria, Salvador Sedó i Alabart, Bogusław Sonik, Michèle Striffler

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Nadja Hirsch, Elisabeth Morin-Chartier

Datum predložitve

18.7.2012

 

 

[1]   UL C 43, 15.2.2012, str. 39.
[2]   UL C 113, 18.4.2012, str. 56.
[3]*   Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.
[4]1  UL C 43, 15.2.2012, str. 39.
[5]2  UL C 113, 18.4.2012, str. 56.
[6]3  Stališče Evropskega parlamenta z dne ... (še ni objavljeno v Uradnem listu)] in sklep Sveta z dne … .
[7]4  UL L 82, 22.3.2001, str. 1.
[8]5  UL C 115, 4.5.2010, str. 1.
[9]6    UL C 187, 28.6.2011, str. 1.
[10]7  UL C 285E , 21.10.2010, str. 53.
[11]8  Še ni objavljena v Uradnem listu.
[12]9    UL L 388, 21.12.2011, str. 2.
[13]10    UL L …
[14] 
[15]11  UL L 335, 17.12.2011, str. 1.
[16]12  UL L 101, 14.04.2011, str. 1.
[17]13  UL L 328, 15.12.2009, str. 42.
[18]14  UL C 197, 12.7.2000, str. 3.
[19]*   UL: vstaviti datum: tri leta po sprejetju te direktive.
[20]**  UL: vstaviti datum: pet let po datumu sprejetja te direktive.
[21]***  UL: vstaviti datum: dve leti po datumu prenosa te direktive.
[22] Sodba z dne 2. februarja 1989 v zadevi 186/87 Cowan proti Upravi za javne prihodke, odstavek 17.
[23] Okvirni sklep Sveta z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku (2011/220/PNZ), UL L 82, 22.3.2011, str.1. Poročilo Komisije, 20. 4. 2009, COM(2009)0166 končno; Direktiva Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, UL L 261, 6.8.2004, str. 15; poročilo Komisije COM(2009)0170 končno.